Ekskluzivno za Vogue Living razkrivamo prvi pogled na Hôtel du Couvent, svetišče miru in ritualov

Obstajajo kraji, ki jih ne odkrijete po naključju. Kraji, o katerih ne boste brali v turističnih brošurah ali jih našli prek algoritmov družbenih omrežij. Ti kraji se skrivajo v senci zgodovine, daleč od vrveža popularnih destinacij — tiho, potrpežljivo čakajo, da jih odkrijete. Hôtel du Couvent v Nici je eden takih krajev. Prvi stik s tem skritim zatočiščem ni spektakularen. Vhod je diskreten, skoraj sramežljiv, skrit za starimi kamnitimi zidovi, obraslimi z bršljanom. Z ulice bo le pozorno oko opazilo lesena vrata, katerih masivne deske dajejo vtis, kot da so preživele stoletja vetrov, dežja in poletnih sredozemskih sončnih žarkov. A za njimi se ne skriva le še en luksuzen hotel, temveč vzporedni svet, v katerem čas teče v drugačnem ritmu.

Vaši koraki se naravno utišajo, takoj ko prestopite prag notranjega dvorišča. Zvoki mestnega vrveža ostanejo za zidovi, medtem ko vas obkrožajo vonji limon in sivke, ki prihajajo iz 2,5 hektarja skrbno urejenih vrtov. Skrit med ozkimi ulicami, ki dišijo po sveže pečenem kruhu, sivki in soli iz Sredozemlja, je vstop vanj skoraj kot potovanje skozi stoletja nazaj. Ta stavba, zgrajena v začetku 17. stoletja, je stoletja služila kot kraj duhovnega miru redovnic reda svete Klare, zidovi samostana pa so bili njihovo zatočišče in varovali so zvoke molitev, šepetov in vsakodnevnih ritualov. A sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen — vse dokler Valéry Grégo, vizionar za tem ambicioznim projektom, ni prepoznal njenega skritega potenciala in se odločil, da ji vdihne novo življenje. Ko se pogovarjam z njim, opazim, da njegove besede niso napolnjene z marketinškimi frazami ali klišeji o luksuzu, temveč izražajo globoko zavest o pomenu kraja, ki ga je oživil. Njegova ideja ni bila ustvariti hotel s petimi zvezdicami, temveč prostor, ki neguje duh skupnosti in zgodovine ter prostor, ki bo, kot mi pravi, živel stoletja tudi v naši odsotnosti. Grégo je že znan po svojih prejšnjih projektih, kot sta Les Roches Rouges in Le Pigalle, a ta projekt je bil zanj oseben. Toliko, da je prejšnja projekta prodal, da bi se lahko povsem posvetil temu.

Obnova, ki je trajala celih deset let, ni bila običajna rekonstrukcija. „Moj cilj je bil, da ta stavba — ne glede na to, ali ostane hotel, se znova spremeni v samostan ali prevzame neko drugo vlogo — prestane preizkus časa. Da bi to dosegli, smo morali spoštovati etos, ki ne le da ceni zgodovino stavbe, temveč tudi zagotavlja njeno trajnost v prihodnosti.“ Grégo je zbral ekipo strokovnjakov iz arhitekturnih birojev Studio Mumbai in Festen Architecture, da bi ohranili duh stavbe in njeno zgodovinsko vrednost. Vsak kamen, vsaka greda je bila skrbno obnovljena in vrnjena na svoje prvotno mesto. „Prioriteta je bila, da sobe, pekarna, restavracija in spalni prostori ostanejo tam, kjer so bili nekoč.“

Med obnovo so odkrili, da so nekatere izmed gred, uporabljenih v konstrukciji, dejansko 600 let stari jambori ladij, ki so nekoč plule po Sredozemlju. „Bilo je jasno, da jih moramo ohraniti, ne le zaradi njihove funkcionalne vrednosti, ampak zato, ker so fizična povezava z zgodovino tega območja,“ mi s toplim nasmehom razloži Grégo. Danes Hôtel du Couvent ni le hotel — je tempelj tišine, kraj, kjer luksuz ni definiran z razkošjem ali ekstravaganco, temveč s prostorom, vzdušjem in pozornostjo do podrobnosti. Vsaka od 88 sob in apartmajev je zasnovana z globokim spoštovanjem do izvirne arhitekture. Na primer, gostje, ki izberejo apartma Cloître Terrace Suite, imajo priložnost bivati v apartmaju s pogledom na obnovljeni klavster, kjer pomarančevci mečejo sence na bele kamnite poti. Tukaj, v tišini, ki jo prekinja le ptičje petje in nežno šelestenje vetra skozi liste oljk, je preprosto pozabiti, da ste v samem središču živahnega mediteranskega mesta — popolna ilustracija Grégove filozofije. Sobe niso le prostori za spanje — so prostori za introspekcijo. Zidovi, ohranjeni v svojem izvirnem stanju z vidnimi sledmi stoletij, so dopolnjeni z ročno izdelanim pohištvom po meri in starinami, skrbno izbranimi na lokalnih trgih.

V zgodnjih jutranjih urah, ko prvi sončni žarki obsijejo kamnite stene klavstra, se naseli posebna tišina — ne tista mrtva tišina praznega prostora, temveč tišina, napolnjena s prisotnostjo preteklih življenj in zgodb, ki so se tukaj zapisovale. Tudi najmanjše podrobnosti niso prepuščene naključju. Osvetlitev v sobah je prilagojena naravni dnevni svetlobi, okna pa so brez zaves, da lahko gostje uživajo v nežnem sijaju zore na kamnitih stenah. Vonjave sivke, rožmarina in limone iz vrtov se nežno širijo v sobe, ustvarjajoč občutek povezanosti z naravo. Vrtovi, skrbno obnovljeni in na novo zasajeni, ponovno povezujejo stavbo s tlemi, ki jo hranijo ter so polni naravnih dišav več kot 300 rastlinskih vrst — od oljk in limon do dišavnic in cvetja. Mir in spokojnost tega bujnega vrta občasno prekine zvok vode, ki nežno kaplja po pobočju proti termam, navdihnjenim po rimskih kopelih v bližnjem Cimiezu. Tukaj gostje doživijo starodavne rimske rituale — začenši s toplim tepidarijem, nadaljujejo v vročem kaldariju in zaključijo v hladnem frigidariju, obnavljajoč telo in duha skozi cikel, ki je preživel stoletja. “Želeli smo počastiti njihove starodavne tehnike,” razlaga Grégo. “Ena posebej fascinantna značilnost je obokan strop, ki skriva rimsko skrivnost za uravnavanje kondenzacije. Previdno je izklesan z linijami, ki vodijo kapljice vode proti žlebu, da ne bi padale na tla,” mi navdušeno pove, ponosen na te majhne, a pomembne podrobnosti, ki dokazujejo predanost avtentičnosti izkušnje. Poleg term se nahaja notranji bazen, medtem ko zunanji bazen, dolg 20 metrov, ponuja čudovit razgled na gričevje, ki obdaja Nico, in na oddaljeni mediteranski horizont.

Toda pravi luksuz Hôtela du Couvent ne leži zgolj v estetiki — gre za filozofijo, ki prežema vsak vidik prostora. Grégo si je želel ustvariti hotel, ki ne bi bil izoliran od skupnosti, ampak bi postal njen sestavni del.

Če se duša hotela odraža v njegovih prostorih, potem je njegovo srce nedvomno kuhinja. Restavracija v nekdanji samostanski jedilnici ponuja jedi, ki so globoko ukoreninjene v terroir Nice in nosijo pečat lokalne pristnosti ter filozofije trajnosti. Meni se spreminja glede na letni čas, večina sestavin pa prihaja z lastne kmetije hotela v Touët-sur-Varu, kjer gojijo sadje, zelenjavo in nabirajo jajca 250 prosto živečih kokoši. “Filozofija za našimi jedilniki in gastronomskim doživetjem temelji se na preprostosti in pristnosti. Gre za ustvarjanje nečesa, kar deluje naravno – nevsiljivo, neplanirano in spontano. Rad bi ponudil vrsto kuhinje, ki se zdi kot naravna izbira. V Hôtel du Couvent kuhanje ni le hrana, ampak ritual, ki se prenaša skozi stoletja. To je tradicija, ki jo vsak dan spoštujemo in hkrati posodabljamo, prilagajamo pa jo regiji, ki se nenehno odpira svetu.”

Na jedilniku so jedi, ki slavijo terroir Nice – surovi amberjack, postrežen s citrusnimi notami in domačimi zelišči, tradicionalni Barbajuans de la Roya, ocvrte pite, polnjene z blitvo, rižem in rikoto, ter domači njoki s pistoujem, lokalno različico pesta. Vinska karta s več kot 3.500 steklenicami poudarja lokalne vinograde in majhne, ekološko certificirane pridelovalce. Tako lahko gostje ob vsakem krožniku odkrijejo edinstvene okuse in arome, ki odražajo posebnosti podnebja in tal tega območja, medtem ko hotelska pekarna, ki se nahaja v nekdanji kuhinji samostana, vsakodnevno peče svež kruh iz moke, mlevene na kraju samem. Peki uporabljajo tradicionalne metode in skušajo obuditi starodavne recepte, ki so nekoč predstavljali temelj prehrane redovnic, ki so tukaj živele. Tako se vsako jutro vonj svežega kruha razlega po hodnikih hotela in spominja na preproste užitke življenja, ki so tukaj vedno stali v središču vsakdana.

V samem središču hotela se nahaja Herboristerie — edinstven prostor, kjer lahko gostje raziskujejo svet lokalnih zelišč in naravnih zdravil. To stoletja staro zeliščarsko trgovino, ki so jo ustanovile redovnice, danes vodi Gregory Unrein iz Nice Organic. To je prostor, kjer rastline iz hotelskih vrtov uporabljajo za pripravo tinktur, čajev in naravnih pripravkov po meri. Pod vodstvom lokalnega zeliščarja gostje prejmejo personalizirane tretmaje, isti sestavni deli pa se uporabljajo tudi v hotelskih restavracijah. Želeli so oživeti tradicijo samostanske zeliščarske medicine. Tukaj se znanje prenaša ne samo z besedami, temveč tudi skozi vonje, okuse in doživetje.

Poleg prostora za telo in duha Hôtel du Couvent neguje tudi intelektualno plat svojih gostov. V hotelu se nahaja knjižnica, posvečena umetniškemu gibanju L’École de Nice, ki je zaznamovalo zgodovino moderne umetnosti konec 50. in v 60. letih prejšnjega stoletja. Knjižnica ne deluje le kot arhiv, temveč tudi kot prostor za delavnice, predavanja in sodelovanja z lokalnimi umetniki. Gostje lahko sodelujejo v diskusijah, spoznavajo zgodovino gibanja in odkrijejo dela umetnikov, kot so Yves Klein, Arman in Ben. Očitno je, da Grégo ni želel, da bi hotel bil zgolj prenočišče – vizija je bila ponuditi prostor za učenje, izmenjavo idej in navdih, povezati goste s kulturno dediščino Nice in hkrati z njeno sodobno ustvarjalno sceno. Tak pristop pomeni, da vsak obisk prinese novo izkušnjo. Hotel redno sodeluje z umetniškimi šolami iz regije, organizira razstave in spodbuja kulturne projekte, ki vključujejo goste, lokalno skupnost in mednarodne obiskovalce. Tako se lahko nenadoma znajdete v improvizirani delavnici keramike z lokalnim umetnikom ali pa na predavanju o zgodovini samostana in njegovi vlogi pri razvoju mesta.

Ko hodiš skozi hodnike hotela Hôtel du Couvent, odmev tvojih korakov odmeva na kamnitih ploščah, medtem ko svetloba, skrbno usmerjena skozi okna z debelimi kamnitimi okvirji, ustvarja igre senc na zidovih, ki se spominjajo stoletij življenja in molitve. To ni prostor za hitenje, temveč prostor, ki spodbuja upočasnitev, razmislek in povezanost s preteklostjo. V tem prostoru tudi najpreprostejše vsakodnevne dejavnosti dobijo poseben pomen. Jutranja kava, postrežena s sveže pečenim kruhom in domačimi marmeladami iz sadja, pridelanega na hotelskem vrtu, postane ritual. Večeri se pogosto zaključijo s kozarcem lokalnega vina na terasi, s pogledom na utripajoče luči Nice, ki se bleščijo pod obzorjem. V zadnjih urah dneva, ko sonce počasi izgine za hribi, zrak pa postane nasičen z vonjem večerne rose in cvetov jasmina, Hôtel du Couvent razkrije še eno svojo dimenzijo. Križni hodnik, zdaj mehko osvetljen z lanternami, se spremeni v prostor za tihe pogovore in premišljene misli. Gostje se zbirajo ob kozarcu vina, medtem ko zvoki mesta postopoma zbledijo v oddaljen šepet, tišina stavbe pa napolni prostor z občutkom miru in pripadnosti. Zanimivo je, da gostje brez vsakršnega prigovarjanja spontano sprejmejo ta počasnejši življenjski ritem. Telefoni ostanejo pospravljeni v sobah, pogovori pa tečejo počasi, brez naglice. Zdi se, kot da prostor navdihuje globljo prisotnost in goste opomni, da jim ni treba biti ves čas dosegljivi — lahko preprosto so. To ni luksuz v tradicionalnem pomenu besede. To je luksuz časa, prostora in tišine — priložnost, da se ustavimo in znova povežemo s tistim, kar zares šteje.