Zaradi njega smo nekoč požirali rom-come, zdaj pa nas razveseljuje v vlogah zlobnežev

Po ogledu napovednika za film Heretic sem skoraj na ves glas komentirala: Hugh Grant v grozljivki, končno! Ta britanski igralec je za mnoge prva asociacija na romantične komedije devetdesetih let, spomnimo se: Four Weddings and a Funeral, Sense and Sensibility, Notting Hill, Bridget Jones’s Diary, About a Boy, Two Weeks Notice, Bridget Jones: The Edge of Reason in ultimativni rom-com, film, ki ga nikoli ne spustimo med božičnimi prazniki, Love Actually.

Med pogostimi nastopi v pogovornih oddajah Grant ne skriva svojega pravega, ciničnega značaja, pogovor z njim ob promocijah njegovih zadnjih projektov pa je pogosto smešen. Ker gledamo osebo, ki je zasebno tako daleč od likov, po katerih je najbolj znan. Celo v značilni GQ izdaji video intervjujev, kjer igralci analizirajo svoje najbolj znane vloge, Hugh Grant Breaks Down His Most Iconic Characters iz leta 2018, je sam povedal, da je v vseh teh rom-com vlogah pravzaprav igral en in isti lik, človeka, ki je tako daleč od njega samega, da so ljudje pogosto presenečeni, ko ga spoznajo. Ker pravzaprav pričakujejo tistega šarmantnega, mestoma klepetavega Angleža, ki gleda z modrimi očmi, pasjim pogledom, skozi frufru, ki mu nemarno pada na čelo, pogosto nerodno jecljajoč o ljubezni. Ampak ne, Hugh Grant je vse prej kot to. Prvo in osnovno; v svojem cinizmu je neizmerno duhovit. Ne prizanaša ne sebi, sodelavcem, filmskim in TV partnerjem … nikomur. Njemu je enostavno vseeno. To je človek, igralec, ki ne nosi mask in daje dramsko vse od sebe. Kot bi doživel preobrazbo, metamorfozo. Tako je na primer v filmu Paddington 2 igral vlogo Phoenixa Buchanana; lik, ki se je do konca filma spremenil v nekaj povsem drugega, kot smo ga videli na samem začetku. Bilo je, kot bi se iztrgal iz svojega zapredka in postal en, resda nadvse nenavaden, a vseeno metulj.

Zdaj je čemeren, nezadovoljen, nihilističen mizantrop, socialno neprijeten in odličen karakterni igralec, kakršen je vedno želel biti.

Od tistega trenutka je bilo, kot da bi šlo zanj vse po naravni poti ali kot da bi sam Hugh Grant vzkliknil: Dovolj je bilo! Nič več mask! Vsaj jaz si ga tako predstavljam. (Resda bi v tem primeru najbrž rekel v angleščini, dokaj odkrito, brez jecljanja: I had enough! All bets are off!) Sledila je TV serija A Very English Scandal. Kakšen užitek ga je bilo gledati kot liberalnega levičarskega politika Jeremyja Thorpa, ki je načrtoval umor svojega bivšega ljubimca, da javnost ne bi izvedela, da je gej. Serija, posneta po resničnem dogodku, je bila še toliko bolj prepričljiva zaradi odlične igre Bena Wishawa in Hugha Granta. Tudi tukaj je šlo do neke mere za ljubezensko zgodbo, a Grant je bil vse prej kot šarmantni zapeljivec iz omenjenih rom-comov. To je tisti Hugh Grant, ki je ves čas prežal in čakal na svoj trenutek. Natančno se je dalo slutiti, v katero smer bo igralec nadaljeval svojo kariero. Nadaljeval je naprej. V televizijski seriji The Undoing je ob sijajni Nicole Kidman odigral zlobneža do potankosti.

Hugh Grant igra Jonathana Fraserja (moža terapevtke Grace Fraser, ki jo igra Nicole Kidman), glavnega osumljenca brutalnega umora mlade matere iz elitne zasebne šole, ki jo obiskuje njun sin Henry. Grant je briljantno odigral narcističnega manipulatorja z motečo preteklostjo in me pustil čakati na vsako epizodo v pričakovanju, kaj bo v svojem liku pokazal naslednjič, kako globoko v središče manipulacije in zla bo popeljal gledalce. In ko sem pomislila, da je to njegov maksimum, je poleg vseh drugih vzporednih vlog utelesil lik Oompa Loompe v uspešnici Wonka! Izvirni (ali pa ga vsaj jaz rada vrednotim kot izvirnik) iz leta 1971, Charlie and the Chocolate Factory, z Geneom Wilderjem v vlogi Willyja Wonke, prikazuje Oompa Loompe kot majhna, muhasta bitja, ki delajo v tovarni in pojejo svoje, zdaj že legendarne pesmi, ki se začnejo z Oompa loompa doompa-de-doo / I have a perfect puzzle for you… Hugh Grant je na podelitvi nagrad BAFTA 2024 mojstrsko parafraziral te vrstice na svoj, popolnoma ciničen način. Upala bi si celo trditi, da je bil to vrhunec večera. Ali pa vsaj en od top treh. Dvorana ga je v tistem trenutku oboževala.

V dramski seriji The Regime s Kate Winslet v glavni vlogi je igral vlogo Edwarda Keplingerja, prejšnjega kanclerja, zaprtega v zaporu pod palačo. To je bilo prvič, da je Hugh Grant igral lik, ki umre zaradi nasilne, brutalne smrti. Čeprav se v seriji pojavi na kratko, četrta epizoda je njegova epizoda, s svojo igro pusti velik in močan pečat. V več intervjujih med promocijo serije je izjavil, da ga muči, kako prikazati smrt, pravzaprav umor. V čem takem namreč še ni igral. Čeprav je novinarjem in voditeljem pogovornih oddaj precej neposredno sporočil, da misli, da je to naredil slabo in v spremstvu običajnih kletvic, sem bila ob gledanju prav prijetno presenečena. Izvedba je bila tako prepričljiva, da sem se po tisti epizodi spraševala, zakaj ga v takšnih vlogah nismo videli že prej?

V trenutku ko se je pojavil v kadru, s tistimi groznimi očali na nosu, mi je bilo takoj jasno, da me v kinu čaka dramatičen, zvit, grozljiv biser.

In zdaj, na majhnem zaslonu svojega prenosnika, z neizogibnimi komentarji in reklamami, z vsemi internetnimi motnjami, gledam napovednik za Heretic. Nisem fan grozljivk, ne gledam jih pogosto. Imam hudo težavo s pretirano poglobljenostjo v zgodbo in kolikor obožujem napetost trilerjev, mi je groza hororjev še vedno preveč intenzivna igra živcev. Pravzaprav lahko na prste obeh rok preštejem, kolikokrat sem jih pogledal v celem življenju in odgovorno trdim, da sem vsakič to počela iz nekega kompromisa. Nikoli, ampak res nikoli, ne bila grozljivka moja prva izbira. Zdaj pa komaj čakam.

Glede na razvoj njegove kariere, pa tudi javne osebnosti, se moram vprašati: kakšna je prihodnost tega čudnega in nenavadnega igralca? Oseba, ki se v živo ne obotavlja povedati resnice, četudi je nehote užalila ljudi, ki so sedeli z njim na pogovornem setu, a vseeno …? Človek, ki se polovico svojega življenja bori za ohranitev zasebnosti, sam pa vse razkriva na pladnju; oseba, ki nima filtra, ki odkrito govori o svojih neuspehih, o tem, da včasih prezira svoje najboljše vloge, o tem, da je občasno slab in len igralec, o tem, kako je isti lik recikliral v vsaj štirih, petih filmih… Res mi je všeč ta nova faza zrelega, zgrajenega Hugha Granta. In upam, da je to šele začetek. Nekako mislim in pričakujem, da bom v prihodnjih letih in projektih z velikim spoštovanjem gledala serijo njegovih grotesknih karikatur na ekranu in kino platnu ter se hkrati skušala otresti občutka zadrege, medtem ko bo sam izrekel prvo in najbolj neprimerno stvar, ki mu bo padla na pamet ob promociji filma ali serije. Hugh Grant namreč zdaj živi v nekem svojem svetu in mu je prav vseeno. In to je, upam si trditi, naravnost veličastno.