S campom proti svetovnemu dolgočasju

Zgodba o “Lepa Brena fenomenu” je veliko širša od repertoarja, ki ga sestavljajo številne popularne pesmi, je na nek način celo metafizična, saj gre za sago o Jugoslaviji, njeni bogati pop kulturi, družbenem sistemu, ki je nosil predpono – socialistična in približno 22 milijonov prebivalcev, ki so pripravljeni praznovati camp “ikonografijo”.

Verjetno je zelo nenavadno, da ljudje danes slišijo, da je SFRJ imela zakonsko urejeno zaščito svojih državljanov pred šundom. Z drugimi besedami, to je bil davek na thrash. Ta kontroverzni zakon je namenoma ali naključno prispeval priložnost za ustvarjalce tistega časa, da se igrajo in flirtajo na samem robu kiča in umetnosti – ustvarjajo edinstven “YU camp”.

Opredelitev campa je skoraj nemogoča misija, brez da bi se spuščali v dolgočasno razpravo. In camp je vse prej kot dolgočasen. To je protiutež filozofiranju, to je način kako prejmete določeno vsebino, ne pa vsebino per se. Vznemirljiv, šokanten, preveč poudarjen, bleščeč, hrupen, samoironičen – ekstravaganca, v kateri se uživa z določeno mero intimnega zgražanja. Premikanje meja lastnega dojemanja sveta okoli sebe in doživljanje le-tega v vesolju. Začimba za pospeševanje senzoričnega metabolizma. “Guilty pleasure” trenutki so pomembni za oblikovanje lastnega okusa in estetike. Ljudje, ki se zavestno prikrajšajo za kakršno koli “radost kiča”, so zagotovo utrujajoči in monotoni – strogi sogovorniki. Saturnovi vajenci so bili nagnjeni k uvedbi diktature po njihovem mnenju edinega pravilnega “dobrega okusa”, ki bi ga uvedli kot enajsto Mojzesovo zapoved.

Nekje med željo po cenzuri in regulaciji je bil ustvarjen edinstven “YU camp”.

Leta 1971 je bila na Kongresu kulturne akcije v Kragujevcu sprožena pobuda za uvedbo t. i. “Zakona o šundu”. Zveza komunistov je nemudoma zbrala kulturne delavce od Ive Andrića do Milene Dravić, da bi se posvetovali o ideji, da bi z zakoni o davku na promet ločili in oprostili od dajatev vsebine “posebne družbene in kulturne vrednosti”. Po drugi strani pa so tisti izdelki, ki bi jim komisija zanikala kakršno koli kulturno vrednost, postali “šund”, kar je pomenilo, da so bili do 50 odstotkov dražji v maloprodaji na trgu. Na ta način so zbrane republikanske in zvezne davke nato vnesli v proračune za kulturo, umetnost in izobraževanje. Kulturni delavci so bili zadovoljni z novimi razmerami.

Teoretično je zvenelo skoraj popolno.

Ta zakon je bil najprej usmerjen v “psevdoznanstveno” literaturo – priljubljene vikend ljubezenske romane, kriminalne romane in roto-stripe, ki so vladali v kioskih v zgodnjih sedemdesetih letih.

Mi, “otroci komunizma”, smo odraščali na stripovskih junakih, ne da bi se zavedali, da plačujemo več.

To je bilo razkošje, ki je zgradilo našo (za)vest. Apetit po pravičnosti in zmagi dobrega je postal pomen, za katerega se je vredno boriti. “Politikin zabavnik”, “Stripoteka”, “Alan Ford” so bili iniciacija v “camp” razumevanje sveta. Pravi izziv za (zlo)uporabo tega zakona od konca sedemdesetih let je bila vse močnejša glasbena industrija – SFRJ diskografija.

Uredniška cenzura v glasbenih založbah, ki je bila posledično povezana z medijsko cenzuro, je na sprevržen način postala poligon za usposabljanje, kjer so se mešali izrazi, kot so “art”, “kič” in “šund”.

Da bi bile stvari še bolj sočne – to je obdobje nastanka “novog talasa” ali “novega vala”. Cenzorji so bili, milo rečeno, zmedeni. Kaj storiti s punkom? Kako ga obdavčiti? Subverzija, ki jo je nosil s seboj, je cenzorje popolnoma zavedla. V paniki so žigosali “šund” pečat na plošče od “Prljavog kazališta” preko “Lačnega Franza” do “VIS Idoli”. Celo camp ikonam neoromantike “U škripcu”, in to ne zaradi provokativnega besedila pesmi, ampak zaradi erotike naslovnice albuma “O je”.

In tako so se pesnik Delča, črnohumorni Predin in Mica Trofrtaljka znašli v istem zosu, tako kot “Pankrti” in “Bijelo dugme”.

Poskus, da bi razburljivo jugoslovansko glasbeno sceno skrili pred pogledom socialistične mladine, je propadel in osvobodil camp iz steklenice. Ta duh se nikoli več ne bi mogel vrniti v steklenico. Osebnosti, zvoki, podobe, vizualni elementi in fore ter triki, ki so nastali v tistem času, so razvili in navdihnili generacije ter ustvarili veličastno zgodovino popularne kulture – edinstven umetniški izraz, ki si zasluži razstavo v Muzeju sodobne umetnosti.

Morda je izvor campa v svetu povezan s temnimi podzemnimi klubi, vendar je le redko postal del mainstreama, kot je to storil na Balkanskem polotoku – danes znanem kot regija, nekoč pa se je imenoval Jugoslavija. Če je nekaterim všeč ali ne, je ta duh še vedno del našega kolektivnega spomina in pobudnik mnogih čudovitih pojavov na današnjem prizorišču.

BONUS

YU KEMP ORIENTIRI x 10:

1. Arhitektura. Po vsej nekdanji Jugoslaviji so bile bele stavbe z rdečimi strehami namenjene delavcem, ker je bila “pravica do stanovanja kot dober dan” – “tako lepa”, da so stavbe imenovali “Lepe Brene”.
2. Televizijske gibljive slike. Mojstrovina “Beograd noću”, kjer sta Kosta Bunuševac in Oliver Mandić postavila globalno domačo nalogo sodobnega televizijskega izraza, v režiji Stanka Crnobrnje.
3. Grafično oblikovanje. Originalna naslovnica albuma Bijelo Dugme “Bitanga i princeza”, na kateri vidimo zlate sandale na nogi z mrežastimi nogavicami v predelu moških dimelj, je bila razglašena za vulgarni šund, da bi se izognili cenzuri pa so jo zamenjali. Redki zbiratelji imajo izvirno zasnovo.
4. Osebnost. Opus Bebi Dol od trenutka, ko se je pojavila v Azzedine Alaii na singlu “Rudi”, kjer nam je napisala, da diši po “Aromatik eliksirju” in bere Durrelov “Alexandrijski kvartet”.
5. Glasbeni hit. Kontroverzna himna “Maljčiki” je tako subverzivna, da jo je zakon o šundu v bistvu zaščitil pred “bunkerji” in umikom iz etra, kar je v protestnem sporočilu zahtevalo veleposlaništvo takratne ZSSR.
6. Lik iz filma. Marijana, znana tudi po vzdevku “koka”, ki jo je mojstrsko oživila Mira Furlan v kultnem filmu “Štefica Cvek u raljama života” Rajka Grlića. “Kokini” nasveti o prehrani in moških z vsemi “kremšnitami” je mojstrska “camp” miniatura razkošne YU kinematografije.
7. Modni detajl. Disko krogla, pod njo pa Slađana Milošević v vsem sijaju svoje disko faze. V naša življenja je vstopila v poznih 70-ih kot seks bomba, proti čemu se bo borila vse življenje. Videospot za pesem “Sexy dama” preprosto mora biti na tem seznamu.
8. Šminka. Naj-camp šminka vseh šmink na jugoslovenskem trgu je bila “Samantha 17”, proizvajalca „Markins” iz Osijeka. Oboževala ga je tudi Helena Rubinstein. Danes jo je skoraj nemogoče rekonstruirati, kljub vsem odtenkom na trgu, saj je biser, ki ga je bilo v izobilju, neponovljiv. Mit pravi, da je narejena iz delcev ohridskih biserov.
9. Frizura. “Lokica”, poimenovana po istoimenski plesni skupini, ki jo vodi Lokica Stefanović. Vsakdo je vsaj enkrat v svojem življenju poskusil edinstveno frizuro imenovano ‘na lonec’, ki je sušena navznoter, v vseh republikah in provincah. Pred nekaj sezonami je “Prada” to pričesko vrnila v pozornost.
10. Ples. YU “Campiranja” si ne moremo predstavljati brez plesa. Ljudje so plesali povsod – na televiziji, na hišnih zabavah in v diskotekah. Ples je bil povsod, kot da jutri ne obstaja. In Marina Perazić je bila zagotovo najbolj posnemana junakinja plesišča. “Program njenega kompjutera” še danes žlindra kot ura – takojšnja koreografija, s katero boste zasijali takoj, ko se bo pojavila priložnost za ples.