Arhitekturni čudež, ki združuje tradicijo, naravo in umik v slogu 60-ih

Iz Dalarne sem se vrnil z enim majhnim konjičkom. Visok je le kakih dvajset centimetrov, z elegantno zaobljenim gobčkom in nežnimi gležnji, čeprav bi zlobneži morda rekli, da je iz nekega zornega kota nekoliko podoben govedu. Izkopal sem ga, ko sem sedel na podrtem hlodu pod visokimi smrekami, grel me je ogenj, ki ga je lokalni kmet Alfred Blomberg zakuril, kot bi mignil. Medtem ko smo z noži premikali borove ostružke po tleh, je z mano delil tiste zgodbe, ki se običajno naravno porajajo ob ognju. Pripovedoval mi je, kako jezero za nama pozimi tako zmrzne, da bi lahko konj galopiral po njem; kako svoje krave poleti odpelje na planinske pašnike, da si odpočijejo; in kako je bil v mladosti prvak v streljanju s fračo – sam je izdeloval svoje frače in prepotoval vso Švedsko. To je bil prizor, ki bi se lahko odigral kadar koli v prejšnjem stoletju.

Mikael Lundblad

Nekaj ​​ur severno od Stockholma se razprostira švedska različica Huckleberry Finnove dežele. Dežela hlevov. Vožnja skozi to območje vas popelje mimo slikanice pravljičnih prizorov – srebrne breze, jezera, borovci in spet jezera. Regija Dalarna predstavlja vrata v skandinavske gore in zimske športe, vendar večina obiskovalcev pride poleti, ko se zlijejo z okoljem v gozdnih kočah in vaseh, se sprehajajo po gozdovih in kopajo v jezerih. Junija potekajo Midsommer festivali, okrašeni z divjimi travnatimi rožami – na srečo nič podobnega filmu “Midsommar”, razen majskih dreves, ki se ponosno dvigajo v skoraj vsaki vasi. V samem središču je jezero Siljan, kratersko jezero, ki je nastalo zaradi udara velikega meteorja pred 377 milijoni let, ki je dobesedno prevrnil tla.

Dalarna je kraj, kjer se Stockholmci ponovno povežejo z naravo in morda vpijati vase elementarno obliko čiste švedskosti. Konj, ki sem ga izrezljal, je Dala konj: pobarvan z oranžno-rdečo barvo z večbarvno uzdo, se prodaja v trgovinah z darili po vsej državi – lokalna zanimivost, ki je skozi stoletja postala nacionalni simbol. In če ste se kdaj spraševali, zakaj je skoraj vsaka švedska hiša pobarvana rdeče, se odgovor skriva v rudniku Falun, ki je oskrboval večino Evrope z bakrom in obogatil Švedsko. Ko se je končala njegova zlata doba po propadu jaška v 17. stoletju, se je povečala obstoječa proizvodnja barve, bogate z železom – ki se je prvotno uporabljala, da bi les izgledal kot rdeča opeka. Mogoče je ta meteor prinesel nekaj kozmične sreče v to regijo.

Mikael Lundblad

Naš rdeče pobarvan hlev se nahaja v Sunnanheadu, vasi z več kravami kot ljudmi, ki večinoma pripadajo Blombergu. Kar ga loči od drugih rdečih hlevov, je steklena stena s kovinskim okvirjem, ki zavzema eno celotno stran – ponoči svetloba iz notranjosti poskrbi, da stavba sveti kot svetilka. Zjutraj zavrtim industrijsko kovinsko kolo in okno se počasi zavrti v vodoravni položaj – zdi se mi kot ritual ob začetku dneva. Če bi bil jaz Pika Nogavička, bi kot gugalnico zajahal okno, medtem ko se dviga ter bi v smehu pristalo na polju spodaj.

“Želel sem ustvariti spektakularen trenutek,” mi pravi soustanovitelj Mike Lind. “Okno sem skiciral na kos papirja in lokalni varilec ga je izdelal. Tehta več kot dve toni, a je čudovito preprosto – tudi moj šestletnik ga lahko zlahka obrne.” Lind ima sproščeno stališče ter odnos in stil oblačenja, podoben surf-rock basistu. Rodil se je v Göteborgu, njegov oče je Šved, mati pa Havajka – spoznala sta se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko sta bila več let dopisovalca. Potem ko je ustanovil modno znamko in jo nato zaprl, ko je spoznal, kako nevzdržna je industrija, je postal glasen govornik na to temo in zdaj vlaga v start-upe za duševno zdravje, z vse večjim zanimanjem za uporabo psihedelikov v industriji dobrega počutja. “Na smešen način je Hello Sunnanhed kolaž vsega, pri čemer sem sodeloval, od oblikovanja in trajnosti do ustvarjanja prostorov za upočasnitev in razmišljanje,” pravi.

Mike Lind, eden od ustanoviteljev. Mikael Lundblad

Lind je kupil skedenj na hitro med vožnjo po okolici. “Vsi uporabljajo hleve za skladiščenje, toda z moje zunanje perspektive se je zdelo, da ima drug potencial. Tukaj je že 150 let in spraševal sem se, kako bi ga lahko uporabil. Nisem imel nobene vnaprejšnje predstave o tem, kako naj bi izgledal obnovljen skedenj – to je bil prazen list papirja.” Od zunaj, s starinskim orodjem, prislonjenim ob eno steno, je bil videti, kot da bi vsak trenutek lahko izstopilo strašilo. Če pa odprete vrata, vstopite v rustikalen loft: 8 metrov visok obokan prostor, obdan z golo borovino in poliranim betonom. Dolga osrednja miza in klop sta izdelani iz recikliranega lesa. Stopnice vodijo do postelje, ki se nahaja na odprti medetaži pod napuščem; spodaj sta dve preprosti spalnici. Kopalnica je znotraj lesene hišice, kjer je nekoč živel konj (če bi bil še tam, bi lahko pil iz bakrene kadi ob oknu). Na drugi strani je velik prostor brez oken, ki ga lahko uporabite, kakor želite: morda za jogo ali zvočno terapijo.

Mikael Lundblad

Hlev je bil dokončan ravno, ko je udarila pandemija, in nekaj časa so bili edini gostje bendi in umetniki — “ljudje, ki jim ni bilo mar za omejitve in so samo želeli pobegniti iz mestnega studia, pisati ali skladati,” pravi Lind. V enem kotu stoji set bobnov – “sosed je rekel, da bi prostor moral imeti enega, zato mi je dal svojega”. Tukaj si lahko predstavljam skupino Gestalt terapije, retreat v slogu 60. let, ki se s široko odprtimi očmi sprehaja v odprto pokrajino. Toda namesto tega se s sinom po lestvi povzpneva na streho hiške in se igrava igrice ter projicirava filme na steno. Blombergovo dekle Elin nam prinese medenjake iz pekarne, kjer dela. Po sprehodu v gozdu so na voljo tudi sproščena kosila s pitami z divjimi gobami in solato (Lind je od takrat dodal zasebnega chefa ter izkušnjo nabiranja gozdnih plodov in kuhanja na ognju, pa tudi prevoz do bližnjih restavracij, kot je Bruntegarden ob jezeru). Hiša služi kot opazovalnica za divjad – v prizor prihajajo jeleni in lisice, medtem ko se krave zadovoljno pasejo na travi.

Potem pa nekega dne nadrealistični intermezzo. Spustimo se do zapuščenega rudnika železa in gremo v nordijsko savno. To je Lindova ideja. Pelje nas proti jugu do Tuna-Hästberga, kjer se z vponkami počasi spustimo po stopnicah via ferrata, vklesanih v rudniški jašek. Pod gubami bledo sivega kamna se kot iz pravljice prikaže lična lesena savna ob svetlo modrem podzemnem jezeru. Slečemo se in prepustimo toploti, nato pa se potopimo v ledeno vodo, 80 metrov pod zemljo v surovem srcu Švedske.

Mikael Lundblad

Vkolikor vas zanima, prenočitev v Hello Sunnanhed stane okoli 2660 evrov na noč za dve osebi, all inclusive.

cntraveller.com