Instagram nas je vse prevaral in še vedno ne moremo živeti brez njega

Če Instagram uporabljate že več kot 10 let, vas lahko opišemo v evolucijskem procesu kot najnaprednejšo vrsto na planetu. Ste hibrid Austrolopithecus, ki se je razvil v Homo sapiens s svetlobno hitrostjo. Šli ste skozi paleolitik in železno dobo, Instagram pa vas je nekako spremljal skozi vse to do samega zenita moderne dobe. In res je čuden, ta Instagram. Nekako mu uspe, da me skozi vsa ta leta vedno bolj in bolj razočara, pogosto pa se vprašam, ali tako izgleda, ko si v zakonu, pa v resnici sovražiš svojega partnerja? Toda bili so časi, ko je bilo vse idilično, ko je bil vsak praznik popoln, darila, čestitke in rože. Instagram je za svoje milijone uporabnikov uporabil dobro staro taktiko toksičnega odnosa. Dajem ti malo, vzamem še več. Toda ali je od Instagrama sploh ostalo kaj pozitivnega ali živimo na drobtinah nostalgije in rutine?

Leta 2013 sem ustvarila Instagram profil, precej pozno, nekateri bi rekli, ker je aplikacija takrat obstajala že tri leta. Spomnim se, da smo s prijateljicami imele skoraj triurni pregled in prerez vseh fotografij, ki sem jih kdaj posnela, da bi se dogovorile o tem, kaj si zasluži biti moja prva objava na tem neverjetno gorečem družbenem omrežju v tistem času. Zdaj bi lahko več ur drsala po telefonu, da bi jo našla, a bom raje priklicala v spomin tisto neverjetno popačeno, s filtri prepolno fotografijo snega na mojem dvorišču, posneto z mojim starim telefonom. Sneg je bil skoraj vijoličen od filtra, opis pa je bil #snowynight. Ali obstaja kaj, kar bolj kriči tumblr in 2013 era? Zdaj razumete, da je Instagram moj toksični situationship iz najstniških dni, ker sem bila, ko sem ga naredila, stara komaj šestnajst let in mi je dal najboljše od sebe. Nasedla sem na potencial, okej? Kdo si, da me sodiš? Prepričana sem, da vsi uporabljate Instagram, vsaj za pošiljanje sporočil, če še niste eden izmed nas, ki se še vedno oklepa spolzkih slamic lažnega Instagram šarma, za katerega si ne želimo priznati, da je že zdavnaj mrtev.

V poznih nočnih urah, ko po nesreči kliknem na repost na naključnih reels, v katerih nekdo kopa mačko ali reže mila za užitek skupnosti asmr, se spomnim, da so zločini, ki jih je storil Instagram, vredni dosmrtnega zapora. Ne želim se mučiti, da najboljši prijateljici všečkam reels, ki mi je v resnici všeč, ker nad gumbom za všečkanje lebdijo neznani ljudje, ki delijo moje mnenje. Ne zanima me, kaj ima kdo povedati v svojih notes, zaradi katerih imam občutek, kot da mi je kup ljudi naenkrat v inboksu in ima vsak nekaj svojega za dodati. Da sploh ne omenjam, kako je postalo nemogoče gledati storije – tisto skoraj mehansko dejanje, ki hladi moje možgane po urah gledanja v računalnik (vem, da to v resnici ni počitek, pustite me, da živim svoj love/hate odnos z Instagramom) – zdaj je zapolnilo morje neznosno nadležnih, vizualno grdih oglasov. In dala bi vse na svetu, da se vrne možnost videti, kaj je kdo všečkal, ker je bilo moje malo stalkersko srce takrat povsem mirno.

Ali opazite, da kljub vsem tem obžalovanju v prejšnjih vrsticah ni besede o tem, da bi ga prenehala uporabljati? Ker preprosto vem, da ne bom. Ne vem, koliko še eksperimentov in spreminjanja pozicije inboksa, shopa, reelsov in obvestil je treba, da bom končno obupala. Čeprav je TikTok moj ljubimec, s katerim imam afero že nekaj let, je Instagram tisti, za katerega upam, da se bo spremenil in bo spet tisti, v katerega sem se zaljubila. Instagram je še vedno moje otroštvo, z njim sem odraščala, se čudovito povezala in zaradi njega spoznala nekaj dragih ljudi, tako da ni vse črno. Morda na koncu dneva pogrešam tudi tiste čase, ko se je internet zdel majhen, varen in cosy prostor in kar me še vedno ohranja, je to, da poleg nostalgije še vedno ohranja tisti zdaj komaj opazen odmerek iluzije in utopije, mi vsaj za trenutek daje rožnata očala, ki so verjetno potrebna za vso črnino, ki me neizogibno čaka na vsakem koraku.