Zakaj je pomembno naučiti se prepoznati in kanalizirati jezo - Jennifer Cox za Vogue Adria

Enkrat sem prebrala študijo, ki trdi, da ljudje potrebujejo precej več časa, da prepoznajo ženske obraze z izrazom jeze, kot da bi se ta emocija izgubila iz svojega naravnega habitata in našla pot do njihovih obraznih potez. Takrat sem pomislila: ne vem, ali bi me kdo sploh prepoznal z drugačnim izrazom. Desetletja starejša raziskava psihologov Dimberga in Lundquista je pokazala, da kadar je ženski obraz jezen, se ta izraz zaznava bolj sovražno kot pri moških, kot da bi kršenje družbenih pričakovanj povzročilo, da jeza deluje bolj ekstremno, s čimer se povečuje njena intenzivnost čez mejo sprejemljivega. Ko sem se srečala z Jennifer Cox, psihoterapevtko in avtorico knjige Women Are Angry, razglašene za self-care knjigo leta 2024, sem ji rekla, da sem to neštetokrat slišala o sebi: da sem, v najmanjši meri, jezna. Nikoli nisem znala začutiti, zamolčati, utihniti ali biti letargična pred krivico, neumnostjo ali nečednostmi. Hodila sem s trdno stisnjenimi pestmi, kot da za vogalom vedno preži nov boj, dokler nisem sčasoma našla pravega, zdravega ravnotežja (da se razumemo, niti moja nič kaj mila fizionomija obraza mi ni šla na roko).

Tisto, kar je tukaj treba normalizirati, pravzaprav ni izražanje jeze, temveč njeno odkrito priznavanje in razčlenjevanje, da bi se lahko osredotočili na reševanje tistega, kar jo sproža. Pri vsem tem vcepljeni stereotipi o “jeznih ženskah” ostajajo nesprejemljivi. Kolikokrat ste slišali, da tista stroga profesorica – verjetno nima otrok, ali pa je jezna sodelavka – zagotovo ima težave s partnerjem. Deklica lahko joka, a kričanje ni ženstveno. Če si se razjezila – nisi razumela šale. Če si zakričala – izgubljaš nadzor. Patriarhalna družba je utemeljila takšne konstrukte, ki, tako kot mnogi drugi, nimajo ustreznika v moški obliki. Za kaj gre in kako se proti temu boriti? vprašam Jennifer takoj na začetku najinega pogovora pred Forbes Adria konferenco. Tisto, kar se pravzaprav dogaja, je, da se naša jeza potiska in zmanjšuje na vse mogoče ponižujoče načine. Tudi kadar čutimo, da nas preplavlja jeza, smo prisiljene občutiti sram zaradi nje. Patriarhat ima celo vrsto orodij, da to zagotovi. Izpostavljanje našega statusa neporočenih ali brezposelnih je ključna tehnika, da nas zadržijo v tišini. Enako velja za žaljivo oznako “ženske, ki imajo rade mačke” ali namig, da je naša jeza posledica hormonov, ker smo očitno “bolj čustvene” od moških – kakšna šala. Boj proti tem stereotipom izčrpava, saj padamo v vse pasti, ki so nam jih nastavili. Namesto tega je ključno zagotoviti, da potlačene jeze ne nosimo v telesu in umu, od koder bi lahko povzročila resno škodo. Kajti če je ne izločimo iz telesa, so nas premagali – z nami je konec.

Courtesy of Jennifer Cox

Dejstvo je, da situacija v svetu to še dodatno otežuje. Množični protesti, tragedije, vojne, vse večje ogrožanje osnovnih ženskih pravic – postali smo kronično jezni zaradi političnih in družbenih krivic, institucije pa ta občutek samo še podžigajo. Jennifer je začela pisati po umoru Sare Everard v Londonu, s strani policije, in od takrat je svet krenil še globlje v stranpot. Te dni v Srbiji poteka razprava o tem, kako zakonsko razlikovati “lažjo” od “težje” oblike posilstva. Na Hrvaškem si prizadevajo za prepoved splava. Drugod po svetu ženske še vedno kaznujejo s smrtjo. Človeštvo nedvoumno drsi nazaj. Kako dihati, ostati trezen v teh bojih in pri tem popolnoma ne izgubiti sebe in lastne radosti? To je odlično vprašanje in skoraj vsak dan zastavljam si ga zastavim. Moramo se boriti, ko so naš svet, naše odločitve in naša svoboda ogroženi. A kako to storiti na način, ki nam omogoča živeti bolj izpolnjeno in zdravo?

Dawn Laguens, podpredsednica Planned Parenthood v Ameriki, mi je nekoč rekla, da morajo biti ženske “veselne bojevnice”. Trudim se živeti po tem nasvetu, ker mislim, da povzema vrednote, ki jih tudi sama štejem za svete. Ne prenehamo se boriti, toda v svetu, ki se skoraj podira od sovraštva, to počnemo z ljubeznijo.

Photo: Hans

Knjiga Women Are Angry temelji na študijah primerov in anonimnih izpovedih pacientk, ki jih je Jennifer zdravila, razdeljena po življenjskih fazah, od otroštva do starosti. Povzema vse izkušnje, ki lahko skozi življenje sprožijo jezo: od nerazrešenih občutkov zaradi splava in izgub, izčrpavajočega materinstva, občutkov podcenjevanja v službi, partnerja, ki ne prispeva, spolnega nadlegovanja in nasilja. Ključna trditev je, da je naša jeza upravičena, a če se ne usmerja, nas lahko naredi izjemno destruktivne – tako do drugih kot do samih sebe. Potlačena jeza je namreč vzrok za največje število bolezni pri ženskah – migren, anksioznosti, depresije, avtoimunskih in najtežjih obolenj.

Mnoge pacientke, s katerimi delam, sprva pridejo na posvet s simptomi, ki na prvi pogled nimajo zveze z jezo. A morate se vprašati – zakaj? Od kod to prihaja? Obsedena sem z vzrokom, vedno sem bila. Ne dajte mi samo diagnoze, povejte mi, od kod izvira. Življenje preživljam s tem, da ženske sprašujem “zakaj”, in to sem odkrila: pod površino zunanje slike neke situacije se pogosto skriva globok, neizkoriščen občutek – občutek, ki se zdi prepovedan izraziti. Če damo telesu in umu dovoljenje za popolno izražanje, pogosto z jezikom, s katerim prej nismo smele govoriti, je učinek na fizične ali psihološke simptome lahko osupljiv.

Photo: Eliano Davide

In kako priti do tega vzroka v sebi – vprašam čisto preprosto. Moramo se vrniti v najzgodnejše otroštvo, ko smo, za razliko od svojih bratov, kot deklice morale biti dobre, prijazne, pozorne, nežne, skrbne. Ta težnja po skrbi se potem temeljito izkorišča in prilašča, ko odraščamo. Postanemo ‘pomirjevalni faktor’, ‘odgovorne’, ‘razumne’. Ne obstaja besedišče za jezo, ko odraščamo, medtem ko dečke spodbujajo, da stresejo vse iz sebe. Na nas je, da znamo povedati pravo stvar ob pravem času, pomiriti vsako situacijo. Poslušam jo in spomnim se, kako sem bila od malega vse to, kar navaja – “rešiteljica” družine, ki razpada, dosledno vzorna, z vsemi za deklico zaželenimi vlogami – od balerine do učenke generacije, vedno v senci problematičnega brata. Jeza mi je bila dovoljena, a je nihče ni slišal. To se nadaljuje tudi v odraslem življenju, ko postanemo čustvene reševalke problemov, diplomatinje, tiste, ki lahko vse popravijo. V bistvu – spužve za občutke, za katere noče odgovarjati nihče drug. Po vsem tem ni nič čudnega, da smo jezne. A ta jeza je lahko destruktivna – za nas same. Sedi v našem telesu kot neizkoriščen adrenalin in kortizol, od koder ustvarja kaos v naši fiziologiji. To moramo obrniti in energijo, nabrano skozi življenje, usmeriti v nekaj konstruktivnega zase.

Courtesy of Jennifer Cox

Nedavno sem sedela na večerji z zelo navdihujočimi ženskami, večinoma voditeljicami v svojih industrijah, kjer smo se pogovarjale o tem, kako smo strah pri delu pogosto maskirale z jezo. Strah, da nismo dovolj dobre, da smo napadene, da bi lahko nekaj izgubile. Jennifer mi pove, da je to zelo pogost pojav, zaradi česar je še toliko bolj pomembno odkriti, od kod izvira naša jeza, in biti iskrene do sebe. To je pravzaprav popolna napoved za naslednjo knjigo, na kateri delam. Women Are Angry se je ukvarjala s “fight” stranjo živčnega sistema, naslednja pa bo usmerjena na “flight” stran. Ta nas onesposablja na vse mogoče načine. To je druga stran medalje, a obe sta med seboj prepleteni v psihofiziološki dvojni spirali.

Način, kako osvobajamo čustva, je lahko odločilen. V svoji knjigi Jennifer predlaga različne fizične strategije, od kričanja pod vodo do udarjanja v boksarsko vrečo. Večina žensk, ne glede na kulturno ozadje, ima težave s tem, da bi se povezale z občutkom jeze. Način, kako se te težave kažejo, se razlikuje glede na vzgojo in življenjske izkušnje. Vendar na splošno lahko predpostavite, da nobeni ženski ne bo lahko takoj vzpostaviti stika s svojo jezo. Zato Jennifer vsaki pacientki dovoli, da sama določi strategijo ali pristop, ki se ji zdi najprimernejši. Za nekatere ženske je to lahko kričanje v avtomobilu z zaprtimi okni, namesto da podležejo napadu panike, ki jih sicer prevzema. Za druge so to lahko novi fizični treningi ali prilagoditev starih z večjo intenzivnostjo. Vendar je za vse njih že sama možnost, da prvič odkrito govorijo o stvareh, ki jih jezijo, najmočnejša stvar.

Courtesy of Jennifer Cox

Za konec ji zastavim skoraj afirmativno vprašanje, da bi dobila potrditev tistega, kar želim slišati: ali lahko ženska jeza, ko se prepozna in izrazi, postane oblika kolektivne moči, ne le odpora? Trdno verjamem, da moje delo z Women Are Mad podcastom predstavlja odličen primer žensk, ki se povezujejo s skupnim ciljem – da se medsebojno podpirajo in združijo svoje glasove v pozivu za boljšo prihodnost. Moje sanje, da bi ženske postale bolj samozavestne v prepoznavanju in izražanju svoje jeze, se zares uresničujejo: vsakodnevno prejemam sporočila žensk z vsega sveta, ki jim to uspeva. Ko vsaka od teh žensk deli svoja čustva z drugimi ženskami v svojem okolju, globalno gibanje začne zares nastajati. To je šele začetek boljšega jutri.