Hvala ti, življenje!

Vedno mi je težko, ko nekdo umre. Ni to samo zato, ker me kot človeka prevzame ogromna žalost, ampak tudi zato, ker si ne morem predstavljati, da nekoga resnično ni več med nami. Leta nazaj sem opazil, da postajam vse bolj neutolažljiv, saj ne postajam le priča smrti nekoga, ampak gledam, kako umira in nepovratno izginja celotna doba, ki se je še vedno dobro spomnim. Tako sem se počutil pred nekaj dnevi, ko sem na zadnjem sedežu taksija, med scrollanjem po družbenih omrežjih, izvedel, da je umrla Gabrijela Gabi Novak. Ena za drugo so se vrstile njene črno-bele fotografije, vedno več in več, iz sekunde v sekundo, nekdo je delil svojo žalost, izseke in dele pesmi z emotikonom zlomljenega srca. Takrat sem prosil taksista, da se povežem z njegovim zvočnikom in da, če je mogoče, skupaj poslušava eno njenih pesmi namesto minute molka. In tako se je zavrtela “Sve što znaš o meni”, ena mojih najljubših.

Poletje je čuden letni čas za umiranje, kajne? Mislim, roko na srce, noben ni, a zima in jesen solze vseeno bolje preneseta kot razgreti meseci, ko mislimo, da se ne more zgoditi nič slabega. Ko se je pred kratkim zgodila tragična smrt velikega jazz glasbenika Matije Dedića, sem mislil le nanjo, v glavi se mi je vrtelo, kaj zdaj počne njegova mati v domu za ostarele, kdo ji je prinesel to grozno novico, kako se zdaj počuti Gabi Novak, potem ko je izgubila vse, ki jih je tako ljubila, kakšen je občutek ostati popolnoma sam na tem svetu? In zdaj, po dveh mesecih, je tudi njeno srce obstalo za vedno.

Vendar mislim, da velike dive nikoli ne umrejo – ugašajo počasi, kot luči na odru po zadnji pesmi. Odidejo šele, ko jih občinstvo preneha klicati, a v primeru Gabi Novak smrt zagotovo ni konec, temveč začetek njene nesmrtnosti. 

Preprosto obstajajo leta, ki se ne merijo s koledarjem, temveč s pesmimi. Jugoslovanski odri tistega časa so bili kraj, kjer je imela vsaka beseda težo, ker je bila izrečena iz želodca, ne iz kalkulacije. V takšnem času se je začela tudi kariera Gabi Novak. Kljub težkim življenjskim okoliščinam je Gabi z materino ljubeznijo in podporo našla svoje mesto v glasbi. Svoj izjemen talent je pokazala kot članica OKUD-a Jože Vlahović, prvo zaposlitev pa je dobila v Zagreb filmu kot prepisovalka, kasneje pa je posojala glas animiranim filmom. Usoda jo je hitro pripeljala na oder, ena novoletna zabava ji je prinesla prve javne nastope in odprla vrata uspešne glasbene kariere. Svojo veliko ljubezen, kasneje pa tudi moža Arsena Dedića, je spoznala leta 1958 pred televizijskim studiem v Zagrebu. Njuna zveza ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak se je počasi in zanesljivo razvijala skozi leta prijateljstva, skupnega glasbenega sodelovanja in nežnih čustev. On je zanjo napisal številne skladbe, njuna simbioza poslovnega in zasebnega življenja pa je bila nekaj res posebnega.

Ne morem si niti predstavljati izmenjave njune slave. Poskusite ustvariti v glavi situacijo, v kateri se dva nadarjena človeka “naključno” najdeta, zaljubita in strastno ljubita, nerazdružljiva ob partiturah, dopolnjujeta drug drugemu stavke in verze, brez potrebe po razlagah, kaj je kdo mislil ali hotel povedati … 

Preprosto, gotovo sta lahko zmogla vse – s pomočjo klavirja in glasu. Nedvomno sta bila veliko več kot zakonski par, bila sta eno vsemogočno bitje, ki je znalo tako dobro ujeti duh časa in ga spremeniti v večnost. Nostalgija po teh časih ni le žalost za izgubljenim časom. To je spomin na obdobje, ko je umetnost dihala s polnimi pljuči, ko so imele pesmi dušo in so si ljudje vzeli čas, da jo slišijo. To je pravzaprav prijetna melanholija, ki ne zahteva vrnitve, ampak hvaležnost, da smo obstajali v tem svetu – pa čeprav le skozi zgodbe, plošče, stare plakate in porumenela pisma. Mene glas Gabi Novak spomni na vse to, vrača me kot time machine v glamurozne večere, ki jih ni več, ko se je vedelo, kaj je prav, ko se je pazilo na dostojanstvo, ko nisi mogel stopiti pred kamere, če nisi bil izjemno nadarjen ali če nisi imel kaj povedati. Za njen celoten opus, posvečen temam ljubezni in močnih čustev, skoraj ne obstaja priložnost, ki nebi bila primerna za poslušanje. Čeprav žalostne in melanholične melodije, ki jih je ustvarjala, vodijo naravnost v jedro strasti, vas potegnejo v ogenj čustev in vas tik pred koncem refrena, kot rešitelj, izvlečejo in dajo nepojasnjeno upanje, da je mogoče preživeti prav vse, tudi tiste najhujše trenutke, ko trpimo zaradi ljubezni. Za nekoga, ki je s takšno strastjo in otožnostjo zapel evergreen uspešnico “Pamtim samo sretne dane”, sem prepričan, da življenje ni bilo lahko in da ga je zelo dobro poznala v vseh pomenih te besede. Vendar v njenih pesmih ni bilo naglice do refrena niti potrebe, da bi občinstvo osvojila s hitrostjo – osvojila ga je s premori. Pričakovanjem. Pavza med dvema verzoma je bila enako pomembna kot sam verz. V tej pavzi ste lahko slišali lastno srce, šum mesta pod oknom in morda, če ste imeli srečo, dih osebe, ki vam je pomenila največ.

In prav tako, kot se glasi naslov enega njenega albuma “Pjesma je moj život”, je bila Gabi Novak resnično predana glasbi vse do konca. Kadarkoli ste jo imeli priložnost videti ali poslušati, ste vedeli, da ne sklepa kompromisov, da živi vsak delček svoje pesmi in da se vam zaupa z odra, kot da se poznate od nekdaj. Prav ta intimnost, ta esenca iskrenosti, ki krasi vsak njen nastop, koncert ali interpretacijo, je največja vrednost celotnega opusa Gabi Novak. Hvala ti, življenje, za to.