Športni sociologi odgovarjajo: Zakaj nas spremljanje športa tako razburja?

Rada se ukvarjam s športom, še raje pa ga gledam. Najraje doma, udobno na kavču. Odraščala sem v družini strastnih nogometnih navijačev. Nismo hodili na stadion, ampak odkar pomnim, smo imeli ob sobotah zvečer na televiziji športni program. Ob nedeljah smo prižgali formulo 1 in razpravljali o tem, kako dolgočasna je taka dirka. Ampak smo jo vseeno gledali. Pozimi smo spremljali biatlon in smučarske skoke, poleti Tour de France in atletiko. In vsaki dve leti smo spremljali poletne in zimske olimpijske igre. Nekaj ​​televizijskih športnih trenutkov mi je ostalo neizbrisno vtisnjenih v spomin. Finale svetovnega prvenstva 2014, na primer. Še danes slišim komentarje komentatorja Toma Bartelsa tik preden je Mario Götze dosegel zmagoviti gol. Prav tako, čeprav natančno vem, kako se je končalo, jočem skoraj vsakič, ko vidim posnetek olimpijske zmage Matthiasa Steinerja leta 2008 – čeprav me dvigovanje uteži res ne zanima. Znanost govori o pozitivnem stresu, ki ga povzroča spremljanje športnih tekmovanj. Stanje čustvene vzburjenosti ni nezaželen stranski učinek, ampak ga gledalci aktivno iščejo.

Zakaj gledanje športa povzroča evforijo?

Zakaj je šport tako evforičen in čustven? Nekaj odgovorov mi poskuša dati dr. Michael Mutz, profesor družboslovnih ved o športu na Univerzi v Giessenu: »Verjamem, da vrhunski šport zaradi svoje tekmovalne narave ponuja osnovno dramaturgijo, ki se doživlja kot evforija. Temu je dodano poistovetenje s športniki, ekipami in – če gledamo šport na mednarodni ravni, kot je Olimpijada – tudi z narodi, kar močno povečuje to dramaturgijo. Nenadoma postanemo navdušeni nad športi, ki jih nikoli prej nismo videli, navijamo za športnike, ki jih sploh ne poznamo, preprosto zato, ker so naši.” Čeprav sam uspeh ali neuspeh zadevnega športnika nima resničnih posledic za gledalce, je identifikacija običajno tako močna, da se ta oddaljenost in nepomembnost popolnoma pozabita, kar vodi do “povečanja resničnega pomena,” meni strokovnjak.

Zgoraj omenjena identifikacija je tudi bistveni predpogoj za stopnjo čustev med gledanjem športa. “Družbeni kontekst je pomemben, saj lahko poveča izkušnjo čustev,” pojasnjuje dr. Mutz. To je bilo empirično dokazano že v študiji o evropskem nogometnem prvenstvu 2016: »Ljudje, ki so nogometno tekmo spremljali v družbi – pa naj bo to na stadionu, v lokalu, na vrtni zabavi ali z nekaj ljudmi pred TV-jem – močneje doživljajo čustva, kot sta veselje in žalost,« pravi strokovnjak. Ta učinek je mogoče pojasniti s konceptom čustvene okužbe.

Čustvena nalezljivost

Predpostavlja se, da gre za “skoraj samodejen, spontan in nezaveden proces posnemanja obraza in motorike, pri katerem se posnemajo čustveni izrazi, ki jih opazimo pri drugih in poustvarijo dejanska čustva,” pojasnjuje dr. Mutz v članku za Nemško sociološko društvo . Čustva se lahko takrat spopadejo med seboj v nekakšni spirali. Čustvena okužba se ne zgodi le na športnih dogodkih, ampak tudi na koncertih ali obiskih kina. Priznam, da sem ob nekaj filmih jokala, a nikoli nisem čutila toliko empatije, kot med športom.

“Šport je neke vrste čustvena niša, kjer je načeloma legitimno spontano in nefiltrirano kazati čustva – dokler ne morejo prizadeti drugih, je dovoljeno skakati, se veseliti in celo nekontrolirano jokati.”,

dr. Mutz to pojasnjuje s tem, da je šport »čustvena enklava«: »V sodobni družbi se od nas pričakuje, da znamo uravnavati svoja čustva. Majhnim otrokom so dovoljeni izbruhni jeze ali jok v javnosti. Zanje veljajo pravila čutenja.

Kako mediji krepijo čustva

Čustva s stadiona, dvorane in igrišča sežejo do domačega kavča in vseh tistih – tudi mene –, ki se izogibajo gneči na velikih športnih dogodkih. Po besedah dr. Mutza je današnja medijska uprizoritev športa “izrecno zasnovana tako, da povečuje dramo in čustvenost, ki sta značilni za igro, ter ju dodatno stopnjuje.” Med športnimi prenosi je običajna praksa prikazovanje ljudi, ki navijajo ali jokajo. In medtem ko od tradicionalnih novinarjev pričakujemo profesionalno objektivnost, je tudi športnemu novinarstvu dovoljeno poročati na čustven način. To je raziskoval tudi dr. Mutz.

V poskusu so udeležencem raziskave predvajali posnetke prenosa olimpijskih iger na katerih so nemški športniki osvojili zlato. Poročila so prihajala z nemških, avstrijskih ali švicarskih TV postaj. Ker so slike prihajale od mednarodnega režiserja, so se poročila razlikovala le v načinu komentiranja. Raziskovalci so identificirali različne elemente zaradi katerih je bilo poročanje na nemški televiziji bistveno bolj čustveno v primerjavi z drugima dvema kanaloma: “Tekmovanja so običajno predstavljena v celoti iz nemške perspektive. Vse, kar se zgodi na tekmi ali dirki, je postavljeno v povezavo z nemškimi športniki. Poleg tega so bile pri opisu športnikov uporabljene zasebne in osebne podrobnosti, ki so ustvarile bližino in nekakšen parasocialni odnos ter seveda komentatorjeva lastna čustvenost, ki je bila posredovana tudi z glasom, glasnostjo in tonom.”

Pozitiven navijaški stres

Z impresivnimi rezultati: Čeprav je bilo nemško osvojenje zlate medalje predvajano na vseh treh poročilih, tj. na nemški, avstrijski in švicarski televiziji, so gledalci nemških poročil občutili veliko višjo stopnjo identifikacije in nacionalnega ponosa – »pa ne samo zato, ker so bili pravkar priča nemški medalji, ampak zato, ker jim je bila predstavljena na zelo čustven način, « pravi dr. Mutz.

Identiteta in identifikacija torej ne le spodbujata čustveno doživljanje športa, lahko sta tudi posledica teh kolektivno doživetih čustev. In ne samo to: študija Univerze v Leedsu iz leta 2019 je dokumentirala, da stres ob navijanju za nogometno ekipo pozitivno vpliva na zdravje. Ne samo, da je razpoloženje po zmagi ostalo pozitivno še 24 ur po koncu tekme, fizični napor gledalcev bi lahko primerjal z naporom, ki ga zahteva hitra hoja v 90 minutah. Igrati šport ali gledati šport? Mislim, da bom letos oboje delala pred televizijo.

vogue.de