O spektakularni reinterpretaciji obleke Erin O'Connor iz dvatisočih za Vogue Adria smo se pogovarjali z Olivierjem Theyskensom

The last poet of fashion. To frazo sem našla za Olivierja Theyskensa, ko sem se pripravljala na ta intervju in pomislila, kako bi teh pet besed lahko povzelo vse, kar vidim, čutim in slišim v njegovem liku in delu. Suzy Menkes ga je nekoč opisala kot mračnega romantika, kar verodostojno opisuje njegov dizajn, ne pa tudi njegovega značaja. Na to najprej pomislim, ko ga zagledam na zaslonu, njegova blaga, vedra in skoraj eterična energija pa nenadoma postane prisotna v mojem prostoru, četudi sva na različnih geografskih koordinatah. Ko je prejšnji mesec modni direktor Vogue Adria Taylor Angino razmišljal o naslovnici decembrske številke z Erin O Connor, supermodelom, ki letos obeležuje 30 let dela v visoki modi,da se mora ta modna lirika začeti z mističnostjo in mojstrstvom Olivierja, belgijskega oblikovalca, ki je leta 1997 v Parizu ustanovil svojo blagovno znamko, v desetletjih, ki so sledila, pa postal tudi kreativni direktor modnih hiš Rochas, Nina Ricci in Theory ter se leta 2016 vrnil k lastnemu podpisu. Po vzoru kultnega videza, ki ga je Erin nosila na njegovi reviji za jesen zimo 2000, je Olivier za Vogue Adria cover story ustvaril sodobno custom reinterpretacijo iz identičnega materiala, ki ga je po naključju, če verjamete v naključja, našel v hiši svojih staršev leto prej.

Obleka, ki jo je nosila Erin, je bila iz kolekcije za zimo 2000, izdelali pa smo jo v Belgiji. Vse izreze originala smo shranili, obleka pa je bila tako velika, da je od nje ostalo zelo malo materiala. Mislim, da jih je moja mama verjetno lepo zložila, spravila v škatlo, jaz pa sem te ostanke pred enim letom našel popolnoma ohranjene pri svojih starših, začne Olivier. Pravzaprav v njihovi hiši obstaja majhna soba, posvečena mojim šivalnim stvarem, in tam sem jih našel. Pomislil sem, ta material mi pomeni vse, ker je izjemno lep, poleg tega pa ga je izdelala francoska tekstilna manufaktura za visoko modo, ki ne obstaja več. Vedno sem čutil, da tega ne more nihče več ponoviti. Razmišljal sem, kaj bi lahko naredil s tem materialom in kako, saj moraš iz teh majhnih kosov ustvariti obliko, ki se lahko sestavi v celoto. Način konstruiranja oblačila moraš prilagoditi tako, da deluje kot sestavljanka. Bil sem zelo srečen, veš, ker kakovosten material ne postara.

Sleeping Beauties: Reawakening Fashion at The Metropolitan Museum of Art, photo: Julien Claessens and Thomas Deschamps

Material je enak, dizajn pa drugačen. Res je, prva različica je bila zelo futuristična, zelo voluminozna, iz malo materiala, ki je ostal, pa sem poskušal narediti največ, kar sem lahko. Želel sem ustvariti nekakšen vozel. Prva kreacija, ki sem jo takrat naredil, je bila ogromna krinolina v duhu sredine 19. stoletja. Tokrat sem to razvil naprej. Hotel sem narediti zgornji del v slogu viktorijanske jakne z nekakšnimi metuljčkastimi rokavi, popolnoma zapeto, obleka pa sledi liniji telesa, z izrazitim volumnom v spodnjem delu. Na nek način ima rahel zgodovinski pridih, a je še vedno sodobna, z namenom, da deluje moderno in kreativno. Očitno je, da material ni mogel biti povezan z nikomer drugim kot z Erin. Bila je edina, s svojimi kratkimi črnimi lasmi, na kateri je ta material tako dobro deloval. Ko sem ga držal v rokah dve desetletji in pol kasneje, sem začutil, da je v mojem spominu vezan samo nanjo in da se tu ni nič spremenilo.

Ne povem mu, da je prav tako nespremenjena tudi moja vizija njegove prve revije, na kateri so modeli hodili po temni pisti v oblačilih z izvezenim krvnim sistemom, ki je simboliziral kompleksna, a krhka človeška čustva. Že na samih začetkih so ga imenovali gotski oblikovalec, ne da bi skrival, da proučuje florentinske študije anatomije, 17., 18. in tudi konec 19. stoletja, v vsej njeni voluminoznosti, šlepih, vintage in toiles de jouy tkaninah, perlami, čipki, ki kontrastirajo čvrstem, provokativnem usnju. Njegova modna pot je bila vedno nekonvencionalna in eksperimentalna, kar je, domnevam, bolj prirojeno kot premišljeno. Rad imam misel, da oblikuješ nekaj v določenem trenutku, potem pa ljudje rečejo, da je to brezčasno. Ne moreš oblikovati z namenom, da ustvariš nekaj brezčasnega. Lahko imaš to ambicijo, a ko oblikuješ, mora obstajati tista energija, želim ustvariti prav to, zdaj. Čudno je, a ta občutek me žene vsak dan. Pomembno mi je delati tisto, kar je zdaj relevantno. Ko se ozreš nazaj, nekatere stvari sčasoma pridobijo na moči, nekatere izgledajo slabše, kot si mislil, in si premisliš. Zelo bizarno. Mislim pa, da je pomembno ostati prilagodljiv in se ne ujeti v prepričanje, to zdaj ne gre ali to mora biti tako. Mora biti intuitivno.

Fascinira me njegova zavest o izvoru lastnih notranjih vzgibov po nenehnem ustvarjanju. Končni cilj ni želja po potrditvi, je pa gotovo želja po izmenjavi ljubezni. Veš, ko si otrok, je interakcija z odraslimi takšna, da te vsakič, ko nekaj narediš in vidiš, da so ljudje navdušeni, to spodbudi, da narediš še več. Vedno sem bil zelo ustvarjalen in dober v skiciranju in ta občutek je ostal v meni. Da me v veliki meri žene želja, da presenetim, da prinesem nekaj nepričakovanega, nekaj boljšega. To je morda odnos, ki sem ga imel s starši in prijatelji. Ustvariš nekaj, jim to podariš in skozi to dobiš neko vrsto ljubezni, kar je malo vznemirljivo, ko o tem razmišljam, smeh, a mislim, da me še vedno žene isto. Ko delam, želim, da je najboljše, kar je lahko. In nekje v ozadju je upanje, da bo nekoga to ganilo, da bo nekdo to vzljubil, videl kot lepo. Čeprav sem samotar, res lahko dolgo ostanem sam, še vedno čutim, da vse, kar delam, delam za zunanji svet. V tem je tudi veliko neizrečene strasti, dodam. Popolnoma. Nikoli mi ni težko oditi v atelje in delati. Ne čutim se, kot da grem v službo. Ko imam sestanke, se trudim biti profesionalen in točen. A moj naravni način bivanja je ustvarjanje. To je zame normalnost.

Photo: Dougie Irvine, Vogue Adria December 2025

Ali obstaja nekaj, o čemer še vedno sanja, ga vprašam, preden popolnoma nepričakovano zdrsnemo s te teme. Ko gre za modo, me ženejo želje, da dosežem več, da napredujem in delam vse bolje. A seveda imam v širšem smislu veliko drugih želja, povezanih s tem svetom, saj zelo dobro znam ustvariti distanco od mode in videti, kaj se dogaja globalno. Za konec, nepričakovano, Olivier vpraša, od kod sem in takoj zatem, ali je Nataša Vojnović od tam. Povem mu, da je krasila prvo naslovnico Vogue Adria. Vau, spoznal sem jo, ko je šele začenjala, ko je bilo na vaših prostorih še vedno zelo težko, in ona je vse to doživljala. Zelo dobro jo pomnim. Veš, imam njene stare Polaroide, posnete pred revijami, ko sem asistiral drugemu oblikovalcu v enem pariškem ateljeju, delal sem kot asistent. Takrat sem ji naredil tisto fotografijo, zabavno, a popolnoma skladno z njeno energijo. Zelo rada bi jo videla, mu odvrnem. Veš, ona in njen popolnoma nor izraz na obrazu, smejiva se in se posloviva ob Olivierjevi obljubi, da bo kmalu obiskal Beograd.

Foto: Douglas Irvine
Moda: Taylor Angino
Model: Erin O’Connor @Heroes Models
Casting: Kathryn Costigan
Ličenje: Anna Payne
Pričeska: Chiao Chenet
Manikura: Lora de Sousa
Kreativna produkcija: Marita Bobelj
Foto asistenti: Paul Jedwab, Jeanne Le Louarn
Asistenti mode: Robbie van Mierlo, João Bengala
Asistent pričeske: Erika Kimura
Asistent produkcije na setu: Gabriel Driot
Lokacija: Château de Champlâtreux zahvaljujoč MR Agency in Métier Maison