MRFY je indie dragulj regionalne scene, pogovarjali smo se s frontmanom Štrasom

Če prebijemo kulturno meglo, ki visi nad regijo, moramo priznati: seznam indie in alternativnih bendov, ki so prebili v mainstream, je boleče kratek. A to ne zmanjšuje kvalitete številnih indie skupin, ki so tu, pulzirajo na robu naše scene, nekako izven širšega dosega radarskega valovanja javnosti. Zame ta alternativna scena ni samo zvok; to je kraj prvih ljubezni in neskončnih noči, simfonija moje mladosti. Spominjam se, kako so dvajseta zaznamovali globalni hiti skupin kot so Arcade Fire, Tame Impala in Florence + The Machine, medtem ko so bili festivali rituali poletja, evforičen pobeg od vsakdanjika.

Ta nostalgična vibracija, ta povezava z glasbo, ki je odmevala skozi moje najbolj divje dni, naredi vsak zvok močnejši, vsak takt bliže srcu. Zato je bend kot so slovenski Mrfy zame dragulj naše scene – svež, avtentičen, prekrit z emocijami, ki jih redko najdemo v komercialnih uspešnicah. Oni so več kot melodija; so odmev subkulture, ki je oblikovala moje najpomembnejše trenutke. V svetu, ki se pogosto nagiba k konformizmu, nas indie scene spomnijo, da obstajajo melodije izven glavnih tokov, pesmi, ki oblikujejo naš notranji svet prav tako kot tiste, ki osvajajo top lestvice.

Mrfy na slovenski glasbeni sceni ustvarjajo že 10 let, a svoje oboževalce imajo tudi v širši regiji, lani pa so osvojili nagrado Zlata piščal za Izvajalce leta 2024. Mrfy so eden tistih svojevrstnih bandov na slovenski glasbeni sceni, ki ga je nemogoče stlačiti v en žanr. Na prvo žogo so indie rock band, a Mrfy nikakor niso na prvo žogo. Njihov indie zvok je razigran, brezskrben in neobremenjen, s primesmi synth-popa, ki na trenutke zveni kot odmev iz 80-ih. Spet drugod se njihova glasba iz psihedelyc indie melodij, ki kar vabijo, da se potopiš vanje, podobno kot njihovi barviti kolaž videospoti polni nostalgičnih motivov, prelije v shoegaze podzvrsti, z androgenim vokalom pod katerim se razlivajo zvoki kitarskih riffov. Potem pa jih slišite v živo in pred vami je rock band z udarnimi ritmi in nalezljivo energijo frontmana, po kateri so znani njihovi koncerti. Njihov naslednji težko pričakovani koncert pa je napovedan na prvi pomladni dan 21. marca v Media centru z naslovom MRFY Praznik 2, ki bo hkrati tudi predstavitev novega tretjega albuma z naslovom Halo.

V tem natrpanem urniku, nekje med pripravami na vodenje Eme in ob izidu novega istoimenskega singla Helo smo uspeli ukrasti njihovega frontmana Gregorja Strasbergarja – Štrasa za kratek klepet. 

Napovedali ste izzid novega albuma s singloma Tonemo in Helo in napovedanim koncertom 21.3. z naslovom MRFY PRAZNIK.

Ja! Super bo!

Tonemo ima nekoliko mračnejši, globlji zvok – kaj je navdih za singlom? In kaj za pesmijo Helo, ki je bolj ljubezenska?

Po drugem albumu, ki je bil za nas prelomen, smo se najprej čisto organsko odločili, da bomo delali, kar nam paše. Pa smo se malo zafrkavali. PaliPali je bil potem še naš zadnji “pikupiku” (to je naša beseda za hecen lahkoten komad) single. Tonemo se je prav tako zgodil naravno, sam od sebe. Bilo je tako obdobje in želeli smo spet izdati nekaj bolj “žmohtnega”. Helo pa je ena prvih naših res ljubavnih in teh bo še mnogo na novem albumu. Smo pač vsi malce zaljubljeni in lepo nam je priznati.

Kaj lahko oboževalci pričakujejo na novem albumu “Helo”? Pripravljali ste ga zadnja 3 leta – o čem govori, kaj je navdih za novim albumom? Bomo slišali tudi kakšne nove žanrske primesi? 

Proces je bil, kot vedno pri nas, precej dolg. Doživeli smo mnogo skupnih dogodivščin in si podelili marsikatero novo izkušnjo. Drugi album je nastajal večinoma v času Covida in na nek čuden način smo takrat bolj čutili povezanost vseh ljudi. Od tod je tudi nastala pesem Prjatučki in mnogo komadov v 1. osebi množine. Zdaj dojemamo svet zopet kot nekakšen neurejen kaos in ne čutimo, da smo lahko kakorkoli “pametni”. Zato se vračamo k osebnim tematikam in ena najbolj močnih ter poetičnih je zagotovo ljubezen in vse njene podvrste. Za razliko od prve plate, pa tale nova ni toliko patetična, ampak sveža in do neke mere celo igriva.

Pred kratkim ste imeli turnejo, med drugim tudi po Balkanu – kakšna je zate izkušnja igranja v Zagrebu, Beogradu, Skopju glede na domačo publiko in domače prizorišče? 

Odločili smo se, da pozdravimo tudi naše regijske “prjatučke”. Imeli smo kar nekaj koncertov, tako sami, kot na turneji z Joker out. Sprejeli so nas precej bolje, kot smo upali in nam dali kar lepo vzpodbudnico in zagon za nadaljnje raziskovanje. Na novem albumu se bo znašel celo en komad v srbo-hrvaščini in pred nami je tudi nekaj kvalitetnih koncertov v regiji. Bomo videli, kam nas bo to odpeljalo in kako nas bodo v prihodnje sprejemali. Se veselimo! 

Imaš kakšno anekdoto ali zgodbo s turnej, koncertov?

Anekdot je veliko, najboljša pa je, da se v desetih dneh na turneji sploh nismo skregali.

Imaš morda kakšen ritual pred nastopi ali kakšen svoj amulet za srečo, brez katerega ne greš od doma?

Nič specifičnega. Vem, da ga dobro žgemo in toliko koncertov smo že imeli, da smo vedno suvereni. Moj največji izziv in naloga je vzpostaviti dober in pristen stik s publiko, zato na dan koncerta poskušam cel dan zajeti čimveč dobre energije prostora, kraja in ljudi ter jo potem na koncertu raztrositi in vrniti nazaj. S pevko AKA Neomi sta ustvarila komad Težišče. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Glede na to, da ste sodelovali že s skupino Laibach pri pesmi “Poskočna” ali bi si želel še kakšno sodelovanje s kakšnim drugim glasbenikom ali skupino, morda regionalnim?

AKA Neomi so me povabili k sodelovanju z že obstoječim komadom, ki mi je bil všeč in smo ga posneli kot “smetanco”. Sodelovanje z Laibach pa je bilo prav tako plodovito. Zdaj je ta komad postal nekakšna lowkey himna proslav. Za moje pojme kar extra zadeva, bi si želel še kaj več z njimi. Glede regionalnih sodelovanj smo že razmišljali o tem, ampak nismo še našli nekoga, niti komada, ki bi bil primeren oziroma, da bi se (kot se pri nas vedno mora) sodelovanje nekako naravno razvilo. Zagotovo nekoč nekaj bo.

Kdaj bomo spoznali novega basista?

Morda na prazniku (hudomušen nasmeh)

Čestitke ob sovoditeljski vlogi letošnje Eme, z Raiven ob boku. Pohvale dežujejo z vseh koncev. Pred Emo si komentiral, da te bodo najverjetneje vsi kritizirali, kakšen je zdaj občutek, ko pogledaš nazaj?

To je bil kar zalogaj. Česa takega še nikoli nisem počel, potem pa sem kar iz prve vodil najbolj gledano oddajo. Iskreno, mislil sem, da me bo bolj zvilo ampak sem se kar dobro držal. Zase (in za Raiven) vem, da sva bila dobra in da nisva bila prav nič osladna ter sva suvereno opravila svoj posel.Imaš morda svojega favorita letošnje Eme, oziroma kdo se je tebi najbolj vtisnil v spomin?

Kar nekaj nastopov mi je bilo všeč in mislim, da je bilo vse skupaj izpeljano na nivoju.

Vajin duet je bil precej senzualen in čustveno nabit – čigava ideja je bila ta izvedba in kako je bilo sodelovati in zapeti duet z Raiven? 

Z Raiven sva razmišljala, kateri duet bi “užgala” in potem sva se odločila, da združiva naše komade, na koncu pa je to le še mojstrsko sproduciral in zmixal naš mutli-talentirani Tomaž Zupančič. Vsi smo prikupni profesionalci.Kaj poslušaš zadnje čase? Kaj se trenutno nahaja na tvoji playlisti?

Zadnje čase imam overdose glasbe. Ker zaključujemo album, je to kar stresno obdobje in ogromno enega intenzivnega poslušanja in filozofiranja, zato trenutno ne poslušam veliko druge glasbe za sprostitev. Zadnje čase mi spet paše The Weeknd, precej rapa, pa tudi kakšne indie otožnice.

Imate precej veliko bazo oboževalcev. Moramo vprašati – imaš morda kakšno zgodbo ali ankedoto glede njih?  

Haha – najbolj smešni so mi memei, ki jih zasledim na socialnih omrežjih. Nekateri so kar kreativni in duhoviti. To me navdaja z upanjem. Sicer pa je ravno danes do mene prišla neka skupina mladih in me vprašala, če sem bil jaz voditelj Eme in če lahko naredimo selfie. Do pred enim tednom nazaj sem bil še pevec MRFYjev – kar seveda absolutno in primarno ostajam.

Kaj je tvoja mantra, življenjsko vodilo? Kako se spopadaš s stresnimi situacijami? Je kaj, kar ti pride do živega?

Ja seveda, nisem robot. Pomembno mi je, da imam svoj mikrokozmos in svoje najbližje s katerimi delam in živim in se zafrkavam na dnevni bazi. To mi največ pomeni, zato en drugega negujemo in spodbujamo. Včasih je seveda stresno in tudi kar precej neke čudne odgovornosti. Zadnje čase se mi zdi, da si čedalje bolj dovolim biti jaz “jaz”, s čimer je dosti lažje razpolagati, še posebej v “show” biznisu.Ko pogledaš nazaj, zdaj po 10-ih letih obstoja skupine MRFY, kako je ta izkušnja vplivala nate osebno? Česa te je naučila o sebi, vrednotah, življenju? Je kaj kar bi morda zdaj naredil ali izpeljal drugače?

Kar nekaj stvari je, ki bi jih naredil drugače. Napake so in vedno bodo. Se učim iz njih in si želim biti boljši vsak dan. Razen mogoče kak dan vmes, ko se mi nič ne da (nasmeh). Zadnjih par let, še posebej pa zadnje leto, se je zgodilo toliko sprememb, da seos (serbus op.). Včasih se mi zdi, da se sploh ne ustavi in mogoče je tudi bolje tako. Zdaj sem/smo na vrhuncu psihofizičnih zmožnosti in se dobro počutimo. Lep občutek je, ko delaš najljubšo stvar v življenju in ti kar nekako gre. Za to sem hvaležen sebi in vsem svojim bližnjim. Ta band je absolutno center mojega življenja in skupaj z njim odraščamo vsi. To je tudi nasploh ena zadeva, ki jo najbolj spoštujem pri artistih oz. glasbenikih, da se skozi kariero razvijajo, tako glasbeno, kot kot ljudje. Ne moreš vedno delat isto, počivati na lovorikah ali se slepiti oziroma si zakrivati oči. Treba je biti iskren, treba je raziskovati, treba se spoznavati in treba je prepoznati dobre stvari. To nam skupinsko tudi uspeva. (Kak filozof sem jaz, nemoreš da verjameš).Če se dotaknemo še malce mode – imaš precej izrazit, skoraj eklektičen oseben stil. Koliko je tvoj stilski izraz tvoja osebna izbira? Kako bi sam opisal svoj stil, imaš morda modno ikono, ki ti je zanimiva? 

Baje lahko dam karkoli nase. Tako pravijo. Sam vem le, da če se v nečem dobro počutim, je to to. Še ne dolgo nazaj nisem dal toliko na modo, zdaj pa se kar zabavam in očitno si lahko precej privoščim. Nimam nobene specifične modne ikone, pa tudi nikoli ne trdim, da vem, kaj je zares kvalitetno. To dojemam poodobno kot art, pač nekaj mi je všeč, ne vem zakaj, niti se ne obremenjujem zakaj mi je ali ni. Sem pa vedno odprt, da me lahko kdo z dobrimi argumenti ali predstavitvijo prepriča v nasprotno.

—

Foto: Urša Premik

Styling: Anna Odate

Retuša: Sanja Braun