Martensov debi je pokazal, da je prihodnost Maison Margiele v varnih rokah

Belgijski oblikovalec in umetnik Martin Margiela je najbolj enigmatična osebnost v sodobni modni zgodovini. Odkar je leta 1988 ustanovil svojo modno hišo na ideji nekonformizma in debitiral v Parizu s svojo kolekcijo za pomlad/poletje 1989, je Margiela zgradil svoj lastni “meta modni” svet, v katerem je nasprotoval tradicionalnim modnim kanonom, subverzivno obračal pravila, razkrival skrito in skrival sicer razkrito. Prav slednje, anonimnost kot pravo nasprotje kultu osebnosti, ki je že takrat začel prevladovati v krajini visoke mode, je bila vgrajena v DNK modne hiše kot ena od temeljnih determinant. Moč hiše je bila prav v njegovi odsotnosti. Poleg tega, da skoraj nikoli ni pokazal svojega obraza in le malo ljudi še danes zagotovo ve, kdo je Martin Margiela, je v svoje modele vnesel tudi element skrivnosti z belimi etiketami brez imen in z maskiranjem obrazov svojih modelov, da domnevno ne bi odvračali pozornosti od najpomembnejšega – mode, ki je vedno imela vgrajene plasti, ideje, ki so vabile k razmisleku, reference, ki jih na prvi pogled ni bilo mogoče razumeti, in koncepte, katerih vrednost je presegala estetiko.

Glede na zapuščino in pomen modne hiše, kot je Maison Margiela, je Glenn Martens, Margielin rojak iz Brugesa, dobil nepopisno zahtevno nalogo, da prevzame vlogo kreativnega direktorja. Poleg tega, da je nasledil Johna Galliana, ki je obeležil svojih deset let z zmagoslavno Artisanal kolekcijo za pomlad/poletje 2024, o kateri so modne kolumne pesnile ode in epopeje, se je v Martensovih rokah znašla prihodnost hiše, ki je v mnogih segmentih veljala za revolucionarno, abstraktno in nekoliko “izmuzljivo”, a hkrati tudi ikonično. Kako premakniti meje nečesa, kar je že bilo premaknjeno? Kako se pokloniti dediščini, ki jo imajo mnogi za skoraj sveto, hkrati pa ohraniti njeno prepoznavnost – ne da bi zgodba zdrsnila v nekaj karikaturnega? Verjamem, da so bile to le nekatere od dilem, ki so rojile po Martensovi glavi, preden se je poglobil v ustvarjanje ene najpomembnejših kolekcij v svoji dosedanji karieri. Vendar je Martens kot eden najbolj nadarjenih oblikovalcev mlajše generacije, čigar modno pot je doslej zaznamovalo delo pri Dieselu in Y/Projectu, pokazal, da je tej nalogi več kot kos.

Glenn Martens je svojo prvo (in to couture) kolekcijo za Maison Margiela predstavil v Le Centquatre v Parizu, ki je danes kulturni center, kjer so 120 let potekale pogrebne procesije in kjer je leta 2009 Martin Margiela imel svojo zadnjo modno revijo. Kraj, polno simbolike, odhodov in slovesov, je postalo mesto novih začetkov. Že sam interier je namigoval, da bo kolekcija, ki se bo razgrnila na modni pisti, hommage Margielinemu ikoničnemu punku; stene so bile prekrite z delno olupljenimi tapetami, ki so kot patchwork ustvarjale vtis olupljenih starih plasti, različni leseni stoli pa so bili naključno razporejeni brez potrebe, da bi bili lepo poravnani v vrsti.

Martens je svojo prvo revijo za modno hišo napovedal s poliranjem starinske srebrne žlice, enega od elementov, ki jih skrivnostni belgijski oblikovalec vpleta v svoja dela, in s tem namignil, da bo kolekcija bogata z referencami. In točno tako se je tudi zgodilo. Poetična in temačna, Martensova zgodba se je opirala na vse elemente, ki bi jih pričakovali od imena Maison Margiela – dekonstrukcijo, anonimnost, upcycling, uporabo netradicionalnih materialov, igranje s proizvodnimi tehnikami in preoblikovanje vsakdanjih predmetov v nekaj povsem nepričakovanega in novega. “Pretirano poudarjanje bogastva ne ustreza jeziku Margiele. Zato ne bomo naredili obleke, vredne 75.000 dolarjev, z ročno izvezenimi detajli ali čim podobnim, ker to preprosto ne sodi sem. Namesto tega bomo iskali novo obliko razkošja in bogastva, in upam, da bo nekdo malo bolj drzen to prepoznal in sprejel,” je Martensova razkrila Luku Leitchu v intervjuju za Vogue Business. In zdaj je jasno, kaj je to pomenilo. Tretjina Martensove modne zgodbe je bila izdelana iz recikliranih materialov – z uporabo papirja in fotokopij, ročnega poslikavanja, bižuterije in pločevinastih krožnikov, ki so bili vključeni v nekatere maske. Martens in njegova ekipa sta veliko količino tega materiala našla v pariških second-hand trgovinah, kjer stvari stanejo le nekaj evrov.

Eden najbolj prepoznavnih elementov Margiele, maske, ki prekrivajo obraze modelov, je Martens izdelal na 49 različnih načinov. Kar je služilo privlačenju pozornosti k oblačilom, je postalo sestavni modni kos. Nekatere so bile narejene iz tila, nekatere iz plastike, druge pa iz kovine ali gosto posute z dragimi kamni kot kakšen noro čudovit kos nakita, ki vas skrije pred svetom. PVC kreacije so bile poklon Margielovemu drznemu eksperimentiranju s prozorno plastiko, ki jo je pogosto vpletal v svoje kolekcije, na steni pa so bili reciklirani motoristični telovniki (kot Margielov zaščitni znak), prekriti s papirjem v slogu stenskih tapet. Martens je s poetičnim tilom in ogrinjali, ki so ovijali telesa kot tančice, razbil temačen sentiment svoje couture vizije, s čimer se je poklonil svojemu predhodniku Gallianu z opredelitvijo lepote ženske silhuete z dodatkom steznika. Martens pri tem ni pozabil prepletati kolekcije z osebnimi kodami, kar je bilo še posebej vidno v kreacijah, ki so spominjale na couture kolekcijo, ki jo je ustvaril v sodelovanju z Jeanom Paulom Gaultierjem (ki je, povsem nezasluženo, šla skoraj mimo radarja).

Martens je neverjetno združil tako “težo” kot lahkotnost, tako temno vzdušje kot svetlobo, s čimer je ustvaril eno najuspešnejših debitantskih kolekcij v zadnjem času. Poleg tega, da je odličen oblikovalec, je njegova prva kolekcija tako uspešna tudi zato, ker razume (ali bolje rečeno čuti) izhodišče, iz katerega se odvija zgodba Maison Margiele. “Mislim, da obstaja nekaj resnično belgijskega. Belgija res ni najlepša država na svetu – ves čas dežuje, je industrijska, ni narave – ni lepa … zato smo nekako prisiljeni iskati lepoto v nepričakovanem. To počnejo Belgijci,” je dejal Martens in nadaljeval: “Ne glede na to, ali Dries Van Noten poskuša združiti najbolj odbijajoče barve in nenadoma najde lepoto v njih, ali Martin, ki plastično vrečko spremeni v luksuz, mislim, da je to tipično belgijski odnos. In to je nekaj, kar bi resnično rad vrnil v to hišo.” Če je cilj najti lepoto v nepričakovanem in narediti “razkošno” tisto, kar je v svojem bistvu popolno nasprotje, potem je Martensu to zagotovo uspelo. V tistem, kar na prvi pogled ni lepo, je neka nerazložljiva poetika in neka posebna življenjska filozofija, ki pomaga najti lepoto v vsem, in Maison Margiela je to poetiko vedno znal najbolje izraziti.