Kako novi film Hurry up tommorow razkriva The Weeknda

The Weeknda sem začela poslušati, ko sem bila stara 12 let. Yikes, vem – prezgodaj. Ampak verjamem, da je prav ta izkušnja oblikovala moj današnji glasbeni okus. Prva pesem, ki sem jo slišal/a, je bila Wicked Games, in od tistega trenutka naprej se je začela moja fascinacija – oziroma obsedenost – z Abelom Tesfayejem in svetom, ki ga je ustvaril s svojo glasbo. Bil je skrivnosten, nedotakljiv, krhek in hkrati nevarno karizmatičen. Njegove čustvene izpovedi in tisto nenehno iskanje ravnovesja med bolečino in hedonizmom – to ni bila samo glasba, to je bila zvočna podlaga mojega odraščanja. Medtem ko so drugi poslušali pop uspešnice in se učili koreografije Lady Gage z YouTuba, sem jaz goltala The Trilogy in se počutila, kot da bi našla dnevnik, ki ga je nekdo po nesreči objavil na spletu – preveč intimen, preveč surov, a prav zato neverjetno privlačen.

Po premieri serije The Idolje javno mnenje o The Weekndu je postalo izjemno razdeljeno. Po eni strani so ga mnogi kritizirali, da je pretenciozen in da izgublja pristnost, drugi pa so trdili, da si je preprosto upal iti tja, kamor si le malokdo drzne. Ampak s filmom Hurry Up Tomorrow, se je Abel odločil, da bo zaprl zadnje poglavje zgodbe o osebi “The Weeknd”. Moj vtis je, da ta film ni le še en projekt – je poslovilno pismo oboževalcem, zadnje dejanje neke dobe.

Odzivi na film so spet deljeni – nekateri se mu posmehujejo, češ da je cringe in preambiciozen projekt, ki ne ve, kaj hoče biti, drugi pa ga branijo kot globoko oseben in čustven konec za tiste, ki so vztrajali pri njem od začetka, za tiste, ki razumejo simboliko in pomen za vsakim prizorom. To ni film za vsakogar – rekla bi, da je to film za oboževalce, ki poznajo razliko med Abelom in The Weekndom. Ker pa se s ponosom rada štejem med te oboževalce, se mi zdi, da nam je Abel podaril še eno intimno, če ne celo najbolj intimno upodobitev samega sebe.

Film, poln osebne simbolike

Že od samega začetka se Abel nahaja v vrtincu čustvenega kaosa, med nespečnostjo, razpadom identitete in izčrpanostjo od turneje. Njegov menedžer Lee (Barry Keoghan) ga potiska preko njegovih meja. Zanj Abel ni oseba – on je show in denar. Lee simbolizira temno plat Abelove persone “The Weeknd”, tisto, ki hrepeni po slavi, drogah in moči. Po drugi strani pa Anima, ki jo predstavlja fantastična Jenna Ortega, uteleša njegov notranji boj in hrepenenje po pristnosti. Ni resnična oseba, ampak odraz njegove psihe.

Film je poln majhnih easter egg presenečenj,, ki bi jih zagotovo spregledali, razen če ste zaskrbljujoče obseden oboževalec kot jaz. V enem najpomembnejših simboličnih prizorov se Abel znajde v predoru. Ni jasno, ali gre za sanje, halucinacijo ali metaforo za njegovo psiho, a eno je gotovo: to ni resničnost. Predor nima izhoda – ujet je. Tam sreča tudi lik Valerie – uganko, ki jo že poznamo iz The Trilogy, ko je Abelu zlomila srce. Tukaj uteleša svojo njegovo vest in vse neuspehe, ki jih je storil med preobrazbo v The Weeknda.

Poseben trenutek v filmu nastopi, ko Abel med nastopom izgubi glas, kar simbolizira njegovo izgubo identitete in sposobnosti izražanja svojih čustev. Ta trenutek se nanaša na dejanski dogodek s koncerta na stadionu SoFi leta 2022, ko je doživel podoben čustveni zlom.

Kasneje v filmu Abel in Anima pobegneta iz arene in prispeta na promenado Santa Monice, kraj, ki simbolizira vrnitev v otroštvo in izgubljeno nedolžnost. Vrhunec zapleta se zgodi v hotelski sobi, kjer ga Anima priveže na posteljo – ne da bi ga kaznovala, ampak da bi ga prisilila, da se sooči s svojimi demoni. Gre za metaforično dejanje – Abel je ujet v personi, iz katere ne more pobegniti, Anima pa ga prisili, da to končno stori. Čisto na koncu Anima izvede simbolično dejanje, ki se zdi kot projekcija Abelove podzavesti in deluje tako, kot si on čustveno želi: želi izbrisati vse in začeti znova. Film se konča tako, kot se je začel – pred ogledalom, a tokrat ne gleda lik, ki ga je ustvaril, temveč svoj pravi jaz. In čeprav morda ni za vsakega gledalca – še posebej za tiste, ki niso najbolj seznanjeni s The Weekndom, je za oboževalce to edinstvena in čustvena filmska izkušnja, ki zapira pomembno poglavje. Zdaj, ko je zgodba The Weeknda končana, vse kar sledi, pripada izključno Abelu – karkoli že bo v prihodnosti.