Jack Savoretti za Vogue Adria o koncertih, glasbi, čustvih in tem, kaj ga drži prizemljenega

Britansko-italijanski kantavtor Jack Savoretti, znan po svojem raskavem, čustvenem glasu in intimni glasbeni poetiki, je nedavno navdušil občinstvo na dveh pomembnih koncertih: svojem premiernem beograjskem nastopu v dvorani MTS 8. julija, ter koncertu na Poletnem prizorišču v Opatiji 10. julija, ki je odprl MusicFest 2025. Po poročilih je beograjsko občinstvo očarala kombinacija “pesniškega pripovedovanja zgodb in soulful melodij”, kar je potrdilo njegov sloves pravega glasbenega pripovedovalca zgodb. V Opatiji je Jack pod odprtim nebom s svojim nastopom “osvojil občinstvo”, koncert je odprl s pesmijo Non ho capito niente na klavirju in zaključil z uspešnico Candlelight. Savoretti je tako potrdil ne le lastno glasbeno karizmo, temveč tudi sposobnost, da vsako občinstvo, pa naj bo to v dvorani ali na poletnem odru, postane del njegove zgodbe.

Na predvečer koncertov je bilo nekako naravno, da smo ga vprašali, kako se počuti ob prihodu v našo regijo. Lansko leto je razprodal Šibeniško Tvrđavo, zato srečanje z Jadranom zanj ni nič novega, a prihod v Beograd (kjer smo imeli ta pogovor) je bil zanj vznemirljiv, pravi. “Balkanska glasba me je vedno fascinirala, kot tudi večina evropske glasbe.” Nekateri moji najbližji prijatelji prihajajo iz tega dela sveta in veselim se, da bom končno iz prve roke spoznal njihovo domovino .”

Photo: Aleksandar Crnogorac

Rojen kot Giovanni Edgar Charles Galletto-Savoretti leta 1983 v Londonu, je otroštvo preživel med Švico in Anglijo, njegova glasba pa pogosto odraža ta kozmopolitski duh, hkrati intimen in iskren, ki me osebno spominja na soundtrack nekega filma. Jack je nadaljeval: “Večino svoje glasbe sem vedno našel v filmih. The Graduateje bil moj prvi najljubši film, filmi, kot so Reservoir Dogs, La Dolce Vita in Un Homme et une femme, pa so močno vplivali na moje prejšnje albume. Toda novi album, ki ga snemam zdaj, se resnično zdi kot trenutek sklenjenga kroga – vračam se k zvokom in temam svoje adolescence in zgodnjih dvajsetih let, zato me trenutno navdihujejo filmi iz tistega obdobja.”

Svojo kariero je začel v začetku 2000-ih, širšemu občinstvu pa je postal znan z albumom Written in Scars (2015), ki je potrdil njegov status enega najbolj pristnih kantavtorjev na evropski sceni. Sledili so uspešni albumi, kot je Singing to Strangers (2019), posnet v legendarnem studiu Ennia Morriconeja v Rimu, ki je dosegel prvo mesto na britanskih lestvicah, kar je redkost za izvajalce, ki pojejo v angleščini, a sanjajo v italijanščini. Njegov najnovejši album, Miss Italia, je poseben, ker neposredno nagovarja njegove italijanske korenine. “Miss Italia ni bil album, ki bi se ga odločil ustvariti, ampak album, ki sem ga moral ustvariti. Potem ko sem izgubil očeta, nisem hotel izgubiti italijanske kulture, ki mi jo je posredoval, zato sem čutil potrebo, da se ji približam, namesto da bi bežal od nje. Pri tem procesu mi je najbolj pomagala italijanska glasba. To je moje zahvalno pismo kulturi, v kateri sem se imel srečo roditi”. V enem od svojih besedil Jack poudarja, da je “glasba njegova terapija”, kar me je spodbudilo, da sem ga vprašala, kaj ga še ohranja prizemljenega. “Moji otroci in žena so res dobri v tem, da trdno stojim na tleh. Vedno sem raje izbral ponižnost kot skromnost, otroci pa te odlično naučijo ponižnosti.”

Photo: Aleksandar Crnogorac

Vsak njegov koncert je potovanje skozi prefinjeno mešanico etno glasbe, pop in soul zvokov, tako kot se njegova bogata diskografija razteza od zgodnjih ljudskih akustičnih izrazov do evropsko navdihnjenih albumskih zgodb. Njegov album Europiana je dokaz njegovega navdiha s potovanj in raznolikosti, ki jo ta prinašajo. Glede na to, da je veliko gostoval in živel med različnimi državami, ga vprašam, kje je navsezadnje dom? “Pri 41 letih sem odkril, da je dom občutek, ne nujno kraj. Trenutno, kjer koli so moji otroci – tam je moj dom. Enako je z glasbo, še posebej ko gre za evropsko glasbo – vedno se počutim kot doma.”

Vsak album je zanj premik, v navdihu, izkušnjah, vzdušju in, kot mi pove s parafraziranjem Maye Angelou, kako vse to nosi s seboj. “Vsi, pretekli in sedanji, vsi, ki so me pripeljali sem, gredo z menoj, ko stopim na oder.” Na njegovih koncertih skoraj nikoli ne manjka povezanosti med občinstvom in njim, ki se ustvarja naravno, skozi čustveno glasbo in pripoved, ki jo posreduje. Vprašam ga tudi, kaj mu ta resnična povezanost pomeni v tem hitrem svetu družbenih medijev. “Pomeni vse. To je edina stvar, ki nam je družbeni mediji, ironično, ne morejo dati. Zagotavljajo lažen občutek povezanosti, a da bi jo resnično začutil, moraš biti resnično prisoten, in to je glavni razlog, zakaj še vedno ljubim to, kar počnem.”

Photo: Aleksandar Crnogorac

Za konec nam v dobrem razpoloženju razkrije, kako zaključuje svoj novi album in upa na “velike objave septembra in oktobra”. Kljub bogati in raznoliki glasbeni karieri, ki ga je popeljala po vsem svetu, Jack ostaja predvsem prizemljen družinski človek. Če pa bi lahko preživel en prost dan kjerkoli na svetu, brez telefona ali obveznosti, “bi to bilo na kakšnem oddaljenem otoku nekje v Sredozemlju, z ženo in otroki – to je vse, kar potrebujem.” Upamo, da ga bomo spet srečali na kakšnem koncertu v naši regiji.