Kako smo se imeli na premieri predstave, ki je Ameriko obrnila na glavo

Vedno me je strah gledati ameriške predstave v domačem gledališču. Ne vem zakaj, vedno je bilo tako, ne morem natančno razložiti, vendar obstaja ta določen, popolnoma subjektiven in neutemeljen strah, da takoj, ko kateri od igralcev reče ali nagovori nekoga s prizorišča z imenom John, Jack ali Josh, Joanna, Josephine ali Rachel, čarovnija popolnoma izgine in moje zaupanje pade v vodo.

Možno je, da so krivi hollywoodski filmi, ki smo jih gledali od rojstva, zato je težko verjeti, da se zgodbe iz predstav, ki vsebujejo tuja imena, lahko odvijajo v katerem koli drugem jeziku kot v angleščini.

Kljub tej anomaliji, ki je očitno neozdravljiva, sem se veselil premiere predstave Junaki dobe krize, avtorja Willa Arberyja, ki je že nekaj let velika ameriška zvezda, dramatik, znan kot eden od scenaristov zelo uspešne serije Succession, ki prihaja k nam na HBO. Gledališče Atelje 212 nam prvič v regiji predstavi to večkrat nagrajeno besedilo, okronano najprej z Obie nagrado in nagrado newyorških kritikov, na koncu pa je bilo v finalu Pulitzerjeve nagrade, slavna revija Time Out pa je to igro razglasila za eno najboljših sodobnih del novejše zgodovine.

To je zelo pomembna zgodba, ki se je zgodila tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016, kot odgovor na pričakovano zmago Hillary Clinton. Vendar pa je po Trumpovi zmagi in po besedah pisatelja stanje šoka v pretežno progresivnem gledališkem svetu pripeljalo do odločitve o pisanju drame, ki je objavljena leta 2019. To je bilo prvič, da se je pojavila na off-Brodway sceni. Sam naslov črpa neposredno iz žanra popularne zgodovine in knjige iz leta 1996 The Fourth Turning: An American Prophecy,ki preučuje ameriško zgodovino skozi lečo cikličnih vzorcev generacijskih sprememb. Tako ta drama preučuje, ali so možna prijateljstva med ljudmi na različnih ideoloških položajih. Štirje študenti praznujejo prihod svojega nekdanjega profesorja in mentorja na čelo kolidža, kjer so diplomirali. Srečanje mladih konservativcev preraste v spopad politik, prepričanj in verovanj, ki oblikujejo njihovo življenje po diplomi.

Na primer, Teresa dela v desničarskih medijih in živi s sostanovalko igralko. Cavin ima neverjetno službo, toda izven delovnega časa živi prazno življenje z bingewatchanjem serij in predoziranjem s pornografijo, Justin bere veliko knjig, dela na fakulteti in je nenehno v skrbeh za stanje v državi. Emily je hči novopečenega dekana in je empatična do te mere, da meji na banalnost, Gina pa je novoizvoljena dekanka in profesorica, mati, ki vsa svoja razočaranja, tako osebna kot politična, utopi v tonah alkoholnih enot. Skupaj tvorijo prebrisan prerez ameriške usmrčene družbe brez ustreznega koordinatnega sistema, se utapljajo v masturbacijskih pogovorih, ki ne vodijo nikamor in poskušajo dokazati, da je odnos ene osebe pravilnejši od druge.

Na ta način so liki konservativcev v interpretaciji naših igralcev predstavljeni kot strastni, (ne)artikulirani v dialogu in sposobni razmišljati o različnih temah od Aristotela, Hannah Arendt do Heideggerja … Hkrati so tako razdeljeni, polarizirani in protislovni kot katera koli druga skupina v sodobni ameriški družbi. Režiserka Andrea Pjević že od začetka gradi zgodbo na intimen, z napetostjo nabit način, z uporabo nekaterih arhetipov ameriškega filma, v katerem se dialogi svetijo kot naboji iz puške. Liki, napeti kot strune, mečejo ven frustracije, povezane z lastnim življenjem, v katerem se lomi propad celotnega sveta, pa tudi njihov mikrokozmos, v katerem so odraščali in ki jih je oblikoval v takšne, kot so danes. Vsi so rasli na istem vrtu, vendar nihče ne razmišlja enako. Ritem življenja, ki ga živijo, jih postavlja v neprijetne situacije polemik in razkriva njihove like kot bizaren striptiz, ki se spreminja v banalno, pijano brbljanje.

Zgodbo o (ne)možnosti prijateljstva med ljudmi na različnih ideoloških položajih je iz angleščine prevedla Ivana Đurić Paunović, te barvite junake pa igrajo Isidora Minić, Ivan Mihailović, Slaven Došlo, Alisa Radaković in Luna Pilić. Avtorsko ekipo predstave sestavljajo tudi dramaturginja Ana Vujadinović, scenografka Milena Grošin, kostumografka Mina Purešić, koreografa Jakša Filipovac in Tamara Pjević, glasbo pa je napisal LP Duo – Sonja Lončar in Andrija Pavlović.

Vsekakor nam ta premiera, s katero je gledališče Atelje 212 praznovalo svoj 68. rojstni dan, prinaša predtavo, ki je zahtevna v vsakem smislu – tako za tiste, ki jo igrajo, kot nedvomno tudi za tiste, ki jo bodo gledali. Morda tudi trenutek po nedavnih ameriških volitvah, na katerih je spet šokantno zmagal Donald Trump, ni najbolj naklonjen tej predstavi in ji na nek način dodaja še eno nepričakovano plast niča, s katero zapustimo dvorano.

Vendar pa me veliko bolj kot nič skrbi, da je puška, ki se pojavi na samem začetku igre, natančneje ostrostrelec, in ki bi morala po vseh gledaliških pravilih na koncu močno ustreliti, ostane potisnjena na stran kot neuporaben rekvizit, kar kaže na popolno odsotnost katarze po toliko izrečenih besedah. Je bil to strel v prazno ali res začenjamo živeti v času, ko ni več olajšanja, saj nihče ne čuti več ničesar?

Photo: Boško Đorđević