Maša Dakić o monodrami, ki je sprožila reformo zakona o spolnem nasilju in za katero je skoraj nemogoče dobiti vstopnico

Pogosto me ljudje sprašujejo, kaj naj gledajo v gledališču, da bo res dobro, in to vprašanje je vedno eno tistih težjih. Vedno se zamislim, kot da ne bi znal dati priporočila, ne samo zato, ker ne poznam okusa nekoga, temveč ker imam občutek, da je življenje postalo veliko bolj razburljivo od gledališča. A občasno se še vedno zgodi, da me nekatere predstave pustijo brez besed. Ena takih je na repertoarju Bitef teatra že tretjo sezono zapored in v njej igra moja dobra prijateljica, čudovita igralka – Maša Dakić. Gre za Prima Facie, delo avstralske avtorice Suzie Miller, večkrat nagrajeno monodramo, ki ne predstavlja le intimnega portreta ene odvetnice, temveč veliko več od tega, saj daje družbeni komentar o pravicah, predsodkih in sistemih, ki pogosto padejo na izpitu ob soočanju z resničnostjo. Glavna junakinja te težke drame je Tessa Ensler, mlada in uspešna zagovornica, njeni klienti pa so pogosto tudi obtoženi spolnih deliktov. Ko sama doživi spolno nasilje, ki ga ni lahko definirati, se sooči z vsemi pomanjkljivostmi pravnega sistema, katerega zastopnica je, medtem ko prehaja skozi mukotrpno in kompleksno transformacijo, ob prinašanju svojih prelomnih trenutkov na oder, ko preizprašuje vse, v kar je verjela, medtem ko ugotavlja, da sistemu, kateremu je služila, ne uspe zagotoviti pravice, ki jo je pričakovala.

Nedolgo tega je prišla fantastična novica, da je Združenje dramskih umetnikov Srbije letošnjo nagrado “Miloš Žutić” podelilo Maši Dakić prav za to vlogo. To me je spodbudilo, da sem se takoj dobil z njo in se pogovoril o vsem. Dobesedno o vsem, saj je Maša Dakić kot prenosni TV program. Brez možnosti menjave kanalov. Že v telefonskem pogovoru mi je rekla, da ni mogla verjeti, da je mislila, da gre za skrito kamero, vendar ne gre za fake news, nagrado je zares prejela. Ker od začetka spremljam uspeh te predstave, me je zdaj po vsem zanimalo, kako se je sploh odločila za tako težko besedilo? Kaj jo je spodbudilo? Tema, odgovori kot iz topa. Ampak veliko bolj zapleteno je od tega. V trenutku, ko sem si ogledala Prima Facie na Brodwayu – sem ta tekst že prebrala in že se mi je kuhala ideja, da želim … nekaj! Zdaj, na videz nepomembno, a v tistem obdobju so se množično pojavljale ženske, igralke, kot sta Naomi Watts in Gwyneth Paltrow, ki so govorile o menopavzi, staranju in o tem, kako so štirideseta, petdeseta potentna leta za žensko. Sama sem čutila, da imam neko bolj zrelo energijo, in potrebovala sem izziv. Izbrala sem Prima Facie in sodelavce, ki so mi bili potrebni, da bi se počutila zaščiteno. In zdaj, po dveh letih uprizarjanja, čutim hvaležnost, da sem si drznila v ta podvig. Delo na tej predstavi je ogromna prelomnica v mojem življenju in mi je prineslo veliko. Od ženstvenosti do profesionalne legitimnosti.

Photo: Nataša Simonson

Latinski rek Prima Facie, po katerem je poimenovano besedilo, pomeni Na prvi pogled in se uporablja v pravni terminologiji. To je tudi vodilna tema te predstave, ki prinaša zgodbe zlorabljenih žensk in način, kako so obravnavane znotraj sistema. Besedilo korespondira s pravosodjem, saj ponuja vpogled v ta rigiden svet in odnos odvetnik – pravo – žrtev. Predstava je bila premierno izvedena v Avstraliji leta 2019 in je takoj ujela momentum. Odigrana je bila pred polno dvorano odvetnikov, sodnikov in ljudi iz pravosodnega sistema ter sprožila reformo zakonov in pravilnikov, povezanih s primeri spolnega nasilja. Zato ne preseneča, da je tudi pri nas izzvala takšne odzive in da je za predstavo težko dobiti vstopnico. Imam občutek, da je besedilo zdaj nekako še bolj aktualno, zato jo vprašam, ali ima tudi sama enak občutek? Tako se mi zdi. Energija je gostejša. Reakcije občinstva so bolj burne.

Tudi trenutek je tak, da smo vsi na robu eksplozije. Vsi se počutimo na nek način zlorabljeni. In ves ta sloj teksta o pravici, pravosodju zadane v boleče točke. 

Vstopanje v več likov ni le profesionalni izziv za vse igralce, temveč tudi čustveni, še posebej kadar gre za občutljivo temo. Maša Dakić je to naredila brez obsojanja, s tem ko kaže na spremembe, ki jih družba potrebuje in s katerimi ta predstava očitno korespondira. Žanrsko gledano gre res za monodramo, vendar njena briljantna igra daje vtis, kot da na odru ni sama. Zanimalo me je, kako vidi samo sebe na odru? Od začetka smo vedeli, da ustvarjamo predstavo, ne monodramo, in vsi, ki so bili vključeni, so k delu pristopili tako. Zaradi vseh teh ljudi tudi nimam občutka, da sem na odru sama, morda se zato tako bere. Ampak hvala za kompliment, ne bom se pretvarjala, da sem samo šla mimo tega. Ves ta vložen trud mi pomaga videti še en del sebe. Samozavest, ki je prej niti v zametkih nisem imela. In ki me zdaj pogosto preseneti. Navajena sem na te svoje uigrane “karakterje”, kot ti praviš. Ki morda sploh niso moji! Ampak so se samo vsilili kot primarni. Jaz sem nizka, imam povišan ton glasu in najlažje je bilo, da sem “punčka”. Ampak ta vloga mi ne pristoji več, ne ustreza mi, in ulovim se, kako sredi stavka poglobim glas, kako uporabljam drugačne besede, vsaj zato, da preverim, kakšna bo reakcija, če opustim ta “zadan” ton.

Photo: Kosta Glušica

Vem, kako težko je bilo delati na tej predstavi, predvsem se na začetku naučiti toliko besedila. Vloga je igralsko izjemno zahtevna – ves čustveni razpon, dinamika in narativ temeljijo na eni igralki. Občinstvo pogosto izpostavlja, da Maša Dakić uspe predstavo izpeljati intenzivno, surovo in avtentično, vendar kaj je tisto tako “strašno” v tem tekstu, da se ne zapomni tako zlahka? Njegova masivnost. Monumentalnost. Odgovornost, ki jo nosi. Strokovnost. Ne vem, ali sem kdaj prej izgovorila stvari, kot so “vi ste v soglasju z menoj” ali “navzkrižno zaslišanje”. Nisem razumela procesa sojenja. To besedilo ima specifičen ritem, kar je pohvala odličnemu prevodu, vendar takoj ko stopim iz te uigrane melodije, ki se skorajda poje – nastane popoln kurcšlus v glavi. In od začetka sem si izmislila še en drugačen pristop. Ker je besedila nepojemljivo veliko in se mi je zdelo, da bo vsaka predstava videti kot finale Roland Garrosa, ki ga moram odigrati sama s seboj in ga – dobiti, sem začela gledati stare Đokovićeve dvoboje in poskušala razčleniti njegove načine premagovanja težav – padec koncentracije, frustracijo, “neizsiljene” napake. In to mi je odprlo povsem nov prostor neustrašnosti. Dala sem si pravico, da pozabim tekst, da mi pade tonus, da zahtevam “time out” od mojega sufrerja, in da nadaljujem naprej v polni moči, ne da bi se moji samozavest in kontrola samo-uničili. Večina teh strahov je za občinstvo nevidna, to je samo v moji glavi in nočna mora, skozi katero grem včasih, se ne opazi, meni pa je namesto paralizirajočega postala vznemirljiva, to iskanje rešitve, kako se bom tokrat rešila.

Prima Facie se ukvarja tudi z vprašanjem, kako družba oblikuje percepcijo žensk skozi stereotipe in norme, ki določajo, kaj je “vredno zaupanja”, kako se ženska ali žrtev dojema in kako to oblikuje njen položaj v družbi. Predstava postavlja vprašanje, ali so vse žrtve spolnega nasilja enako upoštevane ali le tiste, ki ustrezajo določenim družbenim okvirjem. To delo, ki odpira zelo občutljiva družbena vprašanja, je v mnogih državah prispevalo in privedlo celo do sprememb nekaterih zakonov. In kaj je vloga Maše Dakić prispevala Srbiji? Nočem prestrašiti tistih, ki predstave še niso videli, ampak imam zelo aktiven odnos z gledalci. Brez da jih spravljam v neprijetno situacijo ali od njih kaj pričakujem. Igramo skupaj na eni tanki liniji. To je zdaj majhen spoiler, vendar se v predstavi nekajkrat ponovi stavek “poglejte levo, poglejte desno”. Pri vseh teh uprizoritvah v Beogradu, Novem Sadu, Vranju, Kruševcu, Pančevu – skoraj nihče ni pogledal na stran. Imamo veliko pravnikov v občinstvu, odvetniki se smejijo na najbolj nepričakovanih mestih, ker prepoznajo življenje, in na enem od panelov, ki smo jih organizirali, sem vprašala, zakaj se nihče ne obrne, kaj se dogaja? Nisem dobila nobenega odgovora. Kot da gre za strah pred razkritjem. Velika neprijetnost. Zapleteno je. In tu se vidi ogromen pogum žensk, ki so nekaj povedale. Vsa čast jim. Upam, da jim lahko s to predstavo vsaj malo olajšam njihova pričakovanja zaspane in počasne pravice.

Photo: Nataša Simonson

Na naslednji uprizoritvi te predstave bo Maši Dakić izročena nagrada “Miloš Žutić”. Nagrade pa so občutljivo in spolzko področje, prinašajo veliko zadovoljstva, a igralce spravijo v neko vrsto pritiska, zato jo vprašam, komu bi se najraje zahvalila? Samo da bom na podelitvi izgovorila ves tekst, se smeji, ostalo bo potem že lažje. Imam grozno tremo. In prav tako “grozno” sem srečna. Rada bi, da bi bil trenutek malo… bolj sproščen. In da bi lahko res uživala samo v tem, v čigar družbi sem, v tem, da so me kolegi pohvalili in mi z veseljem dali ta ogromen kompliment. A nekako ni čas za nagrade. Čas je za kazni. Upam, da se bomo kot družba izborili za sistem vrednotenja, v katerem ni “sramota” spoštovati zakon. Ampak evo, hvala prav igralcem, mojim kolegom. Za vse, kar delajo za ohranjanje resnice, integritete in svobode gledališča.

Gledališče je nekaj najlepšega. In moj ogromen življenjski privilegij je, da lahko, s katere koli strani odra se priplazim, postanem del te takšne resničnosti.

Maša Dakić že skoraj 10 let ne živi tukaj, temveč skupaj s svojim možem vodi eno uspešnejših srbskih restavracij v New Yorku. Vendar svojo ljubezen do filma in igre neguje skozi sodelovanje s Tribeca Film Festivalom, katerega ustanovitelj je priznani igralec Robert de Niro. Zanima me, koliko jo je prav ta predstava vrnila v življenje, koliko jo je vrnila k igri? Mislim, da so stvari veliko bližje kot nekoč. Nimam občutka, da živim nekje daleč od vsega tega. Spremljam vse, kar se dogaja. Redno hodim v gledališče kadarkoli sem v Beogradu. In imam občutek pripadnosti, vendar sem v konfliktu sama s seboj prav glede tega privilegija, za katerega se ves čas sprašujem, ali si ga zaslužim. Da se igram, da se prepustim, da se pretvarjam! In ta nagrada mi je malo pomagala, da sem popustila in na glas rekla, da sem igralka. Pred nekaj dnevi sem izpolnjevala nek obrazec in je pisalo – “poklic”. Blokada. Zdi se mi hkrati neresno in prepotentno, da napišem “igralka”. Ampak napisala sem. Briga me. Jaz sem galeb, jaz sem igralka!

Photo: Kosta Glušica

Prepričan sem, da Prima Facie presega okvire gledališke predstave in postaja prostor, v katerem se trčijo osebna izkušnja, družbena krivica in profesionalna etika. Skozi Mašino močno in razgaljeno interpretacijo to delo kaže, kako krhka je meja med sistemom, ki bi moral zaščititi, in resničnostjo, ki pogosto razočara. V mesecu, posvečenem boju proti nasilju nad ženskami, njena izvedba ne deluje le kot igralski vrhunec, temveč tudi kot poziv k preizpraševanju – tako pravnih postopkov kot lastnih predsodkov o tem, kaj pomeni biti žrtev in kaj borec za pravico. Brutalno nas opominja, da umetnost ni le ogledalo družbe, temveč tudi katalizator njene spremembe, pri čemer občinstvo pušča hkrati brez besed, a pripravljeno slišati glasove, ki sicer nimajo pravice glasu. In prav kot mi sama prizna ob koncu najinega pogovora, ko ve, da je aplavz tisti pravi, iz srca, mi Maša Dakić odgovori: Ko je pred njim tišina. Tisto, kar je se zagotovo, se zgodi pri vsaki uprizoritvi te predstave. Zato, ko me nekdo vpraša, kaj naj gleda, da bo res dobro, mu rečem Prima Facie.