Pogovarjali smo se z Jovano Gospavić, kostumografinjo, ki v Londonu gradi odlično kariero na platnu

Razkošni kostumi iz obdobja regentsva, ki pompozno paradirajo po televizijskih zaslonih v mini seriji “Queen Charlotte: A Bridgerton Story”, so si zasluženo prislužili nominacijo za nagrado Emmy v kategoriji “Najboljši zgodovinski kostum”. Film “Emma”, posnet po istoimenskem romanu Jane Austin, v katerem igra ena največjih vzhajajočih zvezdnic Anya Taylor-Joy, je kostumografinji Alexandri Byrne prinesel nominacijo za oskarja. V kostumografsko zgodbo obeh naslovov je prste vmes vmešala Jovana Gospavić, mlada srbska kostumografinja, ki je pri omenjenih filmskih in TV produkcijah sodelovala kot asistentka kostumografa. Seveda pa to niso edini uspehi kostumografinje, ki že deset let živi in ​​dela v Londonu. Svojemu dokaj polnemu portfelju je po študiju na prestižnem London College of Fashion dodala mini TV serijo “Mary&George” z Julianne Moore, romantično dramo “My Policeman” postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja s Harryjem Stylesom in Emmo Corrin v glavnih vlogah, vojno dramo “Benediction”, ki sledi zgodbi veterana prve svetovne vojne Siegfrieda Sassoona… In to je le delček. Jovana je svojo pot začela graditi v praških gledališčih, kjer je študirala na enem najprestižnejših oddelkov za kostumografijo, oblikovala pa je tudi uniforme za sabljaško zvezo Anglije.

Glede na to, da Jovana pridno dela na novih filmskih in gledaliških projektih, smo jo za klepet ujeli med krajšimi premori med snemanjem.

Iz Beograda v Prago, nato pa v London. Kako se je začela tvoja kostumografska pot? Kaj te je spodbudilo k izbiri kostumografije?

Iskreno povedano, nisem vedela za obstoj oddelka za kostumografije v visokem šolstvu, niti za možnost študija le-tega do zgodnjih najstniških let. Takrat mi je postalo jasno, da je to nekaj, kar bi rada počela v življenju. Še posebej me je pritegnilo dejstvo, da ta domena združuje zgodovino, modo, literaturo in politiko ter postavlja povpraševanje in potrebo po vizualni interpretaciji različnih fantastičnih in realističnih pripovedi in likov skozi samo garderobo.

Že od malih nog se mi je ideja o življenju in študiju v Pragi zdela odlična, zato sem v trenutku, ko sem izvedela, da je Oddelek za scenografijo in kostume na DAMU, AMU (Fakulteta za gledališko umetnost) najstarejši visokošolski oddelek te narave v svetu, sem se trdno odločila, da grem tja. Med študijem v Pragi sem večinoma delala v gledališču. Oblikoval sem kostume za več predstav gledališča Disk ter pomagala priznani scenografinji in kostumografinji Kamili Polívkovi pri nekaj predstavah in operah za Narodno gledališče v Pragi, ki jih je režiral Dušan D. Pařízek. Za idejo o selitvi v London sta zaslužni moja učiteljica kostumov iz Prage Ivana Brádková in glavna učiteljica kostumov iz Londona Donatella Barbierri. Obe sta močno vplivali na mojo odločitev, da nadaljujem izobraževanje na magistrskem programu London College of Fashion (UAL). London je resnično fantastično mesto za osebni ustvarjalni razvoj in delo v kreativnih industrijah – predvsem filmu in televiziji.

Že na začetku življenja v Londonu ste oblikovali uniforme za angleško sabljaško zvezo. Občutek imam, da ima zgodba zelo zanimiv uvod. Kako ste od kostuma mečevalca prišli do filma?

Moja strast do kostumografije za film in televizijo je bila vedno prisotna, a nepričakovana izkušnja s sabljaškimi uniformami, je ponudila nov pogled. Med študijem v Londonu sem hkrati delala kot samostojna stilistka, asistentka stilistke na modnih revijah in kostumografinja za kratke filme. Vendar sem se, kot državljanka Republike Srbije, po končanem študiju soočila z izzivom pridobitve delovne vize za bivanje v Londonu. Glede na to, da večina filmskih projektov vključuje angažiranje na podlagi honorarnih pogodb, je ta situacija predstavljala velik izziv in potencialni zaplet.

Med študijem na UAL, kjer sem bila kapetanka univerzitetne ekipe v sabljanju, sem od direktorice Georgine Usher prejela ponudbo za sodelovanje z angleško sabljaško zvezo. Njena želja po izboljšanju konstrukcije sabljaških uniform in mask ter po osvežitvi vizualne identitete znamke British Fencing, mi je ponudila izjemno priložnost za ustvarjalni izziv in nadaljnji profesionalni razvoj ter mi odprla vrata v poklicno življenje v Londonu ter mi omogočila, da sem ostala v Angliji.

Si veliko delala tudi v gledališču?

Večino prejšnjih izkušenj v gledališču in predstavah v živo sem pridobila med študijem v Pragi, skupaj z več predstavami v Londonu in Beogradu. Žal zadnjih nekaj let zaradi zahtevnega delovnega časa na/ob filmskih prizoriščih nimam veliko časa za to obliko uprizoritvene umetnosti. Upam, da bom v prihodnosti našla način za učinkovito usklajevanje dela na obeh področjih.

Kako se delo kostumografinje na odru razlikuje od filmske produkcije?

Ena glavnih razlik je v tem, da se delo gledališkega kostumografa konča s premiero predstave, medtem pa se odgovornosti in strokovne odločitve filmskega kostumografa ne končajo do trenutka, ko se zadnji kostum pojavi pred kamero. Pogosto tudi po tem, ampak to je že vprašanje same narave projekta in tudi posameznih pogodb. Tudi pogoji dela v gledališču so lahko zelo različni glede na državo v kateri delaš. V obeh medijih gre kostumograf skozi fazo raziskovanja, analize scenarija, kostumske vaje pa tudi strateške priprave proračuna in dinamike kostumografske izvedbe v skladu z danimi roki produkcije. Prisotnost kostumografa na vajah je izjemnega pomena, še posebej v gledališču, kjer je oblikovalec neposredno vključen v fizične spremembe in prilagoditve kostumov glede na potrebe igralcev. Na teh vajah ima kostumograf možnost, da skupaj z režiserjem preizkusi tehnično izvedbo kostumov ter dodatno razvije njihovo zasnovo in koncept. Ta interakcija omogoča kostumografu, da podpre umetniški proces in zagotovi, da kostumi ustrezno prispevajo k viziji predstave ali filma.

Kateri je bil tvoj prvi velik filmski projekt? Kakšna je bila takrat tvoja vloga in kakšen je bil proces realizacije kostuma?

Prvi velik filmski projekt, pri katerem sem delala, je bil “Emma”, kjer sem imela priložnost biti kostumska asistentka Alexandri Byrne, ki je bila istega leta nominirana za oskarja za najboljši kostum. Delo na “Emmi” je bila zame izjemno pomembna izkušnja. Kostumi v filmu so bili fascinantna vizualna interpretacija zgodovinsko natančnih kostumov iz regentskega obdobja. Alexandra je izbrala nekoliko bolj svoboden in modno stiliziran pristop, ki je prispeval k edinstveni estetski izkušnji filma. Med raziskovanjem tega obdobja smo skupaj preučevali specifično modno kulturo takratnega angleškega in evropskega visokega sloja ter dejanske modne primere, kar je rezultiralo v pristnih in detajlnih kostumih v filmu.

Moje delo asistentke kostumografinje je obsegalo širok spekter zadolžitev in aktivnosti – pomoč kostumografinji in ostalim asistentom kostumografom, prevzemanje odgovornosti v različnih segmentih projekta, pa tudi samostojnih mikroprojektov ter vključevanje v proces selekcije in nakupa materiala. Poleg tega je bil del moje službe raziskovanje, obiskovanje muzejev, zasebnih zbirk tekstila in arhivov za zbiranje navdiha in informacij, vodila pa sem tudi samostojne kostumske vaje z epizodnimi liki.

Pri filmu “My Policeman”, v katerem igrajo Harry Styles, Emma Corrin, Gina McKee in Rupert Everett, si sodelovala kot asistentka kostumografa, kaj je bilo najzahtevnejše pri realizaciji teh kostumov?

Razmere v katerih smo se lotili priprav na “My Policeman”, so bile izjemno zahtevne in zapletene, še posebej, ker je bil takrat v Veliki Britaniji v polnem razmahu drugi val pandemije. Glede na to, da so bila v tistem trenutku zaprta vsa skladišča materiala, garderobe in večina storitvenih dejavnosti, je postalo naše delo skoraj onemogočeno, kar je celoten proces bistveno podaljšalo in zapletlo. Po dolgem obdobju izolacije je vsak od nas komaj čakal, da se vrne na snemanje.

Kljub težkim okoliščinam pa je “My Policeman” eden mojih najljubših projektov doslej, predvsem zaradi neverjetne usklajenosti ekipe in vseh, ki sodelujejo pri produkciji. V Brightonu smo preživeli pet nepozabnih snemalnih tednov, kjer so vsi udeleženci projekta, od igralcev, producentov, režiserjev do vseh filmskih sektorjev, bivali skupaj v istem hotelu. Čeprav se situacija, v kateri smo tako dolgo zaprti s sodelavci, morda sliši kot izziv, je bila to pravzaprav ena najlepših produkcijskih dogodivščin in primer izjemnega timskega dela za vse, ki smo delali na projektu.

Imela sem vlogo asistentke kostumografa, kar je pomenilo, da sem imela možnost neposrednega sodelovanja pri oblikovanju velikega števila kostumov in posameznih oblačilnih kosov iz petdesetih let prejšnjega stoletja . Ena izmed najbolj zanimivih nalog s katerimi sem se ukvarjala, je bila rekonstrukcija in ustvarjanje novih rešitev za tisk in oblikovanje vzorcev na originalne materiale iz 50. let. Ti materiali so bili za tisti čas izjemno tehnološko napredni, zato je bil ta del dela še posebej zahteven in zanimiv.

Kako je videti tipičen dan kostumografa, ko je v pripravi večji filmski projekt? O čem moraš razmišljati, s čim se ukvarjaš, kateri so največji izzivi tvoje službe, kako je videti komunikacija z velikimi filmskimi zvezdami?

Vsak dan priprave na prvi snemalni dan je edinstven. Dnevi so pogosto polni raziskovanja, preučevanja scenarijev, analiziranja podrobnosti in ustvarjanja strateških načrtov, ki vključujejo proračun, sestavljanje ekipe in določanje optimalnih rokov za ustvarjanje kostumov. Med raziskovanjem in študijem scenarija kostumograf pride do potencialnih idejnih rešitev, ki jih deli z režiserjem. Večji filmski studii pogosto zahtevajo uradno predstavitev teh konceptov pred odobritvijo proračuna, pri čemer je velikost kostumoskega in timskega sektorja odvisna od produkcijskega proračuna in kompleksnosti projekta.

Kostumograf pogosto nadaljuje raziskovanje v knjižnici, muzejskem arhivu, studiu zasebnih modnih oblikovalcev ali celo na bolšjih sejmih. Po izboru igralske zasedbe se začne obdobje kostumskih vaj, v katerih so prisotni krojači, oblikovalci, pomočniki kostumografov in sam kostumograf, včasih pa tudi posamezni člani produkcije. Po začetku snemanja se lahko kostumografija nadaljuje, še posebej pri serijah ali dolgih formah, kjer dolgotrajne probe, zaradi prisotnosti igralcev na setu, niso izvedljive. Po končanih probah se fotografije kostumov prikažejo in predstavijo režiserju (in včasih producentom ali studiu), ki kostume odobri ali predlaga morebitne spremembe.

Med snemanjem mora kostumograf pogosto razporediti čas med scenografijo, pisarno/studiem kjer kostume izdelujejo in zunanjimi producenti ali strankami, zato je organizacija vsakega dneva zahtevna. Vzporedno s snemanjem se nadaljuje raziskovanje in nadaljnji razvoj kostumov. Določanje prioritet, fleksibilnost in prilagodljivost so ključne veščine v karieri kostumografa pri filmskih ali televizijskih projektih.

Kaj naredi kostumografa dobrega kostumografa?

Kar naredi dobrega kostumografa, je kombinacija različnih veščin in lastnosti. Prvič, ključna je komunikacija, prav tako sposobnost timskega igranja. Kostumograf mora biti sposoben vzpostaviti tesen odnos in odprt dialog z režiserjem, igralci, pogosto pa tudi s producentom, da bi jasno razumel njihove vizije in zahteve po kostumografiji. Bistvena je tudi visoka raven razumevanja filmske industrije in različnih filmskih sektorjev.

Ključno je tudi prevzemanje odgovornosti za lastne odločitve ter podpora ekipi in njihovemu času. Kostumograf mora biti sposoben samostojnega odločanja, hkrati pa podpirati ekipo pri doseganju skupnih ciljev. Fleksibilnost in prilagodljivost sta prav tako pomembni glede na dinamično naravo filmske in televizijske industrije. Pomembni kvaliteti sta tudi vzdržljivost in vztrajnost, saj so filmski projekti pogosto lahko zahtevni in dolgotrajni. Kostumograf se mora znati soočiti s časovno stisko in projektnimi zahtevami, pri tem pa ohraniti visoko stopnjo strokovnosti in kakovosti svojega dela.

Kaj bi izpostavila kot svoje največje uspehe?

Izjemno težko je izpostaviti en trenutek, na katerega sem še posebej ponosna, vsekakor pa bi izpostavila nominacijo za emmyja v kategoriji »Najboljši zgodovinski kostum« za svoje delo kot asistenka kostumografa pri Netflixovi seriji »Kraljica Charlotte«. Tudi delo pri filmu “Mary and George”, ki je bil pred kratkim premierno prikazan v produkciji Sky Studios in Starz, je bila ena najbolj vznemirljivih izkušenj v mojem poklicnem življenju. Pri teh projektih sem imela priložnost delati kot asistentka kostumografa in oblikovati številne kostume. “Mary and George” je kratka serija, postavljena v jakobinsko dobo, v kateri igrajo Julianne Moore, Nicholas Galitzine in Tony Curran. Zgodba se odvija med Anglijo, Škotsko, Francijo in Španijo skozi spletke in politične igre, tako na dvoru, kot v podeželskih domovih. Bilo mi je izziv, a tudi v veselje predstavljati raznolikost družbenih statusov in kultur. Delo z Annie Symons (glavna oblikovalka) pri tem projektu je bilo še posebej navdihujoče, glede na najino dolgoletno strokovno sodelovanje.

Na čem trenutno delaš? Bomo kmalu priča tvoji kostumskim rešitvam v novem filmu?

Zadnji projekt, pri katerem sem delala, ima delovni naslov “Suspect” in ga producirata Disney+ in ITV. Ta serija raziskuje posledice terorističnih napadov v Londonu leta 2005 . Moja naloga je bila oblikovati uniforme, kostume za statiste in kostumske dele za glavne igralce. Kratka serija bo predvidoma izšla v začetku prihodnjega leta, ob 20. obletnici dejanskih dogodkov.

Trenutno se ukvarjam s pripravo idejnih rešitev kostumov za predstavo po navdihu dela pisatelja Franza Kafke. Ta projekt podpira Ministrstvo za kulturo Češke Republike ob stoletnici smrti Franza Kafke, pripravljamo pa ga v sodelovanju z režiserjema Zuzano Burianovo in Ivom Kristiánom Kubákom. Premiera bo julija letos. Stay tuned!