Kaj je hate watching in zakaj uživamo v gledanju vsebin, ki jih sovražimo?

Nikoli ne bom pozabila, ko sem se prvič po več kot desetih letih od svojega srednješolskega prvega gledanja serije Sex and the City vrnila k ponovnemu ogledu. S prijateljico sva se usedli, naročili McDonalds in z navdušenjem pritisnili play zaradi ponovnega gledanja nečesa, kar nama je leta delovalo kot ideal ženskega prijateljstva, pristopanja k romantičnim razmerjem, pa tudi humorja. Minilo je že nekaj epizod, jaz pa sem začela previdno pogledovati proti prijateljici ob sebi, ki je imela pogled pribit na ekran, v upanju, da bom na njenem obrazu videla vsaj kanček izjemnega prezira, ki sem ga sama začela čutiti do skoraj vseh likov (upoštevajte, da takrat še nisva prišli do epizod, v katerih se pojavi Steve, sicer bi bilo ogorčenje na najinih obrazih zelo očitno).

Povezano: Vse, s čimer se ne strinjam s Carrie Bradshaw (in trenutki, ki jih razumem)

Vse pomanjkljivosti, ki sem jih opazila v razvoju likov, v obravnavi tem, v samem pogledu na svet in načinu, kako se pristopa k seksu ter v tem primeru pretežno moško-ženskim odnosom, niso bile prisotne, ko so moji najstniški možgani prvič prišli v stik s to serijo. Morda bi po vsem tem pomislili, da je bilo to zadnjič, ko sem gledala SATC, in da sem že po teh nekaj epizodah dramatično zaprla prenosnik ter sprejela dejstvo, da so se moji kriteriji za dobro serijo spremenili. Vendar bi bili zelo daleč od resnice. SATC je poleg Gossip Girl, ki jo je prav tako mogoče razlagati v okviru teme hate watchinga, ena od serij, h katerim se najpogosteje vračam, in jo zagotovo pogledam vsaj enkrat na leto v celoti. To je verjetno najbolj klasičen primer hate watching prakse doslej, a poglejmo, zakaj sem ena tistih, ki v tem uživa.

Povezano: Problematične stvari v seriji Sex and The City in zakaj jih šele zdaj vidimo in govorimo o njih?

Povezano: 10 nejasnih zapletov iz serije Gossip Girl, o katerih še vedno razmišljam

HBO

Kaj je hate watching?

Hate watching je gledanje serije ali filma izključno zato, da bi ga do konca doživeli kot slabega. Ne gleda se zaradi zgodbe, likov ali napetosti, temveč zaradi komentarjev v realnem času, skupnega zgražanja in neusmiljenega seciranja, ko se začnejo odjavne špice. Pravi hate watch nima niti ene lastnosti, s katero bi se lahko odkupil. Takšna dela žalijo vsa čutila. Kvarijo apetit. Povzročijo, da ima kava slabši okus. Že s samim obstojem naredijo svet za drobec temnejši. Gledalci skušajo razumeti ne le, kako je bilo nekaj takega sploh posneto, temveč tudi, kako je mogoče, da je cela skupina producentov, urednikov in direktorjev kimala z glavo in rekla: “da, to je to. Odlično je.” Poskušajo dojeti, kako so bili ljudje za to plačani, kako je projekt prestal vse filtre in kako se nikomur, ampak res nikomur, ni niti skozi zobe izmuznil komentar, da prisostvujejo nastajanju nečesa, kar je vredno deponije.

Povezano: Liki iz TV serij, ki se jih bojim bolj kot tistih iz grozljivk

V zadnjih nekaj letih je postalo povsem jasno, da so, kljub prizadevanjem dobronamernih oboževalcev, da bi iz rebootanih franšiz svojega otroštva izvlekli vsaj kanček smisla, slabe serije in filmi tu, da ostanejo. Projekti, ki žrtvujejo zgodbo, strukturo in osnovno dramaturgijo v korist sodobnih sporočil. Nadaljevanja, ki ignorirajo tisto, zaradi česar je bil original sploh tako ljubljen. Franšize in avtorji, ki kot da so se zavestno odločili izničiti vse, kar je prišlo pred njimi. Ne samo, da se ta trend ne upočasnjuje, temveč se zdi, da se še dodatno pospešuje.

Povezano: Vsi A24 filmi, ki izidejo leta 2026

Povezano: 13 filmov, ki bodo leta 2026 polnili kinodvorane in pritegnili največji hype

V tem smislu, pa tudi kot odlično nadaljevanje mojih stališč do originala, ki je za And Just Like That absolutna mojstrovina, je nadaljevanje kultne serije Sex and the City popoln primer. Serija, ki ji je uspelo odtujiti tako stare oboževalce kot potencialno novo občinstvo, pri tem pa se obnaša, kot da sta čustvena zmeda in slabo napisani dialogi isto kot pogum. Tu je tudi The Rings of Power, Amazonov milijardni eksperiment, ki izgleda drago, a zveni prazno. Halo je porabil približno deset milijonov dolarjev na epizodo, da bi liki neskončno govorili o stvareh, do katerih nikomur v resnici ni mar. She-Hulk je po razpoložljivih podatkih stala celo do 25 milijonov na epizodo, še vedno pa ostaja skrivnost, kam je ves ta denar izginil, razen če se kdo res ni spakiral in pobegnil v Panamo, da bi si zagotovil nov začetek. Če bi bila na njihovem mestu, bi bila po takšnem projektu morda sprememba identitete in življenje v senci edina preostala možnost.

Povezano: Katere knjige bere Carrie Bradshaw v And Just Like That…?

She-Hulk, imdb

Niti kinu se ni prizaneslo. The Matrix Resurrections deluje kot film, ki se hkrati samopomiluje in opravičuje za lasten obstoj. Jurassic World Dominion je dokaz, da niso problem dinozavri, temveč slabi scenariji. Indiana Jones and the Dial of Destiny izgleda, kot da je bil posnet iz obveznosti, ne iz potrebe. Fantastic Beasts: The Secrets of Dumbledore deluje kot tretje dejanje zgodbe, ki nikoli ni imela pravega začetka. Seznam je dolg in iz leta v leto samo še raste.

Povezano: Najboljši regionalni filmi leta 2025 po izboru Katarine Bogdanović Kukla

Indiana Jones and the Dial of Destiny, Imdb

Je hate watching zdrav?

Mnogi sovražijo hate watching skoraj toliko kot same slabe serije in filme. Še bolj jih motijo ljudje, ki v tem najdejo zadovoljstvo. Po tej logiki je dovolj, da nehamo gledati, da odvzamemo klike in minute gledanja, pa bo slab vsebinski izdelek sam od sebe izginil in končal tam, kjer mu je vedno bilo mesto, v zgodovinskem košu za smeti. Lepo zveni, a se ne ujema ravno z načinom, kako delujejo sodobni studii.

Kajti vsi hate watch fenomeni ne nastanejo iz nečesa, kar je bilo nekoč dobro in je kasneje šlo navzdol. Obstajajo tudi projekti, ki so bili slabi že od prvega kadra, a so kljub temu postali kultni. Riverdale je bil od začetka logični kaos, zavit v bleščečo embalažo. Twilight je postal globalni fenomen, čeprav so dialogi zveneli, kot da so bili napisani v odmoru med dvema urama kreativnega pisanja. The Kissing Booth je bil že od začetka utelešenje cringea, a kot vemo, jih to ni ustavilo pri nadaljevanjih, fandomu, memeih in resnem medijskem prostoru.

Povezano: Šta je to što nas opet vraća u svet Twilighta čak posle 17 godina?

Prime Video

Vzemimo spet And Just Like That…. Še pred predvajanjem prve epizode je bilo jasno, da ne gre za kratek eksperiment, temveč za projekt, zasnovan za daljše trajanje. Govorilo se je o več sezonah vnaprej, podaljšanje serije pa je prišlo kljub negativnim odzivom in razdeljenemu občinstvu. Gledanost je ostala meglen pojem, a sam hrup okoli serije je bil očitno vrednejši od natančnih številk. In prav v tem je bistvo problema. Dejanski podatki o gledanosti imajo danes manjšo težo, kot si občinstvo predstavlja. Serije se podaljšujejo še preden kdorkoli sploh ve, koliko so bile res gledane. Studii igrajo na dolgi rok, na vidnost, na možnost, da nekaj “eksplodira” v naslednjem krogu. In ko se izkaže, da ljudem to, kar gledajo, ne ustreza, je odziv le redko umik. Pogosteje gre za trmasto podvajanje.

HBO

Od vseh naslovov, ki sem jih tukaj omenila, je bil zares umaknjen le eden. The Idol, projekt ustvarjalca Euphorie Sama Levinsona in The Weeknda, je hitro in tiho izginil (hvala vesolju, da nas je obvarovalo te groze, a hkrati ne morem reči, da se vsa razočarana nad vsemi slabimi elementi nisem nadejala še več materiala za hejtanje), kot priznanje, da niti škandal niti ironija nista dovolj, da bi opravičila popolno pomanjkanje kreativnosti. A prav zato, ker je izjema, le še dodatno potrjuje pravilo.

Povezano: Kaj se bo zgodilo v 3. sezoni Euphorie? Imamo 10 napovedi

HBO

Če kdo še vedno čaka, da se pojavi razumen glas z vrha industrije, ki bo rekel, da je dovolj, da je čas za boljše zgodbe in smiselnejše like, ta očitno ni spremljal dogajanja zadnjih let. Isti ljudje, ki so danes razočarani, so tisti, ki so te projekte odobrili in jih potiskali do konca z ogromnimi marketinškimi proračuni. Zato kritika hate watchinga kot domnevnega sabotažnega dejanja proti “dobri vsebini” ostaja brez prave opore. Še vedno čakamo dokaz, da ignoriranje slabih serij čudežno proizvaja boljše.

Povezano: Filmske zvezde postajajo nesmrtne. Revolucionarna filmska tehnologija je tu

Zakaj jih potem gledamo?

Iz istega razloga, kot gledamo dobre stvari. Ker je zabavno. Zabavno je secirati slab scenarij, slab dialog in slabe odločitve. Zabavno je gledati Riverdale, kako brez, da bi trenil, prehaja iz najstniške drame v kriminalni mjuzikl. Zabavno je obujati spomine na Twilight in se spraševati, kako je ena generacija to ljubezensko zgodbo jemala resno. Hate watching ni plemenita disciplina, je pa učinkovita. Še posebej v času, ko se industrija vztrajno vrača v preteklost. Rebooti, remake-i, nadaljevanja. Oboževalci ne zahtevajo veliko, le nove zgodbe, ki imajo vsaj minimalno spoštovanje do tistega, kar je že obstajalo. Ko tega ni, hate watching ostane kot način, da se iz slabega izdelka izvleče vsaj neka oblika zadovoljstva.

Navsezadnje je hate watching orodje. Način, kako slabo spremeniti v nekaj znosnega ali vsaj zabavnega (vemo, da to dvoje ni nujno vzročno povezano). In medtem ko drugič v šestih mesecih predvajam SATC in globoko v sebi vem, da bom po tem, ko se bo špica zadnje epizode počasi iztekla, zelo zavestno zagnala And Just Like That. Poleg tega se zavedam, da moram iz kopice limon, ki mi jih je dalo življenje, narediti limonado, kakor pač znam in zmorem, v tem primeru pa bom dodala še nekaj kapljic gina, da bo proces lažji.

14 Njljubših hate watch filmov in serij

• Sex and the City in And Just Like That….
• Gossip Girl
• To All The Boys I Loved Before
• The Twilight Saga (vsi deli)
• The Kissing Booth (vsi deli)
• Champagne Problems
• Riverdale
• Pretty Little Liars
• Jurassic World Dominion
• Emily in Paris
• My Secret Santa
• My Oxford Year
• The Life List
• Our Little Secret