Kako je ta kos vprašljive estetike postal simbol coolnessa?

Ne pomislim pogosto na havajske srajce. Nanje se spomnim prav tako redko kot na primer na svoje osnovnošolske sošolce – šele, ko jih občasno in nekje nenadoma srečam. A tako kot odrasli obrazi otrok, s katerimi sem “do včeraj” delila klopi, ki me vedno znova spominjajo na neusmiljeno minevanje časa, me havajske srajce navdajajo z enako, nerazložljivo dozo nemira.

Okrašene s palmami in hibiskusovimi cvetovi, s kratkimi rokavi in ​​tistim drobnim neuporabnim žepom na prsih, v mojih mislih vedno znova sprožijo plaz popolnoma absurdnih in povsem nepovezanih asociacij. Kot da sem v filmu Darrena Aronofskega, v nekaj sekundah se mi v glavi zamenja nešteto majhnih podob – od plešastih stricev, ki pečejo na žaru v pogumno, a moteče odpetih srajcah, do gostih solo brkov Toma Sellecka v Magnumu, ali pijanih nemških turistov na družinskih plažah v osemdesetih, do tiste scene iz “Fear and Loathing in Las Vegas”, ko se Raoul Duke in dr. Gonzo vozita v rdečem kabrioletu in lovita nevidne netopirje. V bistvu niti ni pomembno. Bistvo je sledeče. Havajska srajca je edini kos oblačila, ki v meni vzbudi tako živahen vrtinec mešanih občutkov. Edina, ki združuje begajoče spomine iz otroštva, trippy vibe in diskutabilno estetiko, hkrati pa vzbuja nerazložljivo dozo fascinacije.

Tom Selleck v TV seriji Magnum, P.I. okoli leta 1985, Getty Images

Zdi se mi, da še danes obstajata dve vrsti ljudi, ki nosita havajske srajce. Strici, ki pečejo na žaru in tipi, kot je dr. Gonzo. To seveda ne vključuje prebivalcev Havajev, kjer pisane srajce z vzorci flore in favne nosijo vsi, od politikov in poslovnežev do poskočnih mladeničev, ki zagoreli tekajo po dolgih peščenih plažah. To je povsem logično, saj, kot že samo ime pove, ta no me interesa nada predmet izvira s Havajev. Resda je na slikovitih otokih Tihega oceana nobena živa duša ne imenuje tako, temveč je njen naziv “aloha shirt”, aloha pa ima zelo razburljivo zgodovino. V slogu Mary Quant in Andréja Courrègesa, ki nerada delita “izum” mini krila, je tudi izvor prve havajske srajce precej nejasen.

Vse skupaj naj bi se začelo v tridesetih letih prejšnjega stoletja z japonskimi priseljenci, ki so za izdelavo srajc uporabili živahne tkanine kimona. Če izvzamemo možnosti, da je na Havaje odplula s Tahitija ali Filipinov, večina zgodovinskih poročil pripisuje zasluge Kōichirōu Miyamotou, lastniku Musa-Shiya the Shirtmakerja v Honoluluju. Temu avtorstvu nasprotuje kitajski trgovec Ellery Chun, ki je leta 1937 registriral izraz “aloha srajca”, kdo pa je bil prvi, na koncu niti ni pomembno, saj je vse skupaj razplamtelo šele, ko so havajsko srajco opazili ameriški turisti s celine. Kljub temu, da so se dnevni časopisi in novice norčevali iz novoprispelega trenda havajskih srajc in se šalili, da je treba vedno kupiti dve, saj ti bo sestra eno gotovo ukradla, so jih ameriški moški kupovali kot nori. Čeprav so s svojimi cvetličnimi motivi in ​​živahnimi barvami kljubovale vsem pravilom garderobe, ki “bi morala” izžarevati strogost in moškost, so bile havajske srajce v težkih časih velike gospodarske krize statusni simbol. Preden sta jih oblekla trikratni olimpijski prvak v plavanju in pionir v deskanju Duke Kahanamoku in pevec Bing Crosby, so bile aloha shirts ponosno razobešene na prsih bogatih Američanov, ki so edini imeli dovolj denarja, da so lahko na počitnice odpotovali tako daleč od celine. Če ste lahko nosili tisto, kar je nosil moški, ki ga velika depresija ni prizadela, ni bilo pomembno ali je nekaj delovalo ‘ženstveno’. Pravzaprav ste bil videti kot nekdo, ki mu ni treba skrbeti glede svoje moškosti, je poudaril Dale Hope, zgodovinar in avtor knjige “The Aloha Shirt: Spirit of the Islands.”

Videti, kot da si bogat med ležernim srkanjem koktajlov pod palmo na Havajih je bilo priljubljeno vse do leta 1941, ko je Japonska napadla Pearl Harbour. Poleg tega, da je izginila predstava o otokih kot rajskem kraju, ki se ga surova realnost ne dotakne, so proizvajalci aloha srajc svojo proizvodnjo preusmerili v narodnoobrambne namene, navdušenje nad kičasto srajco pa je padlo v pozabo. Ko se je vojna končala, so jo vojaki, ki so se vračali s Pacifika, vrnili na kopno in aloha shirt je postala bolj priljubljena kot kdaj koli prej. Nosili so jo vsi, od neusmiljenega kradljivca ženskih src Elvisa Presleyja do ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki ni bil posebej znan po svoji naklonjenosti modi. Havajska srajca je bila simbol entuziazma, optimizma in novih začetkov.

Do poznih petdesetih let prejšnjega stoletja je bila proizvodnja aloha srajc tako živahna, da je postala tretja največja industrija na otokih. Morda je bil ravno to čas, ko je zaradi vsesplošne sprejetosti začela drseti proti campu in postala sinonim za opravo moških srednjih let iz predmestja? Ne vem, a od tridesetih let prejšnjega stoletja do danes je dobro prepletena s popkulturo in malo manj z modo. Nosili so jo že omenjeni brkati šarmer Selleck v “Magnumu”, Tim Roth v “Pulp Fiction”, Frank Sinatra v “From Here to Eternity”, Al Pacino v “Scarface”, Brad Pitt v “Fight Club”, Johnny Depp in Benicio Del Toro v ikoničnem filmu “Fear and Loathing in Las Vegas”…

Havajska srajca je bila drzno obarvana na malih zaslonih, občasno pa tudi na modnih pistah. Alessandro Michele je Macauleyja Culkina oblekel v havajsko Guccijevo srajco, za spin se je odločil tudi “mojster bizarnih spinov” Demno Gvasalia za Balenciago, Kim Jones jo je “porinil” v modno zgodbo Louisa Vuittona, eksotične rože, korale in magični prizori oceana pa navdihujejo tudi Dries Van Notena, Paula Smitha in številne druge. A kljub temu havajska srajca nikoli ni zaživela kot trend, ki bi ga želeli nositi vsi živi, ​​niti po začetku tridesetih ni bila poznana kot statusni simbol. Verjetno zaradi njenega kiča in precej obrobne estetike, danes pa se je nekako uveljavila kot uniforma ekstrovertiranih, samosvojih in ležernih tipov, ki sicer nosijo sponzorske majice. Toda prav zaradi njenega absurdnega videza in zelo meglenega slovesa je sčasoma postala simbol ultimativnega coolnessa. Havajska srajca, ki se najpogosteje nosi ironično, je sredinec vsem pravilom, duhovit, a predrzen izraz brezbrižnosti, ki mu ni mar za nič drugega kot le dobro zabavo. In kot taka je povsem izven okvira trendov. Ona je jasen pokazatelj, da vam ni mar, tako zelo, da vam je vseeno, če se komu zdite neokusni ali neumni ali celo če vas zamenjajo s prepotenim stricem srednjih let, ki jo nosi odpeto na vsakem pikniku ob nedeljah.

Razlog za njeno težko določljivo privlačnost je ravno v tem, da si je ne upa nositi vsak. In v tistem “briga me” stališču. Recite, kar hočete, a skoraj nič ni bolj privlačno od tega.

Video: Acielle/Style Du Monde