Kaj berejo pisatelji? Ivana Bodrožić - 5 knjig, ki spremenijo perspektivo

Življenje je kot velik, obsežen roman, poln zgodb in preobratov. Čeprav smo v njemu mi glavni junaki in se vse vrti okoli nas, je treba, da bi bila naša zgodba dobra, da bi imelo naše življenje smisel, poskusiti videti in živeti z več različnih perspektiv.

Vsakemu se je zgodilo, da je v določenih trenutkih svojega življenja odprl oči, spremenil svojo trdno, neomajno (vsaj tako se nam je zdelo!) stališče in to je OK. Treba je zaviti s trdno začrtane poti, odkrivati ​​nove in drugačne stvari, doživeti različne izkušnje, dobre in slabe, vse to pa nas bo na koncu oblikovalo v polno bitje, osebo. Umetnost je tu, da nam pomaga odkriti resnico in sebe. In poleg čustev, ki jih različne umetnosti vzbujajo ali nam dajejo misliti o temah in stvareh, lahko spreminjajo perspektive, še posebej ko govorimo o generacijah mladih in njihovem dojemanju. Tako kot me vedno zanima, kakšna dela imajo umetniki v svojih prostorih ali kaj nosijo modni oblikovalci, me je vedno zanimalo, kaj berejo pisatelji? Pisateljica Ivana Bodrožić je napisala nekaj del, ki so spremenila moj pogled, zlasti njen zadnji roman Sinovi, kćeri. Roman prinaša težko in resno družinsko zgodbo o zapiranju, zaklepanju, pripovedovano skozi tri perspektive, tako da boste ob koncu branja spoznali, da nosi v sebi veliko silo sprememb, tako osebnih kot družbenih. Ravno zato sem Ivano Bodrožić vprašala, katera literarna dela, ki jih je prebrala so ji spremenila pogled in – zakaj? Tukaj so njeni odgovori:

Razvejenje, Richard Powers

Roman, za katerega je težko določiti samo eno tematiko, ki jo obravnava, bi sama opisala kot totalni roman. Spreminja vpogled v odnos med človekom in naravo, razbija našo iluzijo, da smo neodvisni in samozadostni, inteligentnejši od ostale narave, a to počne tako mojstrsko, da neskončno uživate v umetniški izvedbi in vas je ​​hkrati strah sveta v katerem se nahajate.

Photo: Fraktura, Richard Powers: Iznad svega

Leta, Annie Ernaux

Dokler nisem prebrala tega romana, nisem vedela, da je mogoče pisati iz pozicije prve osebe množine, ki občasno preide v tretjo osebo ednine in da je mogoče povedati tako ganljivo in povsem intimno zgodbo o ženski, o času, ki mineva in ostaja le v podobah, tako dolgo dokler se jih mi sami spominjamo. O pisanju, ki ga edino lahko ohrani.

Photo: OceanMore, Annie Ernaux: Godine

Človekovo iskanje najvišjega smisla, Viktor Frankl

Star, a morda še vedno revolucionaren pogled na psihoterapijo in duševno zdravje nevropsihiatra, ki je po preživetju Auschwitza vzpostavil logoterapijo. Ker je šel skozi najradikalnejše človeške izkušnje, je prepričan, da lahko iskanje smisla življenja in samopreseganje premaga vsako travmo. Knjiga, h kateri se vračam vsakih nekaj let.

Photo: Planetopija, Viktor Frankl: Čovjekovo traganje za smislom

O vremenu i vodi, Andri Magnason

Knjiga hibridnega žanra, v kateri je avtor našel jezik, v katerem spregovori o podnebnih spremembah v kontekstu našega življenja, naših prednikov in zanamcev, tako da nas zadeva in se nas dotakne globlje kot katerekoli številke. Razmišljanja o izgubljeni preteklosti in negotovi prihodnosti v obliki ljubezenskega pisma ledeniku.

Photo: Planetopija, Andri Magnason: O vremenu i vodi

Djetinjstvo, Mladost, Ovisnost, Tove Ditlevsen

Izjemna trilogija v žanru avtofikcije ene najodličnejših danskih pisateljic 20. stoletja. Nastala je veliko pred Knausgaardovim Bojem in podobnimi, danes zelo popularnimi romani. Spreminja idejo, da je avtofikcija žanr našega časa, a ker jo je napisala ženska in se ukvarja s temami ljubezni, odtujenosti, materinstva, pisateljskega življenja in zasvojenosti, je šele desetletja pozneje prejela vrednotenje, ki si ga zasluži.

Photo: Lector, Tove Ditlevsen: Djetinjstvo, Mladost, Ovisnost