Z Grofom Darkulo o knjigi "Anatomija poslušne žene", ki secira žensko resničnost in spregovori o tem, o čemer se molči

V svetu, ki podžiga sovraštvo do vsega drugačnega, se zabava s trivialnostmi in odvrača pogled od vsega pomembnega, pri tem pa iz zlobe ali ideološke zaslepljenosti širi dezinformacije, je včasih težko čutiti karkoli drugega kot brezup. Uvedbo vojaškega roka ali padec meteorita se priklicuje zaradi moškega, ki ne izpolnjuje stilističnih kriterijev širše skupnosti. Družbena omrežja so preplavljena s komentarji nestrpnosti zaradi ene klopi v mavričnih barvah. Čete moških že tri leta prosijo zaradi pomanjkanja ženske poslušnosti in sramežljivosti ter priklicujejo vrnitev “tradicionalnih vrednot”.

Hkrati pa tisto, kar bi nas moralo spodbuditi, da povzdignemo glas, pogosto ostaja ujeto v redkih poskusih tistih, ki nočejo molčati. Korupcija kot plesen razjeda vsak por sistema, življenjski stroški naraščajo, vse več ljudi živi v tveganju revščine, duševno zdravje družbe je zanemarjeno, pokojnine so tako nizke, da po celem delovnem veku prejmete le izgubo dostojanstva. Vzporedno z rastočo bedo narašča tudi nasilje, v regiji se vrstijo femicidi, ženska življenja ugašajo in postajajo statistika, družba pa odgovarja s tišino, neprimerno manj vznemirjena kot zaradi trivialnosti, o katerih že dolgo divjajo razprave.

14 kratkih zgodb o vsakdanjiku žensk

Eden tistih akterjev, ki družbo vedno opominjajo na tisto pomembno, kadar jo okupirajo banalnosti, ter povzdigujejo glas o vseh temah družbenega pomena, je neodvisna aktivistično-medijska platforma Grof Darkula, ki jo spremlja več kot 77.000 sledilcev. Poleg tega da se na družbenih omrežjih vsak dan posveča temam, kot so feminizem, reproduktivne in kvir pravice, družbene neenakosti in duševno zdravje, Grof Darkula svoj vpliv na družbo širi tudi na področje založništva. Po velikem uspehu knjižnega prvenca Priročnik za preživetje, ki je zdaj dobil že svojo četrto izdajo, je anonimni avtorski dvojec izdal svojo novo knjigo Anatomija poslušne žene. Gre za čustveno in pristno zbirko, ki skozi 14 močnih kratkih zgodb daje glas ženskam, ki v javnosti večinoma ostajajo nevidne. Knjiga spregovori o resničnosti za zaprtimi vrati hrvaških domov, bolnišnic, porodnišnic, pisarniških hodnikov in dnevnih sob, razkrivajoč boje, tesnobo in tišino žensk, ki jih družba smatra za močne, v ospredje pa postavlja vse ženske, ki so rekle da jim je dovolj in so se odločile živeti drugače.

To je knjiga, ki prihaja v pravem trenutku.

Povezano: Feministični aktivizem v regiji: “Morda smo daleč prišle, vendar še zdaleč nismo končale”

“Želja, da napišemo novo knjigo, se je pojavila zelo hitro po izidu dopolnjenega Priročnika za preživetje. Takoj nismo imeli jasne ideje o tem, kaj in kako želimo napisati, privlačil pa nas je celoten ustvarjalni proces, pa tudi potreba, da nadaljujemo z obravnavo tem, ki so pri nas premalo zastopane. Ko smo začeli delati na Anatomiji, nismo imeli namena, da bi ženske bile v središču prav vsake zgodbe, naslov pa ni obstajal vse do samega konca. Ko je pisanje napredovalo, je postalo jasno, da se vse teme, motivi in liki skoraj naravno vračajo k ženskam. Med procesom smo opustili nekatere začetne ideje in spoznali, da prav ženske potrebujejo prostor, saj njihovega življenja, izkušenj in vsakdanjika družba pogosto ne vidi”, pojasnjuje dvojec in dodaja, da je bilo leto na izteku tako zahtevno in težko, da sta večkrat mislila, da bosta obupala. “Nadaljevala sva, ker sva globoko verjela, da ta knjiga nosi pomembno sporočilo in združuje glasove žensk, ki se jih premalo sliši. Prav zato se je zdelo pomembno vztrajati naprej”.

Povezano: 7 knjig o osebni rasti in razvoju, h katerim se zatečem, ko mi zmanjka motivacije

Izobraževanje, ozaveščanje in odprt pogovor

Knjiga je nastajala leta 2025, rezultat pa je delo, ki surovo, nežno, čustveno in brez olepševanja prikazuje žensko resničnost in vsakdanjik ter vanju vnaša tudi humor in ironijo. Zanima me, kako se Anatomija razlikuje od Priročnika. Po uspehu, ki ga je doživel Priročnik, se mi zdi zelo pogumno zapustiti “preverjeno prakso” in se spustiti v nekaj žanrsko novega in zato negotovega. “Gre za povsem drugačni vrsti knjig. Anatomija je fikcija in zbirka kratkih zgodb, Priročnik pa je bil kombinacija osebnih izkušenj in esejističnih razmišljanj o družbi. Zgodbe so bile resnične, osebne in najine, skozi njih pa sva analizirala stanje v patriarhalno strukturirani družbi. Tematsko se vsekakor dotikata, obe se ukvarjata s položajem žensk v družbi in posledicami življenja v sistemu, ki jih pogosto poskuša spraviti v poslušnost, vendar so pristopi in toni popolnoma različni”, pojasnjujeta avtorja.

Povezano: LGBTQ+ knjige mladih regionalnih avtorjev, ki jih beremo kot manifest svobode in odpora

Čeprav gre za fikcijo, je navdih za nekatere zgodbe vseeno izhajal iz življenja avtorjev ali njim bližnjih ljudi. “Pisanje zgodbe o baby bluesu je bilo posebej čustveno, saj je zahtevalo pogovor s članico družine, ki je doživela težak porod. Nekatere dele je bilo težko poslušati in še težje zapisati. Enako velja za zgodbo o mladi ženski, ki skrbi za svojega očeta in je bila od otroštva starš svojim staršem. Takšne zgodbe nosijo močno avtobiografsko nit in so zato čustveno najzahtevnejše, prav zato pa so bile pomembne, ker menimo, da se bodo v njih prepoznale mnoge ženske z Balkana”, pravi dvojec. Prav v tem prepoznavanju leži ključ njunega predanega aktivističnega dela. Zavedata se, da temeljite spremembe v družbi ne prihajajo brez izobraževanja, ozaveščanja in odprtega pogovora o temah, ki so bile čez leta zanemarjene in pometene pod preprogo. “Potrebno je ustvarjati prostore, v katerih se ženske počutijo varne povedati, kaj mislijo, govoriti o svojem telesu, spolnosti, materinstvu, delu in mejah brez strahu pred obsodbo. Potrebujemo več medijske pismenosti, več feminističnega izobraževanja, več solidarnosti in medsebojnega opolnomočenja. Sistemi, ki pričakujejo poslušnost, obstajajo le dokler o njih molčimo, vsak korak iz tišine pa že predstavlja odpor in majhno revolucijo.”

Radikalna iskrenost

Mnoge zgodbe se ukvarjajo z izkušnjami, ki so globoko intimne, a tudi univerzalne: izolacijo, neplačanim delom, baby bluesom, prekinitvami, travmami, pa tudi z žensko poslušnostjo, ki je globoko internalizirana, tako zelo da je del družbe sploh ne problematizira, temveč jo sprejema kot nekaj samoumevnega in “naravnega”. Prav zato so se temam v Anatomiji poslušne žene približali radikalno iskreno. “Naše junakinje niso idealizirane ali romantično prikazane, niso junakinje, ki rešujejo svet. Imamo mamo, ki sovraži lastnega otroka, in žensko, ki se je odločila popolnoma decentralizirati moške iz svojega življenja, ker se je zavedla v kakšnem sistemu živi in kirurško odstranjuje vse, kar je povezano z njimi. Skozi svoje like prikazujemo, kako internalizirana mizoginija izgleda v praksi, kako ženske pogosto pristajajo na manj, ker so se tako naučile, in kako se mnogi vzorci sploh ne problematizirajo. V drugih zgodbah prikazujemo tudi nasprotno, zavračanje sodelovanja v takšnem sistemu, ta kontrast pa se bralcem odpira kot prostor za razmislek”, zaključujeta avtorja. Čeprav izhajajo iz misli avtorjev, so različice zgodb iz Anatomije del nečije resničnosti. Spremembe se, kot vedno, začnejo dogajati šele takrat, ko se nehamo bati, da jih izgovorimo na glas.