29 decembra, 2025
Ne obstaja popolno slovo od tistih, ki jih imamo radi. Lahko si izmislimo tisoč in en scenarij, kako bi moralo izgledati, a nekje med bolniškimi posteljami, tavanjem v solzah po hodnikih, prepiri z najbližjimi družinskimi člani, pa tudi z zdravniki, bo na koncu (dobesedno na koncu) vedno grozljivo. Predvsem zato, ker te nihče nikoli ne more pripraviti – niti ti sam sebe – na ta zlom; ne glede na to, koliko si star, nimaš dovolj fizične in čustvene kapacitete, da se ne bi zrušil na rob brezupa, da ne rečem nesmisla, ko dojameš, da te je nekdo tvoj zapustil za vedno (čeprav tega v resnici nikoli povsem ne dojameš, natančneje, ne sprejmeš, da bi sploh lahko preživel). Kate Winslet s svojim novim filmom na Netflixu, Goodbye, June, ki je hkrati njen režijski prvenec, po scenariju njenega sina Joe-a Andersa, govori prav o tem, pri tem pa združuje izjemno igralsko zasedbo.
Helen Mirren upodablja June – skrbno, a bistroumno in nekoliko zajedljivo glavo družine, ki ji tik pred božičem diagnosticirajo terminalnega raka. Svojo usodo sprejema stoično, s kančkom zanikanja, medtem ko njen zamišljeni mož Bernie (Timothy Spall) komaj pokaže kakršenkoli odziv. Njuni štirje otroci pa reagirajo tako, kot bi reagiral vsak izmed nas – s šokom, obtoževanjem, obupom in razpravami. Tu so karieristka (Kate Winslet), gospodinja (Andrea Riseborough), deluzivna inštruktorica joge (Toni Collette) in problematična duša (Johnny Flynn), pa tudi številni vnuki. Medtem ko se zbirajo v bolniški sobi, ki postane kot njihov drugi dom – in to tik pred božičem, June z odmerjeno dobrohotno premetenostjo spozna, da lahko svoje zadnje dni izkoristi tako, da zaceli neizgovorjene rane svojih odraslih otrok.
Povezano: 8 novih božičnih filmov na pretočnih platformah, ki vam bodo ogreli srce
Netflix
Ne obstajajo dramatična zgodba, zapleti ali kulminacija, film je v atmosferi. Pogovori se prekinjajo z odhodi na stranišče, merjenjem pritiska, infuzijami morfija in bojem z bolnišničnim televizorjem, pod sproščenimi in pogosto duhovitimi trenutki pa se prepleta neizogibna žalost. Kate Winslet to spoštuje brez pretiravanja in uspe najti pravo mero pravo mero mračnosti, tolažbe in (prisilnega) veselja. Kanček svetlobe je vsak dan več, preživet z mamo, pa tudi njena jutra, pogled skozi okno, otroški stisk roke, branje knjige in skoraj sentimentalna toplina, ki sije iz vsakega kadra.
Očitno je, da tega ne bi znal tako verodostojno prenesti na platno nekdo, ki tega ni doživel. Kate je namreč leta 2017 izgubila svojo mamo, Sally Bridges-Winslet. To je bilo, kot pravi njena najmlajša hči, “kot da je severnica nenadoma padla z neba”. Danes meni, da bi bilo vse še težje, če se družina takrat ne bi zbližala. “Imam ogromno mero miru in sprejemanja glede tega, kar se je zgodilo, prav zato, ker smo uspeli ta čas zanjo narediti takšen, kot je bil. Bilo je pomembno videti, koliko ljubezni se je zlilo v tisti trenutek. Prav tako, kolikor sem se trudila ločiti lastno izkušnjo od izkušnje te izmišljene družine, je bilo to skoraj nemogoče. Včasih sem imela celo občutek, kot da podoživljam dele maminega odhajanja, ki jih nikoli nisem imela priložnosti videti. Zato je bilo vodenje igralcev z nežnostjo, ne da bi se sama zlomila nekje v kotu, zagotovo velik izziv.”
Netflix
Spomnila me je tudi na to, da so vse srečne družine podobne med seboj, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način. Igralska zasedba premore prepričljivo človečnost, zaradi česar deluje resnično in blizu. Vsi se lahko identificiramo, ko ena sestra obtožuje drugo, da je vedno morala biti družinski steber, ali z bratom, ki je življenjsko obtičal, a je umaknjen mirovnik, ki v nekem trenutku uspe celo predramiti očeta in ga vrniti v realnost. Film tako zagotovo želi sporočiti tudi to, da noben od teh družinskih tokov ni nespremenljiv – še posebej pred neusmiljenim jezikom smrti.
Netflix
Bodisi skozi prisotnost otrok v bolnišnici bodisi skozi zaključek z improvizirano božično predstavo, Goodbye June sooča mladost in starost, rojstvo in smrt na način, ki deluje hkrati radostno in srce parajoče resnično, tako kot življenje. Na koncu to ni zgodba, v kateri bi bilo treba pričakovati čudeže v zadnjem trenutku, zato zagotovo ne bo postala božična klasika, a ne glede na to pove veliko več: o prioritetah, negovanju odnosov z bližnjimi in družinski povezanosti kot pomembnem ščitu pred tragedijami, ki jih življenje neizogibno prinaša.
