Vsaka ženska potrebuje v življenju takšno prijateljico

OK, imeli smo “Sex and The City”, imeli smo “Girls”, imeli smo celo “Euphorio”, vendar nekako, kljub vsem tem serijam, nismo imeli predstavitve pravega globokega, iskrenega ženskega prijateljstva, kakršnega sta prikazali stand-up komičarka Deborah Vance (igra jo fantastična Jean Smart!) in mlada pisateljica Ava (igra jo Hannah Einbinder) v seriji “Hacks”, ki je po prvi sezoni nadaljevala svoj uspeh in nabrala zveste oboževalce. To pomlad je izšla tretja sezona, ki sem jo uspela pogledati šele zdaj, v enem dihu, in znova me je navdušila, tokrat iz bolj osebnih razlogov.

Moram priznati, da sem tretjo sezono začela spremljati v pričakovanju padca kakovosti in sem le upala, da ta ne bo drastičen. Bodimo realni, vsi se zavedamo, da je bilo nadaljevanje serije Sex and the City …And Just Like That festival cringa, sramu in stereotipov ter klišejev, a sem si vseeno ogledala vsako epizodo brez izjeme. Očitno mi je zvestoba drugo ime, tudi ko gre za TV serije. Tako sem začela gledati tretjo sezono in pričakovala sem neko potovanje po drugi strani gore, spust in konec. Presenetila me je. Svežina sezone je bila na tako zavidljivi ravni, da bi si upala reči, da je to najboljša sezona. Tretja sezona je nepopisno smešna, nepredvidljiva in ganljiva.

Ravnovesje je v sreiji Hacks odlično doseženo. Odnos med Deborah in Avo, med možnimi pastmi klišejev in scenarističnimi presenečenji, je prikazan kot resničen in Jean Smart je ustvarila Deborah iz mesa in krvi. Tako zlahka bi lahko postala stereotipno kruta, pa ni, resnična je, z vsemi svojimi pomankljivostmi in poštenimi napakami. Ava jo razume, še bolj pomembno pa je, da jo razume občinstvo, jaz pa tudi. Mogoče se ne strinjam z njo, ampak jo razumem. Duhoviti deli niso vsiljeni, niso forsirani, so pametni in izhajajo iz likov samih. Kot v resničnem življenju, humor najdemo tudi v najhujših trenutkih, saj prihaja iz nas samih. Če ne vidimo humorne plati življenja in njegovih tragedij, nam tega pogleda nihče ne more vsiliti. Serija se uspešno izogne ​​pastem svoje premise in morebitnim klišejem o starosti in spolu v Hollywoodu. Ne bom spoilala, samo epizodo o cancel kulturi bi izpostavila kot tisto, ki sem jo gledala – več kot enkrat. Tako dobra je.

A tisto, kar me pri seriji vedno znova očara je to, kako obravnava temo ženskega prijateljstva, na katero sem, priznam, nekoliko občutljiva. Ne prikazano skozi dinamiko in odnose ženske skupine, ampak zaradi tistega pingponga čustev, ki ga igrata obe ženski. Platonsko razmerje, polno ljubezni, zvestobe in resnice, sestrstvo, pa naj se komu morda zdi brutalno, je zame pomembno.

Mislim, da iz vseh teh odnosov gradim dobršen del svoje identitete. Namreč, nikoli nisem imela ekipe. No, dobro, imela sem jo na fakulteti in večinoma so jo sestavljale ženske, tako da se spet vračam na isto. Predvsem sem imela in gradila odnose s prijatelji, v veliki večini pa predvsem, skoraj bi rekla vedno, pravzaprav z ženskami. Ta prijateljstva so ena najdragocenejših stvari v mojem življenju. In to sem dokaj živo spoznala in videla, ko sem načrtovala praznovanje svojega štiridesetega rojstnega dne. Na seznamu sta bila dva moška (eden od njih je moj mož), preostali del seznama pa je sestavljalo morda celo zaskrbljujoče veliko število žensk. In z vsako od njih imam čudovit, nekateri bi rekli sestrski odnos, a bolj kot definicija teh odnosov mi je pomembno razumevanje brezpogojne podpore in zvestobe med dvema ženskama. Ženske, ki so se odločile biti sestre, no matter what.

Ob gledanju pravkar omenjene epizode o cancel kulturi, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila ene anekdote. Eno svojih (tistih najbližjih) prijateljic sem spoznala kot deklica, na plaži. Stari sva bili deset let, morda manj. Privlačila me je kot magnet; pristopila sem do nje, se predstavila in vprašala, če bi se lahko skupaj igrali. Strinjala se je. Od takrat sva vedno in za vedno v življenju drug drugega. Čeprav se dejansko druživa enkrat ali dvakrat na leto. V Zagreb je prišla študirat iz Dalmacije in ker življenje vedno piše (najbolj čudne) zgodbe, se je izkazalo, da sva se več videvali in družili, ko je živela v Dalmaciji, kot pa v Zagrebu. In vedno vzamem eno od najinih situacij kot primer tega sestrskega odnosa. Imela je zasebno težavo, ki jo je dolgo mučila. Leta. In ko je imela res dovolj, me je poklicala, ne da bi se slišali več mesecev, in takoj zanetila besedni prepir. Niti besede nisem uspela reči, samo živijo ali prosim. Pritisnila sem zeleno slušalko na zaslon mobitela in bilo je, kot bi padla v že obstoječi vrtinec misli, občutkov in stavkov. Svojega monologa ni začela, v glavi ga je vodila že dolgo, leta. Bila sem tisto občinstvo, ki obstaja kot, no – občinstvo. Nisem kritik, nisem psiholog, ne ponujam rešitev, samo javila sem se. Če dobro pomislim, bi se na moj telefon lahko oglasil kdorkoli iz moje bližine, v primeru, da jaz tega ne bi mogla storiti in ona ne bi opazila razlike. Moje ime in telefonska številka sta bila varno območje. Segla je po njem. Predavala je sama sebi, kakšnih dvajset minut, in ko je končala, je samo zavzdihnila (spraševal sem se, ali sploh diha, medtem ko ventilira) in rekla: Ok, to je to, hvala za posluh. Tena, se vidimo čez en mesec! Moram iti’. Čeprav je bilo to povabilo s povišanim tonom, morda polno ostrih besed, me je prevzela tolikšna toplina in ljubezen, da sem o tem nekaj časa intenzivno razmišljala. Čudovit je občutek svobode, ki je bil takrat otipljiv. In ko gledam Jean Smart in Hannah Einbinder v prizorih serije, ga prepoznam. Uspelo jima je uresničiti – svobodo odnosa.

Pogosto se reče, da družine ne moremo izbrati, tam je za vedno, če nam je to všeč ali ne. No, tu gre za odnose, ki sem jih izbrala, in kot stvari stojijo, so tam za vedno. Seveda ni vse vedno med in mleko. Nekateri si vzamejo večletni premor, a tako ona kot jaz veva, da tudi v trenutkih, ko nama ni najbolje, da sva tam druga za drugo, karkoli se vsaki od naju zgodi in v katero koli smer gre najino življenje.

Zato je bilo prav osvežujoče videti, ko je ta serija pred dobrimi tremi leti ugledala luč sveta. Ko sem jo začela gledati, se mi je resnično zdelo, da so ustvarjalci in igralke odlično prikazali in ohranili vse do tretje sezone tisto, kar je resnično, kar na mojo srečo tudi sama živim v resničnem življenju. Prepričana sem, da bi moral tak odnos, takšno prijateljstvo v življenju izkusiti vsak, saj je to res posebna vrsta ljubezni.