Imajo grozljivke zdaj ženski obraz?

Letošnje leto bo v znamenju groze, krikov in jeze. Ne, ne mislim na družbenopolitične razmere v regiji in svetu, čeprav bi se o tem dalo marsikaj povedati. Po ogledu serije Baby Reindeer, ki je pokazala, kako daleč lahko seže groza človeškega uma v resnici, sem nadaljevala po tej poti, lahko bi rekli brez strahu, neustrašno, a kot kaže, bosta strah in groza prevladujoča občutka v kinematografih. Filmi, ki jih bomo letos videli v kinematografih, bodo zagotovo grozljivke. A tokrat z ženskim predznakom. Od glavnih vlog, ki jih bomo videli na filmskem platnu do glavnih in ključnih oseb pri nastajanju filma – ženske bodo vodile stvari.

Igralka Sidney Sweeney je nase precej opozorila z napovedjo filma Immaculate, v katerem igra nuno, ki med drugim prevzema avtonomijo nad svojim telesom. Nič ne bi bilo čudnega, če ne bi mediji in javnost te igralke nekaj časa izpostavljali, kot nekaj drugačnega in radikalnega v predstavljanju ženskega telesa. Da, Sweeney je lepa ženska, ki se ne boji poudariti svojih telesnih atributov, a če bolje pomislimo, gre za večni, vračajoči se ideal ženske lepote: svetlolasa, nežnih potez, velikih oči, polnih ustnic, pravilnega nosu, telo v obliki peščene ure… Zdi se, da je merilo ali ideal lepote, ki sega skozi vso človeško zgodovino, zdaj sklenil krog in postal nekaj drugačnega in subverzivnega. Celotna fascinantna pripoved okoli telesa igralke kaže, kako zelo je ideal ženske lepote še vedno ali še bolj obremenjen. V ključnih trenutkih filma Sweeney postane neprivlačna in v tem je njena moč kot igralka in čar njenega nastopa. Koliko dejansko izkorišča svoje telo in videz v dobrobit filma in ga spreminja v lepoto in grdoto hkrati. Grozljivko so številni kritiki razglasili za – strašljivo lepo, Sweeneyjeva pa je v filmu hkrati pokazala, kako močno zna uničiti in porušiti tisto konzervativno moško podobo ženskosti.

Če ste se spraševali kdo je Caitlin Cronenberg, le usmerite pozornost na priimek. Gre za režiserko, ki se je podpisala pod grozljivko Humane, in čeprav se izogibam izpostavljanju družinskih vezi, je njen oče David Cronenberg, ali kot mu pravijo v Hollywoodu, King of Venereal Horror ali Baron of Blood, zato ne preseneča, da je tudi Caitlin šla po njegovih stopinjah. V filmu Humane bodo igrali Jay Baruchel, Peter Gallagher in Emily Hampshire, zasedba zveni dobro. Film se zaenkrat dobro obnese pri kritikih, medijih in festivalih, zanimivo pa se mi zdi, da ga ne primerjajo z deli Davida Cronenberga. Caitlin Cronenberg ima svoj specifičen izraz, očitno dovolj močan in udaren, da se izogne ​​pogosto neizogibni primerjavi z očetom, ki je vendarle definiral žanr.

Skupaj z napovedanimi filmi Tarot (režija in scenarij Anna Halberg) in I Saw the TV Glow (režija in scenarij Jane Schoenbrun), v kinematografe pa letos prihaja tudi, morda najbolj pričakovan, The Watchers, avtorice Ishane Night Shyamalan, ki pripoveduje zgodbo o mladi umetnici, ki se zatakne v prostranem gozdu na zahodu Irske, kjer potem, ko najde zavetje, ostane ujeta s tremi tujci, ki jih vsako noč strašijo skrivnostna bitja. Gre za film z močnim ženskim likom, saj je v glavni vlogi Dakota Fanning, medtem ko ga je režirala in napisala Ishana Shyamalan, režiserka, ki je filmsko kariero začela z grozljivko. To je njen debitantski film. Film je vzbudil veliko zanimanja, kar je razumljivo, glede na to o čem govori, kdo igra in kdo je avtorica filma. Tudi tukaj, tako kot pri filmu Humane, mesto v filmski industriji prevzame hčerka velikega filmskega ustvarjalca M. Nighta Shyamalana, a nekako ne bi rekel, da obe režiserki nadaljujeta po očetovih stopinjah. Zavzamejo svoje mesto, svojo avtonomijo, sami in neodvisni, močni, pogumni, tvegani. Po ženskem principu, če že razmišljamo v tej smeri. Grozljivke imajo zdaj ženski obraz, samo bojim se (ali pa se veselim?), da bo – še bolj strašno.