O čem govorim, ko govorim o ljubezni

Naj takoj nekaj razjasnimo: sem velik oboževalec Harukija Murakamija. Od samega začetka, ko sem prvič naletel na opus virtuoza magičnega realizma, me je njegov svet za vedno posrkal. Njegovi liki, ritem stavka, metafore, podobe, ki jih ustvarja, vse to skupaj me še danes sili, da občudujem njegovo poetiko, kljub nasprotujočim si mnenjem, da je veličasten manipulator, ki dejansko piše poceni branje, ki se bere izključno na plaži. Iskreno, ne verjamem, da obstajajo določeni kraji za branje knjig, tako kot ne verjamem v oblačila za doma ali parfume za dan in noč in precej sem prepričan, da obstajajo le dobre in slabe knjige, ne glede na to, kje jih zaužijete.

Po šestih letih čakanja so vsi ljubitelji Harukija Murakamija končno pozdravili njegovo veličastno delo Mesto in njegovo negotovo obzidje, nov roman, ki odlično povzema celoten opus tega svetovno priljubljenega pisatelja. Zato ni presenetljivo, da je bila aprila letos pred veliko zoro ispred knjigarne v središču Tokia precej dolga čakalna vrsta vseh njegovih občudovalcev. V začetku poletja je naša regija padla v podobno evforijo, zahvaljujoč založbi Geopoetika, ki je izključno in v rekordnem času prevedla knjigo neposredno iz japonskega jezika in ljubiteljem literature dala nenavadno priložnost, da pokukajo v čarobni svet genija pripovedovanja zgodb.

Srce romana Mesto in njegovo negotovo obzidje ustvarja istoimenski roman, objavljen pred štiridesetimi leti. V predgovoru, ki ga redko piše v svojih knjigah, Murakami navaja, da se je zavedal, da prvotna različica ni dosegla polnega potenciala pripovedi in zaključuje: Na koncu sem začutil veliko olajšanje, da sem lahko, v novi formi, roman napisal na nov način. Ker to delo je bilo vedno nekaj, kar mi ni dalo miru, kot majhna ribja kost, ki mi je obtičala v grlu.

Tako se počutite tudi, ko ga preberete, občutite nekakšno prijetno tesnobo, ker ne morete napovedati, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Berete počasi, z veliko radovednosti, vendar prihranite čas, ker nekako želite vse odkriti počasi, tako da se branje nebi končalo tako čez noč. Tako kot večina njegovih knjig pripoved teče v skladu z naravo avtorja, vse je mirno in čudovito, kot zen vrt, a hkrati napeto in vznemirljivo, saj se največje drame dejansko dogajajo v tistem, kar morda ni bilo zapisano.

Trije deli knjige na skupno 672. straneh, ki sledijo različnim obdobjem življenja neimenovanega pripovedovalca in se odvijajo na dveh ravneh – resničnem svetu in vzporednem svetu v mestu znotraj obzidja ter bogatih z Murakamijevimi prepoznavnimi metaforami in motivi. V iskanju dekleta, ki ga je ljubil v mladosti, protagonist dejansko poskuša odkriti svoj pravi jaz in v procesu prehaja iz resničnega v neresnični svet, dela v obeh svetovih v knjižnici, eni s sanjami in drugi s knjigami. Čas v mestu znotraj obzidja ne teče in na urah ni kazalcev. V resničnem svetu teče neizprosno, a kljub temu je končna posledica minevanja časa – smrt – prikrajšana za svojo končnost. Tako kot jazzovski glasbenik na seansi transformativno meče svoje posebne fraze in ritme, Murakami na različne načine, kot vodni žig, v svoje delo vtisne svoje edinstvene motive. Zato lahko za nekatere bralce, oziroma dobre poznavalce, ljudje in liki v ozadju v romanu izgledajo kot liki iz prejšnjih Murakamijevih del. Ta plodna naracija ovrednoti Murakamijevo delo vredno ponovnega branja in predstavlja edinstven pogled na svet, ki ni omejen na eno delo, ampak je prepuščen vaši domišljiji in zgodba se zelo enostavno nadaljuje v vaši glavi.

Mesto in njegovo negotovo obzidje bo zagotovo privlačno za najzahtevnejše bralce, morda celo tiste, ki nikoli niso marali branja Harukija Murakamija, saj to delo daje večplasten pogled na realnost, hkrati pa opozarja na bistvene probleme človeštva, še posebej v teh časih, ko le redko kdo dobi odgovore tudi na najpreprostejša vprašanja.