Jonathan Anderson je debitiral za Dior

Odvila se je tudi ena najbolj pričakovanih modnih revij leta: Jonathan Anderson je v pariškem Hôtel des Invalides debitiral pri Diorju. Ko so prispeli pomembni gostje, kot so Luca Guadagnino, Daniel Craig, Josh O’Connor, Donatella Versace, Roger Federer, Sabrina Carpenter, Pharell Williams in nenazadnje Rihanna in A$AP Rocky, vsi od glave do pet oblečeni v Diorjeve videze, je bilo očitno, da je pred nami kolekcija, o kateri se bo govorilo vse do naslednjega debija – Glenna Martensa za Maison Margielo julija ali Matthiewa Blazyja za Chanel oktobra. Namreč, potem ko je bilo sredi marca objavljeno, da zapušča Loewe, se je Anderson soočil z ambiciozno nalogo: oživiti staro slavo Diorja in oblikovati vse tri kolekcije modne hiše: moško, žensko in za couture.

Modni začetki novih kreativnih direktorjev so lahko siloviti (samo pomislite na Michela za Valentino ali, desetletja prej, na Toma Forda za Gucci), toda modna množica je bila do Andersona naklonjena, še preden so videli kolekcijo (in celo vabilo v obliki keramičnega krožnika s tremi jajci). Vedeli smo, kaj lahko pričakujemo: dizajnerjevo avantgardo in sproščenost v bolj prefinjenem, Diorjevem slogu. In res, to je bil Jonathan, ki ga imamo radi – a s pentljo okoli vratu, tisti, ki zdaj nosi velike, dekonstruirane bermude s krojenim suknjičem ali karo srajco, moderne kavbojke pa kombinira z retro telovniki.

Imterier je bil podoben galeriji: z lakiranim parketom, toplimi žametnimi stenami in le dvema majhnima tihožitjema Jean-Baptista-Siméona Chardina. Anderson je prostor označil za “skromen, a čudovit”, kar je zavestno nasprotovalo današnjim pretencioznim modnim brvem. Sledila je kolekcija kot dialog med uporniško sproščenostjo in globoko zakoreninjenim Diorjevim klasicizmom. Anderson je svojo igrivo svobodo postavil v nasproti formalnim kodeksom hiše, pri čemer je vsako silhueto vodila napetost – namesto harmonija. Ovratniki so utelešali to dvojnost: na eni strani natančno zapeti in oblikovani, na drugi strani pa naključno dvignjeni, kot da bi bili ujeti v gibanju. Hlače so segale med ležernimi, skoraj pižama mehkimi oblikami in strogo krojenimi modeli z visoko zavihanimi hlačnicami, kar je poudarjalo oblikovalčevo obsedenost s kontrastom.

V samem srcu kolekcije se je pojavil nepričakovan trio – brezhiben telovnik, sveže zlikana srajca in široke kavbojke – ki je postavil nasprotje popolni urejenosti Savile Rowa in sproščenosti uličnega sloga ter bistvo kolekcije strnil v en sam outfit.

Niti dodatki niso sledili pravilom: nekateri so imeli kravate pravilno zavezane, medtem ko so bile druge obrnjene, kar je klicalo po ponovnem pogledu. Tudi silhuete so kljubovale pričakovanjem – oversized plašči so prekrivali ozko krojene hlače, nato pa so prešli v skulpturalne jakne, kombinirane s širokimi hlačnicami, ki so se vile po tleh. Izbira tkanin je spominjala na viktorijansko literaturo – debel keper in faille sta obujala spomine na romane iz 19. stoletja, a Anderson jih je naslikal v kislih, pop tonih, kot da bi se pulover angleškega šolarja potopil v neonsko barvo. Ultra kratki brezrokavniki, skoraj kot muzejski artefakti, bogato izvezeni, so se spogledovali s preteklostjo, hkrati pa odločno stopali v sedanjost.

Že nekaj tednov pred revijo je Anderson začel ta vizualni dialog: objavil je fotografije Andyja Warhola z Leejem Radziwillom in Jeanom-Michelom Basquiatom, z logotipom Diorja, ter napovedni video s Kylianom Mbappéjem: jasni znaki, da bo ta kolekcija visoko umetnost in popularno kulturo postavila na isto raven.

S 67-imi modeli je Anderson uravnotežil skromnost in drznost, klasično strogost in premaknjeno sproščenost. Okrnjena scenografija je vsako od teh gest naredila vidno, oblačila pa so tako še bolj prišla v ospredje – dokaz, da je lahko dvojnost, ne pa kompromis, najmočnejša oblika sodobnega razkošja.

Photo: Gorunway.com