Ivana Dragičević: "Prihodnost sveta bi res morala biti - ženska."

Po številnih nagradah, ki jih je za svoje delo prejela v dveh desetletjih in pol dolgi karieri, je Ivana v začetku letošnjega leta osvojila pomembno nagrado, največjo regijsko nagrado za televizijsko novinarstvo – “Gordana Suša”. Ivana Dragičević, kot tudi Gordana Suša, sta novinarki, ki ne obupata v ustvarjanju naše boljše, skupne prihodnosti. Zato za najin pogovor ni bilo boljše kulise kot Spominsko stanovanje Marije Jurić Zagorke, prve poklicne novinarke v regiji, ki si je utrla pot z istim ciljem.

Pred petimi leti je večkrat nagrajena televizijska novinarka Ivana Dragičević izdala knjigo “Nejednaki” (Neenaki). V njej je pripovedovala o današnjem svetu iz lastnih izkušenj, s poudarkom na ključnem problemu globalne skupnosti – neenakosti. Ivanina nova knjiga “Nesigurni” (Negotovi) se ponovno ukvarja z največjimi vprašanji, na katera iščemo odgovore kot družba. Pandemija je popolnoma spremenila svet, ki smo ga poznali do leta 2020 in razkrila marsikatero bolečo točko človeštva. Nenadoma smo se globoko zavedli, kako občutljivo je naše lastno zdravje, kako ne moremo jemati globalne povezanosti, oskrbe s hrano in virov energije za samoumevne. Zavedali smo se lastne (ne)varnosti, krhkosti obstoja, pojmov solidarnosti, humanosti, kaj pomeni resnica ali laž, kaj so meje, tako naše kot naše družbe in planeta. Ivana v knjigi iz prve osebe, njenega jaza, natančno secira svet okoli sebe, sooča se z lastno hudo boleznijo sredi pandemije, ki je neposredno vplivala na situacijo in njeno doživljanje vsega dogajanja. Piše, kako ga sama ironično imenuje, priročnik za »samopomoč« za človečnost in humanizem.

Promocija knjige je potekala konec decembra 2023. V tem trenutku so divjale gripa in več viroz in ostala sem doma, bolna, z vnetimi sinusi. Knjigo sem držala v rokah in jo brala, občasno pa pogledala na družbena omrežja, ki so v času promocije kar gorela! Toliko objav, storyjev, deljenja fotografij in statusov, toliko pozornosti ena promocija knjige, en kulturni in družabni dogodek, že dolgo ni bil deležen. Čeprav me ni bilo tam, sem bila neizmerno hvaležna za udeležbo in nekako mi je vlila upanje v to isto človečnost. Zdelo se mi je, da še obstaja potrebna kritična masa, tisti, ki hočejo razumeti, kakšen svet nas obdaja, tisti, ki hočejo podati roko. Tukaj se je tudi začel najin pogovor.

“Kakšna je narava človeka?” – sem vprašala Ivano ko sva se to zimo dobili na kavi v Zagrebu na edini zasneženi dan. Zame imata besedi človečnost in humanizem pozitiven predznak, mislim, da je človeška narava dobra, a zdi se, da nad njo lebdi siv dvom. A Ivana ga je kaj hitro pregnala: “Vedno verjamem v dobro v ljudeh, saj mislim, da je to edino, kar nas ohranja pri življenju. Ljudje v vsakdanjem življenju res nimamo časa razmišljati o svetovnih problemih. Kar pa lahko in kar bi morali, je za lastno boljše življenje, ohranjanje medsebojnih vezi v svoji neposredni skupnosti, stavbi, soseski, mestu. Le tako se stvari lahko izboljšajo. S sodelovanjem in dobrimi odnosi.” V velikih globalnih temah mi pojasni sporočilo knjige, ki v nekem ozadju govori o tem, da je edino, kar človek lahko naredi, to, da začne pri majhnih stvareh. V svetu sovraštva in jeze je posameznik tisti, ki odpre svoje male meje, svoja vrata, se poveže z drugo majhno skupnostjo, skupaj ustvarijo večjo in tako se širijo povezave. Torej prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da se poskušamo pogovarjati drug z drugim, ne bežati, ne jeziti se. Poslušam jo, ko mi razlaga tisto, kar pravzaprav vsi vemo, a včasih je dobro slišati: ne moremo si sami pomagati v vsaki situaciji v življenju, v bolezni, v osamljenosti, moramo biti solidarni, si podajati roke, ne misliti samo na lastne meje.

Knjigo je poimenovala “Nesigurni”, ker meni, da je negotovost naš trenutni zeitgeist. Duh časa, v katerem živimo. »Strah je primarno človeško čustvo, ki nam je pomagalo preživeti. Toda v današnjem času globalne negotovosti, ko ne veš ali bo vojna ali ne, ko so hrana, zdravje, stanovanja dragi, ko smo ogroženi zaradi ekoloških katastrof, podnebnih sprememb, v dobi velikih migracij, ta strah postane gonilo za veliko zla in slabega. Za populizem, ki gradi ozračje strahu, ki se hrani v negotovih časih. Živimo v svetu, kjer res ne vemo, kaj bo jutri, zato se je najlažje zapreti, zapreti meje in misliti, da se bomo tako rešili strahu, da bomo pobegnili iz negotovosti.«

Dragičevićeva govori o svetu, v katerem je vsak človek z mobilnim telefonom medij. Vsakdo ima o vsem svoje mnenje, bodisi utemeljeno, bodisi zgrajeno na teorijah zarote. “To ogroža naše demokratične družbe, ruši medsebojno zaupanje. Seje dvome in sili v pasivnost. Prek družbenih omrežij so v naše družbe vstopile avtoritarne težnje, vse tisto, česar ne bi smeli dopustiti, da se normalizira, od krčenja pravic žensk naprej. Mislim, da živimo na spolzkih, negotovih tleh in ravno zato, ker je toliko “ropotanja z orožjem” in nevarnimi velikimi stvarmi, so pred nami kot človeštvom res veliki izzivi.” Zanimivo je skozi najin pogovor postavila tezo, da je tovrsten svet sile in moči nekako okrepil t.i. moški princip in da nas lahko reši le t.i. ženski princip. “Potrebujemo več empatije, sodelovanja, razumevanja, poslušanja in da – nežnosti.” Se popolnoma strinjam. Tudi tukaj se pojavi vprašanje demokracije, saj ko gledam vse, kar se dogaja na lokalnem, regionalnem in svetovnem nivoju vseh družb, zahodnih in drugih, se mi zdi, da izgubljam vero vanjo. Katera je ta večina, ki odloča, kakšna je?

Vprašala sem jo, ali verjame v demokracijo in odgovor je bil dvojen: “Demokracija kot nekaj, kar je opredeljeno kot glas večine, je izvolila Putina na volitvah, kajne?” Toda Ivana nadaljuje: “Verjamem v konstrukt liberalne demokracije. To je najboljši sistem, kar jih ta svet pozna. Vsakemu, ki dvomi vanj, pravim, naj si predstavlja, da živi v kraju, kjer zaradi tega, kar misliš ali kako izgledaš, končaš v zaporu ali mrtev. Naša “nadzorna” demokracija, kot jo imenuje teoretik John Keane, spoštuje pravice manjšin, ima nadzorne mehanizme za zaščito naših pravic pred zlorabo moči. Toda kar vidimo povsod, je uničenje temeljev liberalne demokracije in to je zelo nevarno. Mnogi uporabljajo analogijo tridesetih let prejšnjega stoletja ter okoliščin in časa, ki je Hitlerja pripeljal na oblast. Tega se moramo vedno zavedati. Še posebej v času nereguliranega big-tech-a, ki lahko, kot smo videli na primerih Facebooka ali Twitterja, služi najslabšim in najnižjim med nami.«

Ko smo se dotaknili tehnologije, se je samo od sebe navezalo naslednje vprašanje – umetna inteligenca. Prelomnica v razvoju civilizacije, le v katero smer bo šla? »Umetna inteligenca je proces, ki se je zgodil z razvojem tehnologije in ki lahko človeštvu prinese veliko dobrega; lahko nas osvobodi odvečnih dejanj in delovnih procesov, lahko pomaga sprostiti velik intelektualni in kreativni potencial za ustvarjanje. Ključno vprašanje je, kako bodo ti sistemi urejeni, kako bo naš “stari” svet sledil temu novemu. Kako se bo z umetno inteligenco razvijalo izobraževanje, poslovanje, delovanje celotne skupnosti, kako bomo postavljali meje in določali etiko umetne inteligence.
Vsaka panoga v človeški zgodovini je bila regulirana. Z umetno inteligenco, glede na tveganja, ki jih predstavlja in morebitne zlome, ki jih lahko povzroči, se zdaj poskuša skočiti na vlak regulacije. Upam, da bo za to dovolj moči in pameti, kajti v preteklih desetletjih smo bili priča temu, da so se velika tehnološka podjetja v rokah najbogatejših ljudi na svetu, izogibala ravno regulaciji. Tveganja umetne inteligence so morda že dovolj dobro prepoznana, da bo v tej veji industrije in njenem možnem vplivu na družbo, morebiti le prevladal razum. Gledali smo, kaj se dogaja z družbenimi omrežji, ki so spremenila svet. Nekomu smo se dali v roke in ta nekdo je s tem manipuliral. V današnjem negotovem svetu pridemo tudi do problema t.i. tujih vplivov na naše demokracije. Generični videoposnetki AI se širijo kot napalm, kot najhitrejši in najbolj odporen virus in ljudem je potem zelo težko razložiti, da nekaj ni točno ali resnično. To je po mojem mnenju največja težava umetne inteligence za nas, za našo kognitivno stabilnost in varnost.«

Ob pogovoru z Ivano razmišljam o vsem, kar govori in hkrati o generacijah, ki prihajajo. Ivana je generacija X, jaz sem starejša milenijka, kaj pa generacija Z ali Alfa, tisti, ki šele prihajata? Ivana verjame, da so veliko boljši od nas in da jim je treba svet prepustiti: »Živijo v digitalnem svetu, odkar vedo zase. Ali je to dobro ali slabo, ne vem, ampak zdaj je njihov čas. Ne poznajo sveta in življenja prej, brez mobilnih telefonov in interneta. Zavedajo pa se, da vse okoli njih gori, da so tu, da rešujejo probleme. Ker sem jih srečevala po vsej Evropi in regiji ter na Hrvaškem, ko sem delala na oddaji o mladih “Volilci 2024”, a hkrati ker je tudi moj sin iz te generacije, razumem, kako osredotočeni so, to the point in no bullshit generacija. Nekaterih naših konceptov menda sploh ne razumejo, zato prihaja do medgeneracijskih zlomov. Te razlike med generacijami so zdaj večje in bolj vidne kot kadarkoli prej prav zaradi tehnologije in načina življenja in dela, ki je popolnoma drugačen od vsega doslej. Danes vam ni treba znati pisati s svinčnikom, saj so vse okoli nas ekrani in tipkovnice, a celoten šolski sistem temelji na pisanju s svinčnikom! Ali je to dobro ali slabo, ne morem soditi. To so veliki, dolgotrajni procesi, civilizacijske spremembe, a jaz zelo verjamem v mlade, res mislim, da jih je treba čim bolj in popolnoma enakovredno vključiti v vse, kar počnemo. Mi v Evropi smo stara družba, naše prihodnosti, mladih, ne izkoriščamo za nove ideje. Veliko je tudi novih mladih, ki prihajajo v naša društva od drugod, iz drugih držav, celin. Iščejo bivališče v Evropi. Ali lahko merimo, koliko smo privlačni, s formulo, da je družbo mogoče oceniti po tem, koliko ljudi želi vanjo vstopiti in koliko jih iz nje izstopi? Moramo odpirati prostore, graditi ustvarjalne skupnosti, ki prinašajo dodano vrednost vsaki družbi.« Opaža, da je za naše skupnosti zelo nevarno, ko je stopnja zaupanja in sodelovanja nizka. »Ko ljudje mislijo, da ne morejo ničesar spremeniti, je to trenutek, ko pustijo najslabšim zavzeti javni in vsak drug prostor.”

Kako biti prepričan o čemer koli? Kako so lahko prihodnje generacije o čemerkoli prepričane? “Vsaka generacija živi v krizi. Tudi mi smo mislili, da živimo v varni dobi, a vraga smo bili varni! 11. september, finančna kriza 2008-2010, begunska kriza 2015 … Zdaj, s pandemijo in potem še vojno v Ukrajini, mislim, da se je vse spremenilo. Zanimivo bi bilo videti rezultate kakšne globalne raziskave, ki bi pokazala, koliko so ljudje spremenili način razmišljanja. To obdobje zaprtosti, zganjanja strahu je naredilo svoje: toliko dezinformacij, teorije zarote, ustvarjanje politike strahu, ljudje pa potrebujejo nekoga, ki jih bo zaščitil. Tako negotovi smo.”

Ivana govori tako kot piše: jasno, ostro, čustveno. Uporablja dejstva, da bi podkrepila občutek, ki je ne vara. Odločila sem se, da ji postavim veliko vprašanje. Kot da ve. Čeprav vsi vemo, da nihče ne ve s 100% gotovostjo, je treba prisluhniti razmišljanjem in napovedim tistih, ki razmišljajo, mislijo in sledijo, ker temeljijo na dejstvih in izkušnjah pametnejših. “Kakšna bo prihodnost Evrope in sveta?” – Zanimalo me je: “To leto 2024 je leto, ko bomo dobili nekaj odgovorov oziroma indicij morebitnega razpleta te mučne situacije, saj je to leto z največjim številom volitev v človeški zgodovini. Evropa glasuje, Amerika glasuje. Geopolitična napetost je neznosna in otipljivo boleča za vse nas kot ljudi. Ne glede na to, kako se stvari odvijajo, še vedno verjamem, da je Evropa eden najboljših krajev za življenje na svetu. A militarizacija, strah, demografske spremembe in demokratični izzivi ob bok podnebju in zunanjim nepričakovanim dejavnikom, dajejo vse manj upanja za optimizem. Nekoč je skupina nas iz Hrvaške na mednarodni konferenci predlagala scenarij za mir v svetu pod sloganom – Fashion above the nation. Vse manj razumem, kaj nas danes povezuje. Toda v teh res težkih in resnih trenutkih za svet se mi zdi, da se je medsebojno spoštovanje, vrednotenje in razumevanje drugačnosti nekako utopilo v hrupu glasne agresije moških z velikimi ambicijami in mislim, da bi morala prihodnost sveta res biti – ženska.”

Na koncu me je zanimalo tisto osebno, o čemer Ivana v knjigi odkrito in jasno piše. O svojem doživljanju hude, resne bolezni, v najslabšem možnem trenutku, tistem pandemičnem. “Ta, druga knjiga, je nastajala dolgo. Najprej bi morala biti knjiga o današnji Evropi. A zgodila se je pandemija. In med pandemijo sem dobila korono. Pristala sem v bolnišnici. Tako so mi odkrili maligno bolezen. Po zdravljenju, ob vojni in nenehni napetosti, pisanju kolumn o svetu se je knjiga zakotalila.” Knjiga, ki opisuje tudi tisto osebno človeško negotovost. Danes si, jutri te ni. Nikoli te besede niso zvenele tako resnično in bolj grozljivo kot v zadnjih štirih letih. Zanimalo me je, kako je ta osebna negotovost vplivala nanjo. »V službi se ves čas spopadam s stresnimi situacijami, brez prestanka. In tako si naučen delati pod pritiskom s popolno koncentracijo in nadzorom. Kot vodena raketa. PTSD se pojavi kasneje, ko prideš iz stresne situacije in se predela, zato udari močneje ali šibkeje. Ko kot novinar spremljaš vse zlo tega sveta, so meje tisto, o čemer ti nenehno govorijo. Je pa težko. Ko si priča grdim stvarem, se nujno spremeniš kot oseba in začneš na stvari gledati drugače. Vedno težiš k boljšemu. Enako je po bolezni. Po tej situaciji, ko si ženska mojih srednjih let, imaš za sabo polno delovno dobo, imaš vzgojene otroke, večina jih je navajena vse organizirati sama, se ti zgodi situacija hude bolezni v času lockdowna.

Potem se zaveš, v kakšni družbi živiš. Ljudje ne bi smeli biti prepuščeni sami sebi, temu služi sistem, da te zaščiti v primeru bolezni, zdravstvo, družba in skupnost. Da te obvaruje, brez meja.”

Ivanina osvojena največja regionalna nagrada za televizijsko novinarstvo – “Gordana Suša”, ki jo podeljuje Neodvisno društvo novinarjev Srbije v sodelovanju z Društvom novinarjev BiH, Hrvaškim novinarskim društvom (HND) in družino Suša, je dokaz da obstaja kritična masa, ki Ivanino delo ocenjuje za pomembno ne le na Hrvaškem, ampak v regiji. Dragičevićeva, tako kot mnogi novinarke in novinarji pred njo, s svojim delom, vztrajnostjo in vero v solidarnost in človečnost kaže, kako pomembno je delati, vztrajati in ne obupati pri ustvarjanju boljše prihodnosti.

Sanjin Kaštelan