Vse o italijanskem filmu, ki je Lidiji Kordić prinesel nagrado Shooting Star

Potreba po eskapizmu nas pogosto popelje v Italijo, deželo, polno idiličnih plaž, bogate umetniške dediščine in neverjetne tradicionalne kuhinje. Ko se to na filmu združi z nostalgično estetiko 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja, dobimo dosežek, ki ga v kinematografskem repertoarju ne bomo preskočili. Takšen je film Diva Futura v režiji Giulie Louise Steigerwalt, ki je očaral občinstvo številnih filmskih festivalov, od Zagreba do Berlina. Kamero podpisuje Vladan Radović, direktor fotografije iz Sarajeva, glavno vlogo pa igra črnogorska igralka Lidija Kordić, ki je za isto prejela prestižno nagrado European Shooting Star 2025 na nedavnem Berlinalu.

Diva Futura temelji na resnični zgodbi. Elena Anna Staller, bolj znana kot Ilona Staller in najbolj znana kot Cicciolina, je skupaj s takratnim fantom Riccardom Schicchijem leta 1983 ustanovila prvo italijansko agencijo za erotični kasting in filmski studio, specializiran za VHS izdaje – Diva Futura. Ta agencija je pomagala Iloni in drugim dekletom, kot sta Moana Pozzi in Eva Henger, da so postale “dekleta iz sosedstva”, dive, ki so kmalu osvojile male zaslone in naslovnice revij po vsej Italiji in kasneje po vsem svetu, kar je povzročilo popolno medijsko blaznost. Niso bile običajne filmske zvezde, bile so prve italijanske pornozvezde. Njihova zgodba je neposredno povezana z vzponom italijanske pornoindustrije in je oživljena v vznemirljivem filmu. Režiserka je navdih črpala iz knjige Deborah Attanasio Non dite alla mamma che faccio la segretaria . (ital. “Ne povejte mami, da delam kot tajnica.”)

Film raziskuje Ilonino potovanje – kako je Elena postala Cicciolina? Gre za izjemno žensko, ki je kljub svoji karierni poti, kontroverznemu vedenju in nenavadnim modnim izbiram prišla v italijanski parlament. Ilona Staller je leta 1979 bila prva italijanska ženska kandidatka za parlament, kot članica prve italijanske zelene stranke, Lista del Sole. Leta 1985 je prešla v Radikalno stranko, kjer se je zavzemala za človekove pravice in se borila proti uporabi jedrske energije, dve leti kasneje pa je bila izvoljena za poslanko. Ilona ni bila edino Diva Futura dekle, ki se je preizkusila v politiki. Njena kolegica Moana je leta 1993 kandidirala za županjo Rima. Čeprav ni zmagala na volitvah, so politične dejavnosti teh zvezd in njihova priljubljenost med prebivalstvom dokaz njihovega kulturnega in družbenega vpliva v Italiji.

Getty Images

Italijanski igralki Denise Capezza in Tesa Litvan igrata divi, kateri je ta studio pripeljal do slave, Moano Pozzi in Evo Henger. Vlogo Ciccioline igra igralka iz Črne gore, ki že nekaj časa živi v Sarajevu, Lidija Kordić. Za svoj nastop je na nedavnem Berlinalu prejela prestižno nagrado European Shooting Star 2025, saj je navdušila občinstvo s svojim talentom, pa tudi s svojo nenavadno podobnostjo z Ilono Staller.

Od trenutka, ko je spoznala Riccarda Schicchija, je imela Cicciolina prepoznaven slog. Vedno je nosila oblačila v pastelnih barvah, nežne in prozorne tkanine, namesto torbice pa je s seboj pogosto nosila plišaste igrače. Ilona je nosila barvite pernate boe, prepoznavna pa je bila tudi po čipkastih rokavicah. Tudi njen lepotni videz je bil izjemno specifičen, v laseh je imela pogosto cvetlične ali biserne krone, njene temne obrvi so bile oster kontrast njenim platinastim lasem, hiše pa ni zapustila brez prepoznavne rdeče šminke. Prav takšen videz je v tem filmu utelesila Lidija Kordić, v zvestobno rekonstruiranih Cicciolininih outfitih, delo kostumografke Andree Cavallette.

Ilona Staller in Lidija Kordić. Photo: Getty Images, Lucia Iuorio

Ilona Staller je utrla pot vsem sodobnim modnim navdušencem, ki uživajo v nošenju spodnjega perila kot oblačila. Nežne satenske slip obleke in spalne srajce, ki jih danes pogosto vidimo v uličnem slogu in na modnih brveh, so bile takrat kontroverzen outfit, ki ga je Ilona neomajno nosila. Ta diva je bila svobodna in navdihnila je številne druge ženske, da so sprostile svojo brezskrbno stran.

Giulia Louise Steigerwalt v filmu prikazuje ženska telesa in spolnost iz perspektive, ki je popolnoma drugačna od tiste, ki bi jo pričakovali v patriarhalni družbi. Režiserka je omenila, da jo je to obdobje fasciniralo, saj nasilje, ki ga danes pogosto povezujemo s porno industrijo, ni bilo del njihove zgodbe. Z raziskovanjem zgodovine Diva Future je dobila vtis, da so si ti ustvarjalci dejansko prizadevali ustvariti umetnost, ki ruši tabuje.

“Ko sem prvič pristopil k tej zgodbi, sem našla vse, razen tistega, kar sem pričakovala od sveta pornografije. Osebna usoda protagonistov, njihova življenjska filozofija in neverjetna alegorija, ki so jo preživeli, so popolnoma spremenili moj pogled na stvari,” je dejala režiserka na tiskovni konferenci Beneškega filmskega festivala. Giulia verjame, da so ta dekleta porno industrijo videla kot bližnjico do slave, odskočno desko za uresničitev svojih sanj, da postanejo dive. Film preučuje vzpon in padec industrije, ki jo spremlja stigmatizacija teh deklet s strani iste družbe, ki jih je proslavila.