Kako je John Green vplival na razmišljanje celotne generacije

Pred nekaj dnevi me je brskanje po široki zbirki serij in filmov na Netflixu, med katerimi nisem našla ničesar, kar bi v tistem trenutku gledala, pripeljalo do razmišljanja o filmih, ki so zaznamovali moje mladostništvo, kot sta The Perks of Being a Wallflower in LOL (kritiki tega filma zagotovo niso bile najstnice!). Tako sem se spomnila celotne obsedenosti s filmi o odraščanju, v katerih ima vsaj eden od glavnih likov kakšno redko, neozdravljivo bolezen. Zame in verjetno za večino mojih vrstnikov se je vse začelo s knjigo Johna Greena The Fault in Our Stars, po kateri je bil kasneje posnet film. Roman in film o mladem paru, ki trpi za rakom, sta doživela velik uspeh, podobne teme pa so začele prevzemati kinematografski repertoar in police knjigarn. Takrat smo se ssočali z melanholijo tako, da smo jo romantizirali z glasbo, filmi, knjigami in objavami na družbenih omrežjih. Je bilo to dobro za naše duševno zdravje? Rekla bi, da ne, ampak kot pravijo, you had to be there.

Za Johna Greena sem izvedela še preden so bili vsi družbeni mediji preplavljeni s črno-belimi oblaki z napisom Okay? Okay., po neverjetnem uspehu filmaThe Fault in Our Stars. Ne zato, ker sem bila neverjetno modra, ampak zato, ker sem s police bestselerjev prejela Looking For Alaska, ki je bila zame takrat najboljša knjiga na svetu. Še danes mi je težko opisati vse občutke, ki jih je ta roman vzbudil v meni. Recimo samo, da sem se smejala in jokala kot dež, ga trikrat prebrala in ko sem odraščala, sem se podzavestno odločila, da se moram obnašati kot Alaska Young – kar sem seveda ugotovila šele, ko sem se po skoraj 10 letih vrnila k knjigi. Čeprav se tega takrat nisem zavedala, me je Alaska oblikovala, razvila mojo ljubezen do belih marjetic in modrega laka za nohte, pa tudi nekaj rahlo toksičnih lastnosti, s katerimi sem se kasneje leta borila, da bi jih izkoreninila.

Alaska je bila tragičen lik, s katerim se mlada dekleta ne bi smela poistovetiti, vendar je bila le eden tistih likov, s katerimi smo romantizirali ne le melanholijo, ampak tudi težave z duševnim zdravjem. John Green je pravzaprav imel tendenco, da je pisal ženske like, ki ustrezajo manic pixie dream girl arhetipu. Seveda je bil njegov cilj pokazati, kako enostavno jih je videti le kot lepotice, predmet poželenja in zavisti njihovih vrstnikov, ko so v resnici veliko več kot to. Branje z vidika pripovedovalca, ki je bil ponavadi fant, ki je bil zaljubljen v njih, to je z idealom, ki so ga povezovali s svojim značajem, niti bralec sprva ni mogel resnično razumeti Alaske, obilja Katherine ali Margo Roth Spiegelman. Tako kot oni smo jih videli kot lepa in pametna dekleta, ki smo jih občudovali, in trajalo je veliko let odraščanja, preden smo resnično razumeli njih in resničnio genialnost Johna Greena.

Paper Towns, Twentieth Century Fox Film Corporation

Mislim, da se je Hazel Grace iz romana The Fault in Our Stars v tem pogledu razlikovala od drugih Greenovih junakinj. Našla je fanta, ki jo je dejansko razumel, in celoten čar te zgodbe tiči v tem razumevanju in njuni iskreni ljubezni, ki je iz tega izhajala. Nisem prava oseba, da bi govorila o tem, koliko in za koga je bila romantizacija bolezni v tem romanu problematična, vendar mi je bilo všeč dejstvo, da za Johna Greena nobena tema ni bila tabu, kar se je kasneje izkazalo za eno od lastnosti, ki razlikujejo generacijo Z od prejšnjih. Da, ta zgodba je bila neverjetno srce parajoča, vendar smo jo kolektivno sprejeli z odprtimi rokami. Glede na to, da je bila ta knjiga prodana v 23 milijonih izvodov po vsem svetu, mislim, da je John Green nekaj že naredil prav.

John Green je kmalu postal nekakšna literarna zvezda, jaz in mnogi moji vrstniki pa smo nestrpno pričakovali vsak nov roman, ki smo ga posrkali v enem dnevu. Po The Fault in Our Stars, sta bila po knjigah posneta še filma Paper Towns in Let it Snow, medtem ko je Looking For Alaska dobila serijo – ki je nisem gledala, ker nisem mogla dovoliti, da bi interpretacija nekoga drugega uničila podobo, ki sem jo leta hranila v svoji domišljiji kot zaklad. Lani je izšla tudi serija Turtles All the Way Down, priredba istoimenskega romana. Čeprav mislim, da se noben od teh filmov ali serij ne more primerjati s knjigami, na katerih temeljijo, zagotovo pričajo o neverjetnem vplivu Johna Greena na kulturo in so pisatelju omogočili, da doseže zasluženo občinstvo.

The Fault in Our Stars, Twentieth Century Fox Film Corporation

Vseeno pa mislim, da je velik del vpliva Johna Greena povezan z dejstvom, da so njegovi romani prišli ob pravem času. Ko sem nekaj let po splošni norosti za temi romani mlajši sestri in bratu navdušeno predlagala knjige in filme, sem bila presenečena, ker niso imeli enakega učinka na njiju. Ne samo, da nista prebrala več kot enega poglavja Looking For Alaska, nista niti gledala filmov. Mislila sem, da preprosto nimamo enakih interesov, kar je povsem normalno, potem pa sem ugotovila, da niti sam John Green ne piše več romanov o odraščanju za mlajše generacije, ampak se je posvetil nefikciji.

To nas pripelje do prve knjige Johna Greena, ki je (še) nisem prebrala, in to je The Anthropocene Reviewed: Essays on a Human-Centered Planet. Ta zbirka esejev je izšla leta 2021 in kot večina Greenovih knjig do sedaj, je prejela veliko pozitivnih kritik. To da je John Green odraščal s svojim občinstvom in njegove knjige sledijo našim interesom, ki se povsem naravno spreminjajo, potrjuje dejstvo, da je njegova zadnja knjiga, Everything Is Tuberculosis: The History and Persistence of Our Deadliest Infection, ki je izšla ta teden, morda popolno branje za zdaj vse odrasle bralce, ki so v najstniških letih uživali v Greenu. Na nek način gre za naravno gradacijo – John Green je svoje delo že dolgo poavečal opozarjanju na resne bolezni in v svoji novi knjigi, skozi resnično zgodbo o moškem, ki ga je spoznal leta 2019, bralcem pripoveduje o zgodovini tuberkuloze. Seveda Greenovi najbolj zvesti oboževalci že vedo, da ima pisatelj strast do deljenja znanja, saj že leta ustvarja izobraževalne oddaje na YouTubeu s svojim bratom.

Ko sem se spomnila velikega vpliva, ki ga je imel ta pisatelj name, ko sem odraščala, sem se odločila, da je čas, da se vrnem k njegovim delom. Čeprav se žanrsko razlikujejo, če mi bodo nova dela Johna Greena všeč vsaj pol toliko kot njegove prejšnje, bom izjemno srečna. Seveda se bom v prostem času verjetno spomnila tudi svojih starih najljubših. Kdo ve, morda bom odkrila neke nove podrobnosti, ki jih prej nisem opazila.