Fotografinja Ivana Vareško nas vodi skozi Kirgistan, državo, ki jo je navdušila

Obstajajo kraji, ki te spremljajo leta, tiho in skoraj neopazno, a so vedno tam, v ozadju vsega, kar zaužiješ, prikradejo se v knjige, slike, dokumentarce, želiš si jih obiskati, a jih nikoli zares ne. Kirgizistan je eden od teh krajev. Na prvi pogled le še ena točka v Srednji Aziji, a gre za državo, katere masivi – Celestial Mountains – povezujejo Pamir, Himalajo in Hindukuš. To državo redko sestavljajo nižine, več kot devetdeset odstotkov ozemlja je nad tisoč metri, trije vrhovi pa prebijajo sedem tisoč metrov. Pravijo, da je to najlepša gorata država na svetu, ampak zame se je Patagonija že uveljavila na vrhu seznama in verjetno ne bo šla navzdol. Kljub temu je Kirgizistan nedvomno med prvimi petimi.

Vožnja z letališča do Biškeka je bila dovolj, da sem spoznala, kako divja je država še vedno. Ob cesti; konji, krave, ovce, koze – vsak travnik poln življenja. Živali prečkajo cesto, kadar koli se jim zahoče, nihče se ne navduši. In ceste – polne lukenj in norih voznikov. Volani so malo levo, malo desno, voziš levo, desno, prehitevaš, kjer se le da, večinoma po sredini. Pravila bodisi ne obstajajo bodisi preprosto niso pomembna za nikogar.

Mislili sva, da ob prihodu ne bova imeli težav z najemom avta. Seveda nisva ničesar rezervirali vnaprej. V moji glavi se je vse zdelo preprosto – prideš, izbereš, podpišeš, odpelješ. Toda tokrat se nam je najin sproščen odnos do potovanja nekoliko maščeval.

Prispeli sva sredi sezone in v celotni državi ni bilo niti enega prostega avtomobila. Dobesedno – nobenega. Usedli sva se pri vodnjaku, odprli Google in začeli iskati rešitev. Sploh ne veva kako (klicali sva toliko številk), ampak na neki točki sva preprosto prejeli sporočilo na WhatsAppu: Imam avto . Pol ure kasneje stojiva v neki naključni soseski. Fant naju čaka sredi ulice, pri avtu. Josipovo prvo vprašanje: “Imata pisarno? ” Odpelje nas v dotrajano hišo z olupljenimi tapetami. To je – “pisarna”. Ko sva zagnali avto, se je na zaslonu prikazalo sporočilo, maintenance required, on pa je samo rekel: It’s okay. Skrbelo naju je cele tri minute, potem pa je postalo smešno – avto sva si najeli prek WhatsAppa . Spoznali sva, da bi bilo dobro vedeti, kako zamenjati pnevmatiko, zato sva, dokler sva še imeli signal, za vsak slučaj screenrecordali videoposnetek na YouTubu. Internet v Kirgizistanu obstaja le v teoriji, razen če ste v mestu. Google Maps in Maps.me redko delujeta; zanesete se lahko le na eno od njihovih lokalnih aplikacij, pa še to ne povsem, ker ta aplikacija nima posodobitve o porušenih mostovih, blokiranih cestah, zemeljskih plazovih, poplavah in “drugih malenkostih”, ki so v Kirgizistanu vsakdanje.

Po tisti mali, ne bomo rekli drami (ker za to na potovanju ni prostora, recimo raje zgodbi, ki jo bova povedali), sva se odpravili proti jugu. Na obeh straneh ceste prizori kot iz nekega jugoslovanskega filma: Lade in Zastave parkirane ob cesti, družine na odejah, kot jih je imela vsaka hiša v Jugoslaviji, improvizirani pikniki v prahu. Kirgizistan je raj za tiste, ki hrepenijo po preteklosti, surov in ​​brez potrebe, da bi komurkoli ugajal, ter pristen do te mere, da nas spominja na to, kako je bil svet videti, preden je bilo vse spolirano. Kakšna Amerika in njeni nacionalni parki, Kirgizistan je država, ki ima površino vseh ameriških parkov skupaj. Voziš se po cesti, na eni strani so beli vrhovi, na drugi pa stepe in kanjoni v vseh odtenkih terakote. Narava je veličastna, v petih urah vožnje se zdi, kot da si prevozil deset ameriških parkov, od Sedone do Yosemita. Američani so, tako kot vse ostalo, znali le zapakirati in označiti naravo, medtem ko je v Kirgizistanu še vedno divja, nedotaknjena in ni treba čakati v vrsti, da bi pogledal luknjo v zemlji.

Son Kul – jezero, kjer se je čas ustavil

Ena najlepših izkušenj vseh mojih potovanj do sedaj je bila zagotovo tridnevna konjska ježa do jezera Son Kul, ki se nahaja več kot tri tisoč metrov nadmorske višine. Poleti okoli jezera v jurtah živijo kirgiški nomadi. Spali sva pri družini, brez elektrike, brez signala, z vodo iz izvira in hrano, kuhano na odprtem ognju. Otroci so bili rožnati, vedno nasmejani, in vse popoldne sva se z njimi igrali ortotok – njihove različice med dvema ognjema. Brez skupnega jezika, a z veliko smeha. Razen treh jurt ni bilo v dolini ničesar, le jezero, na stotine konj in krav, tišina, ki je še nikoli nisem poznala.

Zjutraj se je Kalys, najina vodnica, zbudila ob zori in iskala naše konje v dolini, medtem ko je gospodinja pomolzala krave za zajtrk. Hrana je bila preprosta, domača, topla: krofi, sveža smetana, enolončnice, kaša in veliko čaja, hrana, ki te spomni na dom, čeprav si daleč od vsega znanega. Težko se je bilo ločiti od teh rožnatih lic in tisočerih objemov. Niso lepi le navzven – njihove duše žarijo.

Po petih urah jahanja vsak dan so tla postala sveta. Zadnji dan sem ugotovila, kaj v resnici pomenijo “trije dnevi jahanja”. Kar sem mislila, da bo lagodna vožnja po travnikih, se je spremenilo v pravo pustolovščino – vzpenjali smo se po skalnatih pobočjih, nad prepadnimi stenami. Ko je Anin konj sredi vzpona padel na kolena, je Kalys le mirno ponovila: okay, okay . Okay, skupaj z left in right, je bila edina angleščina, ki jo je Kalys znala. V Kirgizistanu je nihče ne razume, vsi pa govorijo rusko – zato sva se s hrvaščino bolje znašli kot z angleščino. Razen ko je Ana v Biškeku poskušala razložiti, da si želi kavo s kravjim mlekom, je začela mrmrati: Moo moo.

Dežela kontrastov

Po gorah in času, preživetem z nomadi, je bila vrnitev v mesta kot sprememba frekvence. V mestih življenje utripa na ulicah – otroci se igrajo, starejši sedijo na klopeh, ob cesti pa se peče kruh, ki se prodaja v vrečah, po več kosov naenkrat. Dolge vožnje sva prekinjali z ustavljanjem ob cesti – med vožnjo sva imeli v naročju topel kruh, domač kajmak in sadje, povsod pa so bile drobtine. V tem avtu je bilo mogoče vse (pa vendar sva ga najeli prek WhatsAppa!).

Na poti sem brala knjigo o Kirgizistanu in med vsemi zgodbami me je najbolj pritegnila tista o tradiciji ugrabitve žensk, ki jih proti njihovi volji odpeljejo v hišo moškega, ki se z njimi želi poročiti. Čeprav je ta praksa danes nezakonita, v nekaterih vaseh še vedno obstaja. Spali smo v gostišču z mamo in hčerko. Hči nam je sama začela pripovedovati, kako so njeno babico ugrabili pri petnajstih letih, kako je pobegnila od moža in kako se je je družina odpovedala. Noseča je diplomirala na fakulteti v Biškeku in kasneje zgradila kompleks stavb v Narynu, kjer danes mati in hči oddajata dve sobi v svojem stanovanju gostom. Čeprav so takšne zgodbe navdihujoče, so redke, veliko pogostejše pa so druge, v katerih ženske ostajajo ujete v življenjih, ki si jih niso izbrale. Takšno dejanje je težko uskladiti z dih jemajočo naravo – z neskončnimi gorami, tišino in navideznim mirom, ki ga ponuja ta dežela. Kirgizistan je dežela kontrastov v najčistejšem pomenu besede: divja in nežna, veličastna in včasih brutalna.

Sami sva imeli drugačne izkušnje – družina ob jezeru je bila čudovita, mama in hči v gostišču sta bili topli in pozorni, a v eni jurti se je lastnik, starejši moški, sprl z gosti, ženskami. Očitno obstaja tudi bolj agresivna plat, zato imajo takšne tradicije, ne glede na to, kako barbarske so, tam še vedno oporo. In bodimo iskreni – Kirgizistan je divji in vsekakor ni za vsakogar. Ni dežela spektakla ali razkošja; pogosto smrdi, je umazano, tuši in stranišča so luksuz. Nastanitve se razlikujejo od postelj do tal, noči pa so večinoma ledeno mrzle, plasti oblačil ne pomagajo. Vreme je nepredvidljivo, ekstremi so pravilo. A prav ta surovost daje državi pristnost – vse je resnično, iskreno in brez maske. Ni veliko krajev na svetu, kjer lahko sediš sredi ničesar in se počutiš, kot da ne potrebuješ ničesar drugega. Zame je bila to tista dolina ob jezeru Son Kul. Tišina, nebo in občutek, da si na pravem mestu, daleč od vsega, a popolnoma prisoten.

Photo: Ivana Vareško