Preživeli smo dan z bendom Joker Out, s katerim smo se pogovarjali o vsem (kot tudi novem albumu)

V poznem petkovem jutru sva se s kolegico Teso dobili nekje okoli našega dogovorjenega naslova, sredi industrijske cone. Na eni strani parkirišče, na drugi industrijske hale in poslovne stavbe, samopostrežna pralnica, majhen lokal … in modra kovinska vrata. Za njimi pa šarmanten, cosy in poln glasbil, knjig in karakterja glasbeni studio skupine Joker Out. Ko sva vstopili v prostor naju je prijazno nekje nad nama pozdravil glas in ob pogledu navzgor sva na galeriji zagledali nasmejanega Jureta Mačka, bobnarja skupine.

Povzpeli sva se po stopnicah na podest z ograjo, kjer se je očitno nahajal produkcijski-chill kotiček tega studia. Tam sta bila dva kavča, lesena miza v bidermajer slogu, ki je pred tem zagotovo krasila kakšno meščansko dnevno sobo v 80-ih in na drugi strani miza z računalnikom, ekranom zavidljive velikosti in manjšo mešalko. Navdušeni nad občutkom in videzom njihovega studia sva od Jureta izvedeli, da stojiva v nekdanji garaži in da Jure poleg glasbene poseduje tudi mizarsko žilico, saj je lesena interier oprema v studiu pravzaprav delo njegovih rok. 

Ne glede na to, ali ste iz teh krajev ali ne, vas je medijska pozornost, ki jo Joker Out prejema od svojega nastopa na Evrosongu, težko zaobšla. Od leta 2016, ko so ustanovili skupino v svojih najstniških letih, so doslej prejeli več nagrad Zlata piščal v kategorijah Izvajalec in Mladi talent ter bili nominirani za nagrado MAC za najboljši regionalni ex-yu rock bend. Njihov hit Carpe diem ima na Spotifyju več kot osupljivih 23 milijonov predvajanj in je tretja najbolj priljubljena evrovizijska skladba. Spomnim se, ko so lani poleti nastopali v mojem kraju, le nekaj sto metrov od mojega doma, tako da sem jih lahko poslušala s kozarcem vina na terasi. Kljub temu, da nisem stala pred odrom, sem med poslušanjem čutila nalezljivo energijo, ki so jo oddajali. Petje in vzkliki množice pred njimi pa so se zdeli še enkrat glasnejši in evforični.

Med pripravljanjem na intervju sem poleg tega, da so Joker Out priljubljeni tudi izven meja naše regije – na koncertih v tujini občinstvo z njimi prepeva slovenska besedila – ugotovila tudi, da je na dan našega intervjuja predviden izid njihovega novega videospota za pesem Bluza. “Ja, res je,” mi je pritrdil Jure, “počakajmo še ostale, pa si ga lahko ogledamo.” In res, kmalu so prišli še ostali člani banda, nekateri vidno bolj skuštrani in neprespani kot drugi, saj je montiranje videospota prejšnji večer trajalo pozno v noč. Do trenutka, ko smo vsi radovedno zrli v monitor in čakali na ogled novega videospota, je le-ta v nekaj urah zbral že 6.000 ogledov, pesem Bluza pa od izida na pretočnih storitvah že več kot pol milijona predvajanj. Bluza je eden od singlov z novega albuma Souvenir pop, ki izide danes in je pravzaprav glasbeni dnevnik njihovega zadnjega leta in pol, odkar so nastopili na Evroviziji.

“Inspiracija za album so bile dogodivščine s turnej, ljubezenske zgodbe, celo svetovne geopolitične zgodbe,” se zasmeje Bojan. “Vsi odsevi in refleksije, ki so se zgodili v zadnjem letu in pol.” Za novi album pravijo, da se od prejšnjih razlikuje predvsem v tem, da je zvočno precej bolj instrumentalno razgiban.

“Poleg tistih znanih klišejev, celoten album je bolj zrel, bolj smo razvijali zvok in podobno, se pri tem albumu nismo strogo držali vsak svojega instrumenta, ampak smo bolj eksperimentirali z instrumenti in jih raziskovali,” nama opiše Kris Guštin, kitarist skupine. Na tem albumu so namreč prvič približno polovico pesmi posneli na klaviaturah za katerimi je stal Jan. “Pa tudi besedila so tokrat bolj temačna, mračnejša od Demonov, tako da smo tudi tukaj šli korak dlje.” Bojan nadaljuje, da so na tem albumu tudi prvič posneli pesmi napisane v treh jezikih, slovenščini, angleščini in srbščini.

Photo: Vita Orehek

Zanimalo naju je, če lahko izpostavi kakšne prednosti ali razlike pisanja pesmi v različnih jezikih in pove nama, da je jezik, v katerem je pesem napisana, narekovala že sama inspiracija. “Z zgodbo je prišel tudi njen jezik in nerad spreminjam komade, zavoljo tega, da bi morali biti v drugem jeziku, ker ne želim prilagajati ali okrniti zgodbe kakršna je.” Ugotovil je tudi, da ima v različnem jeziku drugačen pristop do samega sebe. Denimo v srbščini je, kot pravi, najbolj iskren sam s seboj, ko gre za ljubezensko tematiko, medtem ko je pri angleškem komadu Everybody is waiting ugotovil, da je v angleščini lažje iskren in odprt do sebe o nekih neprijetnih občutkih. Spet v slovenščini se lažje izraža o svetovnih oziroma političnih dogodkih.

Sam proces in pot ustvarjanja tega albuma nama opiše Nace Jordan, basist. “Album se je pravzaprav začel že z Evrovizijsko pesmijo Carpe Diem in po Evroviziji in turneji smo se januarja letos za dva meseca preselili v London v iskanju nove inspiracije za bodoči album. Po končani turneji smo dobrih šest tednov preživeli v dveh studiih in dokončali album z našim producentom Žaretom Pakom.” Kris se recimo najbolj veseli izvajanja osme pesmi na albumu Mesto duhov, ker ima veliko nepredvidljivih momentov, ki kot pravi, jih komaj čaka slišati in odigrati v živo na odru ter s tem reakcij občinstva, ki bodo videli izvedbo prvič. “Wow,” komentira Bojan “sploh še nisem razmišljal o tem.” “Jaz sem.” povesta skoraj v en glas Nace in Kris. Zanimalo naju je kaj točno imajo v mislih. “Komad je pravzaprav neke vrste psihoza, kjer lirski subjekt skače iz zelo agresivnega, melanholičnega stanja v neko pompozno, skoraj post mortem vzdušje” mi odgovori Kris na mojo radovednost. “Deluje skoraj kot neka pogrebna pesmica, ki nenehno skače iz kitice v refren, pri čemer se spreminja zvočna slika, hitrost, vzdušje, pravzaprav cel attitude komada.

Ne samo, da je zabaven za igrati, ampak bo tudi izziv za zvaditi.” Glede tega katera pesem jim je milo rečeno povzročala največ preglavic so enotno odgovorili “Šta bih ja”. “Gre za pesem, ki zahteva, da se zelo specifično vklopijo vsi elementi, sicer komad razpade.” nama pojasni Bojan. “Nikakor nismo mogli najti te formule kako vse elemente pravilno vklopiti, zelo dolgo časa smo iskali rešitev.” “Posneli smo čez 130 take-ov,” ga dopolni Nace. “In še vedno ne vemo ali je slow ali dance,” doda Kris, na kar se fantje pritrdilno nasmejejo. “Sicer običajno posnamemo enega ali dva, ravno prav, da je za ‘okol’ bajte’ ” zaključi Bojan. 

Photo: Vita Orehek

Na vprašanje kako menijo, da so se v tem času spremenili ali razvili kot umetniki, Bojan z nasmehom v hipu poda mikrofon Janu Petehu, “Lahko začneš kar ti, klaviaturist”. Jan, kitarist banda, nadaljuje in nama opiše, kako se jim je pri snemanju enega od zdaj že izdanih komadov z albuma Everybody is waiting, zataknilo in aranžmajsko niso vedeli v katero smer bi peljali pesem. Potem pa je ob Žaretovi rešitvi vse kliknilo. Jure je ob verzu What a wonderful life zimproviziral na bobnih, Jan pa ga je dopolnil na električni klaviaturi. “Roads klaviaturo smo priklopili na ojačevalec in od takrat pravzaprav igram tudi klaviature in sintisajzerje v naših pesmih.” zaključi Jan. “Ne bodi tako skromen,” doda Bojan in nadaljuje “pravzaprav se je čisto po nesreči izkazalo, da je Jan izjemen talent tudi na klaviaturah in resnično smo bili vsi navdušeni. Tudi naš producent Žare, kar je zelo redko, je bil navdušen nad Janovim načinom interpretacije na električni klaviaturi. Izkazalo se je, da je Jan izjemen instrumentalist”. 

Če bi lahko izbirali, s kom bi lahko imeli glasbeno dream-collab sodelovanje, s komerkoli, živim ali mrtvim glasbenikom, iz regije ali širše bi Jure izbral Dire Straits. Nakar si fantje medsebojno namignejo, da bi morda skupinsko izbrali band in na Nacetov “tri, štiri” je soglasen odgovor ‘Buč Kesidi’. “Super bi bilo, če bi lahko sodelovali z njimi,” pove Kris. In moram priznati, da se strinjam – to bi nedvomno bil collab regije. 

Ker sva izvedeli vse o načrtih za naprej, naju je več zanimalo o spominih za nazaj. Kot naprimer tistih z najbolj norih koncertov, ki si jih bodo za vedno zapomnili. Jure se spomni koncerta na festivalu Beer fest v Beogradu. Pred tem so Srbijo že obiskali, “A tokrat je bilo prvič po nastopu na Evroviziji. Še preden smo prišli na oder smo zadaj slišali ‘Joker Out’ vzklike publike. Nisem verjel, kaj se dogaja. Mislim, da je bil to eden boljših špilov.” Jan nadaljuje in izpostavi Ruisrock festival na Finskem ter Summer Well festival v Romuniji. “Na obeh nas je, prav tako z glasnimi vzkliki, pričakala približno 8 tisoč glava množica.” nama pripoveduje medtem, ko ostali člani banda pritrdijo s kimanjem. Kris doda nastop na Exit festivalu v Novem Sadu in se spomni občutkov ob gledanju posnetkov s tega koncerta, “Predvsem je čuden občutek, ko zagledaš to neskončno morje ljudi, ki se ga takrat, ko si na odru, sploh ne zavedaš.” “Ja,” se strinja Jure, “kakšni špili te drugače ‘sezujejo’. Ta je bil eden izmed teh.” Bojan se spomni še enega, “Meni je bilo noro na Wkrwglci v Sežani.” Ostali v smehu pritrdijo. Začnejo nama naštevati s kom vse so nastopali tisti večer. “Mrfy, VAZZ live, Jet black Diamonds,… bilo je več slovenskih izvajalcev s katerimi smo se spet srečali in bila je res topla publika.” se spominja Bojan. “Imel sem občutek, kot, da sem na enem izmed tistih nostalgičnih študentskih žurov iz 80-ih, o katerih so ti pripovedovali starši.” 

Photo: Vita Orehek

Končno je tema nanesla na oboževalce, a čim sva omenili, če nama lahko zaupajo kakšno zanimivo ali noro zgodbo povezano s fani, fantje zamišljeno obmolknejo. “Vsakič dobimo to vprašanje in še vedno nimamo odgovora nanj,” pripomne Kris in izzove smeh ostalih. Izveva, da so jih vsakič pričakali na letališču na Finskem, kjer imajo precej veliko bazo oboževalcev in koliko jim to pomeni. Potem pa popolnoma neobremenjeno navržejo še voodoo lutke, ki so jih prejeli kot darilo. S Teso sva se spogledali, morali sva izvedeti več. “Gre za izdelane lutke vseh članov banda v naših evrovizijskih outfitih. Pravzaprav smo jih dobili celo dvakrat, a le prvič so bile predstavljene kot voodoo lutke” v smehu razloži Kris. Nekateri od članov imajo svoje še vedno doma, na varnem, medtem ko Kris naprimer, ne ve kje je njegova. Medtem, ko nama pripovedujejo o dogodivščinah s koncertov, kot denimo kje so Bojanu ukradli bundo in kje so imeli sredi gozda, le s trakom napeljanim okoli dreves, označen backstage, se s Teso sprašujeva ali je sploh še kaj, česar fani ne vedo o skupini. Spet nastane tišina in skoraj slišim jih, kako z resnimi izrazi brskajo po spominih. Potem pa se spomnijo – ne marajo snemati videospotov.

Po nekem nesrečnem naključju namreč vedno snemajo videospote pozimi, oziroma v prostorih brez ogrevanja. Ali pa recimo dejstvo, da ima Kris talent za iskanje trash glasbe, oziroma je, kot mu je pravi Bojan – “najboljši glasbeni urednik za krš muziko”. Zagotovo pa tudi najbolj zvesti oboževalci ne vedo, da če bi se zdaj odločali za ime zagotovo ne bi bili Joker Out. Nekaterim članom benda ime sploh ni všeč, Kris pa doda, da ga pomirja dejstvo, da tudi njegovemu očetu ni všeč ime njegove skupine in se skoraj medsebojno potolažijo ob naštevanju imen vseh bendov za katere vedo, da imajo isto zgodbo. Ko pa smo že bili pri samem imenu skupine, naju je zanimalo, kako je sploh nastalo ime Joker Out? Kris začne pripovedovati, da se je vse skupaj začelo znotraj group chat skupine, kjer so se vsi pravzaprav tudi spoznali in seveda so v nekem trenutku, kot vsak bend, potrebovali ime. Med iskanjem idej je nekdo navrgel besedo Joker. Ker pa beseda sama po sebi ni bila dovolj, so ji dodali še Out. Padli so trije lajki na predlog in ime je ostalo. Bojan nadaljuje “spomnim se, da smo takrat razmišljali, če bo Ota Roš prebrala naše ime na Pop In-u in bo dobro zvenelo, potem je pravo ime.”

Photo: Vita Orehek

Skozi pripovedovanje in obujanje spominov smo odplavali daleč nazaj v čas še pred nastankom Joker Out. Bojan je že pri enajstih bil v svoji prvi glasbeni skupini z imenom No name, ki je trajala vsega skupaj le nekaj tednov in igrala samo eno pesem Tears in heaven. Nato je bil v skupini Apokalipsa, ki se je razdrla, ko je ukradel, kot pravi, Jana in Naceta iz drugih bendov in je nastal Joker Out. Če bi morali izpostaviti svoj najljubši ali najpomembnejši trenutek iz celotne kariere, Jan izbere njihov prvi koncert v Cvetličarni saj pravi, da mu zdi, da je takrat prvič začutil to prelomnico v prepoznavnosti, saj je bil to njihov prvi veliki solo koncert oziroma dva zapored, ki sta bila oba razprodana. “Tudi, če bi zdaj igrali v Maddison Square Gardenu, nevem če bi bil tako velik preskok, kot takrat. Mislim, da tega adrenalina ne bom več doživel.” Nace pravi, da je bila zanj večja prelomnica koncert v Dublinu, ko so prvič v nastopali tujini in je občinstvo prepevalo besedila z njmi. Jure pravi, da ne bo nikoli pozabil tistega trenutka uvrstitve v finale na Evroviziji, ko so skupaj sedeli na kavču in živčno čakali na rezultat.

Ostalo je le še eno zadnje mesto, ko so jih poklicali kot finaliste in se je na zaslonu izpisalo Joker Out. Kris pa povzame, da bi težko izbral le en trenutek, saj je bilo celotno leto 2023, skupaj z izkušnjo Evrovizije in evropsko turnejo, najboljše leto njegovega življenja. Bojan pa se naveže na Jana in pove, da je tudi zanj bil prelomen trenutek tisti koncert v Cvetličarni: “Nikoli nisem občutil tako iskrene in čiste sreče, kot po tistem koncertu, ko sem vsaj 45 minut v kosu dobesedno jokal. Samo zlomil sem se pod težo vseh čustev, vsi ljudje, ki jih imam najraje so bili ob meni in takrat sem se morda prvič in zadnjič počutil, kot da se mi je ravnokar zgodila najboljša stvar v življenju. Takrat sem tudi napovedal koncert v Stožicah, kar se je res tudi zgodilo.”

Photo: Vita Orehek

Ob tem si ne morem kaj, da si ne poskušam predstavljati, kakšni so bili skoraj deset let nazaj, ko so ustanavljali skupino in razmišljali o tem kaj želijo igrati in kakšna sporočila bodo imela njihova besedila. Vedno, ko imam pred seboj mlade ljudi polne zagona, ki ljubijo to kar počnejo, v sebi glasno navijam za njih. In še toliko bolj, ko vidim njihov ogromen uspeh. Nobenega dvoma ni, da so Joker Out prehodili res dolgo in kdo ve kako težko pot do tega, kjer so zdaj. Trenutno najbolj popularna slovenska glasbena skupina, s katero prepevajo oboževalci po vsej Evropi in objavljajo coverje njihovih hitov ali interpretacije njihovih pesmi v lastnem jeziku na tik toku. Če je kaj zagotovo ostalo od tistih najstnikov je ta pozitivna energija med njimi, medsebojno zafrkavanje in pristen smeh, ki ga izzovejo drug drugemu ter iskreno prijateljstvo.

A tudi ta neka skromnost, ki jo je čutiti, ko pripovedujejo o svojih dosežkih in prelomnih trenutkih v karieri ter spoštovanje,ki ga imajo drug do drugega in do svojega dela. Po drugi strani pa si ne morem kaj, da nebi zamišljala kam vse jih bo njihova glasbena pot še odpeljala. S svojo glasbo in vizualno prezenco so nedvomno glasniki svoje generacije in občutek, da so pred njimi še velike prelomnice, uspehi in podvigi, je skoraj otipljiv. Zato lahko fantom le še čestitam ob vseh dosežkih in novem albumu in zaželim en velik – Carpe diem.

Photo: Vita Orehek