Ogledala sem si film, ki je slovenski kandidat za oskarja

Na predvečer vsakega večjega filmskega dogodka, kot sta festivala v Cannesu in Benetkah, ter različne podelitve nagrad, z močnim poudarkom na oskarjih, zvesto iščem regionalna imena na programu. Glede na to, da so naša imena na teh prestižnih dogodkih bolj izjema kot pravilo – ne glede na to, koliko fenomenalnih kreativcev prihaja iz naše regije – je že omemba regionalnega imena dovolj, da mi vzbudi navdušenje. Tako smo na letošnji podelitvi oskarjev sledili hrvaškemu filmu Čovjek koji nije mogao šutjeti, ki je bil nominiran v kategoriji za najboljšo kratki igrano film. Naslednje leto pa bomo morda lahko navijali za slovenski film Kaj ti je deklica. Namreč, uradne nominacije za oskarje 2026 še niso objavljene, vendar vemo, katere filme so države predlagale v obravnavo – in Slovenija je predlagala ta film za kategorijo najboljšega mednarodnega celovečernega filma.

Ta predlog prihaja po tem, ko je Kaj ti je deklica, preveden kot Little Trouble Girls, očaral občinstvo na filmskih festivalih od Berlina do Edinburgha. Povsem naravno, medtem ko čakamo na uradne nominacije, so vse oči uprte v režiserko Urško Djukić, za katero je ta film njen celovečerni prvenec, in v mlade igralke, ki so s svojimi nastopi gledalce pometle z nog. Glede na vse kar sem doslej slišala o filmu, sem se odločila, da si ga ogledam in se sama prepričam, zakaj toliko ljudi misli, da je tako odličen.

Heretic Films

Kaj ti je deklica je film o odraščanju pod okriljem stroge katoliške vzgoje, kar je nedvomno tema, ki je bila večkrat obravnavana na velikem platnu, hkrati pa premisa, ki nikoli ne postane zares izpeta, še posebej, če k njej pristopimo s svežim in avtentičnim pogledom, kot ga prinaša ta film. Sledimo šestnajstletni Luciji (Jara Sofia Ostan), introvertirani deklici, ki odrašča pod strogim nadzorom staršev in učiteljev. Je članica zbora, ki je skupaj s svojimi člani hrbtenica zapleta tega filma. Dekleta iz zbora se namreč odpravijo na tridnevni izlet v sanjsko mesto Cividale del Friuli pri Trstu, kjer so nastanjene v samostanu, kjer se lahko nemoteno posvetijo petju. Toda vsakomur, ki je bil kdaj najstnik, je jasno, da je petje zadnja stvar, o kateri razmišljajo te deklice.

Lucija je tiha in umaknjena, toda v zelo kratkem času, obkrožena z dekleti svoje starosti in končno izpuščena iz zlate kletke, v kateri je bila vzgojena, doživi prebujanje svoje spolnosti. Tukaj jo nedvomno vodi njeno prijateljstvo z Anno-Marijo (Mina Schweiger), dekletom, s katerim se hitro spoprijatelji in ki Luciji brez oklevanja postavlja zapletena, “žgečkljiva” vprašanja, tista na katera ne more ali noče odgovoriti. Čeprav dneve preživljata s petjem – in opazovanjem na skrivaj v napol oblečene delavce, ki urejajo samostanski atrij – dekleti preživljata noči z deljenjem skrivnosti in, povsem naravno, igrenjem iger, kot je resnica ali izziv. Čeprav je ambient filma nenavadno specifičen in meni osebno neznan, film uspe ujeti samo bistvo deklištva, neizrečene resnice in izkušnje, ki jim morda niti ne pripisujemo pomena, ko govorimo o odraščanju, in ki so v svojem bistvu univerzalne. Verjamem, da so celo zelo glasna in samozavestna dekleta nekoč imela svojo Anno-Marijo, prijateljico, ki jih je potisnila iz cone udobja. In tako kot Lucija smo se vsi vsaj enkrat spraševali, ali zaostajamo za vrstniki.

Heretic Films

S pomočjo zborovske glasbe, pesmi, ki jih najpogosteje slišimo v fragmentih, film gradi napetost, ki doseže crescendo v trenutku, ko Lucija, vznemirjena zaradi številnih čustvenih sprememb, ki jih je doživela v zelo kratkem času, nima moči, da bi pela tako, kot učitelj pričakuje. Omenjeni učitelj je posebna zgodba, ki jo mojstrsko igra igralec in glasbenik Saša Tabaković, v vlogi, ki dokazuje, da niso vsi sposobni pedagoškega dela. Na krilih svoje strasti do glasbe mu primanjkuje empatije, ki je potrebna, da bi pomagal tem mladim dekletom, da se razvijejo, saj jih vidi (le) kot instrumente za lastni uspeh. In prav ta strast do glasbe je postavljena kot kontrast človeškemu poželenju, kot medij, preko katerega redovnice v tem samostanu uspejo usmeriti vsa čustva, ki jih morajo zatreti. To postane še posebej jasno, ko Lucija in Anna-Maria neumno vprašata eno od njiju, če kdaj pogreša fizične dotike drugih ljudi.

Glasba in odlična zvočna zasnova sta tista, ki ta film obarvata s čustvi in zagotavljata tempo in usmerjata tok akcije. Verski kontekst postane sredstvo, skozi katerega se kaže veličastnost Lucijinih čustev. V primerjavi s čustvi, ki jo preplavijo, je ona sama zelo majhna in osamljena, v tem filmu, ki živo dokazuje, da biti mlado dekle ni lahko. Treba je omeniti, da so prizori neverjetno lepi in skoraj vsak kader izgleda kot premišljena fotografija, ki bi jo želeli na steni. Kaj ti je deklica je poetična mešanica več različnih umetnosti, prepletena z odličnimi igralskimi nastopi, zato je povsem jasno, zakaj je Slovenija izbrala ta film za svojega kandidata. Je lep opomnik na moč umetnosti, da nas popelje v različna čustvena stanja, kjer so avtorji brezhibno uporabili vse elemente, ki so jim bili na voljo, in ustvarili sanjsko zgodbo o odraščanju in deklištvu.