Potopili smo se v podvodno gledališče Dušane in Valentina. Pridružite nam se

Voda je kemična spojina dveh vodikovih atomov in enega atoma kisika. Voda je vir življenja. To je morda najosnovnejši in prvi podatek, ki smo se ga naučili v življenju. To in kako nam je ime. Voda in identiteta sta enaki življenju. Voda je element, zaradi katere me tokrat fascinira – gledališče. Gledališče obstaja že odkar obstaja človek in njegova potreba po pripovedovanju zgodb. To nas skupaj z drugimi oblikami izražanja loči od drugih bitij na našem planetu. Gledališče je govor, glasba, ples in umetnost. In ko doseže neke nove presenetljive ravni, kot je voda, postane spektakel.

Plesna skupina Hungry Sharks ima na repertoarju predstavo „Zeitgeist“, ki se v celoti odvija v vodi. Ne, oni ne delajo z različnimi vodnimi efekti, kot je polivanje z vodo, popolnoma se potopijo v vodo. Voda v predstavi „Zeitgeist“ postane kulisa, prostor in zrak. Izvajalce združuje in ločuje ter na neki točki postane izvajalka sama. Kako so vključili vodo, kako so jo naredili del igre; enakovreden del celotnega umetniškega delovanja in dela, sta mi razkrila Dušana Baltić in Valentin Alfery, producentka in koreograf ter ustanovitelja in zagon za plesno skupino Hungry Sharks.

Predstavo „Zeitgeist“ sem gledala popolnoma nejeverno, saj gre za delo, potopljeno v vodo, v ogromen bazen, znotraj katerega se odvija impresivna akcija, gib, koreografija in zgodba. Kako jim lahko kaj takega sploh pade na pamet, sem se spraševala. „Ima kdo dovolj velik bazen?“ je začel Valentin. „Nekatere ideje iščemo in podrobno razdelamo, dokler ne začnemo, nekatere pa nam samo padejo na misel, kot vizija. Ko smo bili v Mehiki, smo videli in opazovali potapljače v jamah in zaradi teme v jamah in osvetlitve s podvodnimi svetilkami smo opazili, da ima gibanje teles potapljačev poseben učinek, ko so osvetljena. In ravno ta poudarjena tridimenzionalnost trenutka nas je povsem navdušila. Takoj je bilo jasno, da želimo raziskati tisti trenutek pod vodo, ta fenomen gibanja. Kako so to sploh nameravali narediti, kako doseči ta učinek ali vsaj nekaj podobnega? Najprej smo mislili narediti vizualni projekt. Na srečo nisem le performer, umetnik, ampak tudi športnik, ki je nekoč študiral športne vede na Dunaju in spomnil sem se, da ima fakulteta dovolj velik in globok bazen za izvedbo takšnega umetniškega projekta.

Bazen je bil zgrajen v času, ko ni bilo dovolj opreme za podvodno snemanje, tehnologija ni bila tako razvita kot danes in tisti fakultetni bazen ima en cel del, eno površino, izdelano v t.i. bazenskih oknih, da lahko pogledamo in opazujemo notranjost ter analiziramo podvodne tehnike plavalcev in plavanja. Takrat sem ugotovil, da obstaja možnost za izvedbo takšnega podvodnega, zahtevnega projekta. Predstava „Zeitgeist“ je bila v tem bazenu odigrana osemkrat in je bila obenem velik izziv, saj smo v prostor, v sam bazen, vstopili le dva dni pred premiero.“ Ta čudežni začetek ustvarjanja plesne predstave pod vodo je name pustil še večji vtis, saj se mi je porajalo eno veliko vprašanje, odkar so začeli govoriti o predstavi: kako so izbrali nastopajoče, plesalce? To ne bi morali biti samo odlični plesalci, morali bi biti tudi odlični potapljači! Dušana mi je na hitro razložila situacijo, ki se je meni zdela nemogoča. „Poznali smo tako rekoč nabor ljudi, ki so imeli takšne in drugačne plavalne in potapljaške sposobnosti. Tudi Valentin zna dolgo zadržati dih pod vodo, tako da smo vedeli, da imamo dva nastopajoča za predstavo. Kakorkoli, naredili smo avdicijo. Nekaj ​​ljudi, plesalcev, smo preizkusili v zadrževanju diha pod vodo in našli smo dva plesalca, ki sta to zmogla, ker dolgo časa. Najeli smo tudi trenerja, ki jima je pomagal izboljšati to sposobnost.”

Je pa velika razlika pri zadrževanju diha med počitkom in gibanjem, predvsem koreografskim. Valentin je tu odigral vlogo vizionarja, ker je oba potiskal v smeri uresničitve te, upam si reči, nore ideje. Pri izvajanju projekta so naleteli na številne ovire. Fakultetno kopališče pravzaprav ni prostor za kulturne dogodke, marsikdo ni razumel izvedbe te ideje, preprosto je niso – razumeli, a vseeno so vztrajali in na koncu ustvarili eno najlepših stvari, kar sem jih kdaj pogledala, videla, opazovala.

Ne glede na lepoto koreografije in fantastičen učinek, ki ga dosežemo s potapljanjem telesa oziroma, bolje rečeno, gibanja pod vodo, me je zanimala dramska struktura predstave. Vsak gledalec, opazovalec jo lahko bere po svoje, vsaj meni se tako zdi. Dekodiranje je individualno in subjektivno, to je neizogibno. Kako pristopiti zdaj, pod vodo? „Predstava „Zeitgeist“ prinaša večplastno sporočilo, je dramaturško trdno zgrajena predstava, razdeljena je na prizore, celoten paket, a najpomembnejše je raziskovanje giba in plesa, ustvarjanje koreografije pod vodo. Ko govorimo o sceni in vsebini sta bili za nas pomembni dve stvari: začasna stanja in začasna raba prostora. Začasne razmere so se same od sebe postavile kot vprašanje, ker smo zasebno preživljali in v družbi čutili ta tektonski premik od človeških odnosov do na primer kraja bivanja iz stalnega v začasno stanje. Tako je voda postala medij, v katerem lahko začasno bivamo, da ustvarimo nekaj, nekaj velikega in trajnega, kot je spomin, situacija, odnos, stanje bivanja.“ In to prepoznamo in vidimo v prvem prizoru, ko plesalec okupira, zavzame prostor. Kaj ta prostor njemu ali njej prinaša, kaj omogoča? Kaj ta vodni prostor preprečuje ali onemogoča? Kakšna oprema je potrebna za to? Igrali so se z vzgonom, preizkušali uteži, kopalke, se navajali na vodni prostor, preoblikovali sebe in prostor, da bi ga na koncu zapustili. „Vse to je cikel, stalna sprememba. In vidijo se samo tisti eni, prvi cikli, skozi katere gremo v vseh življenjskih obdobjih in stanjih,“ se navezuje Valentin.

Izvem, da Valentin sicer ni formalno izobražen plesalec ali koreograf, temveč k njegovemu tako širokem pristopu k reševanju problemov in razvoju idej zagotovo pripomore dejstvo, da prihaja v svet plesa in koreografije iz sveta hip hopa, kjer izvirnost in individualnost v vsakem uspešnem kreativcu prihajata v ospredje. „Nimamo neizčrpnih finančnih sredstev, nimamo velikega gledališča, imamo pa ideje in kreativnost. Z uporabo svojih teles ustvarjamo koreografijo, ki bo predstavo popolnoma ločila od ostalih. Ne glede na vodo. Vedno smo iskali načine za izvedbo stvari, ki jih drugi niso zmogli ali si upali narediti. In to nam še vedno uspeva. Na primer, v Madridu smo okupirali ulice, da bi v treh mesecih izvedli 300 predstav. Zdi se nemogoče, kajne? Postopek je najpomembnejši; v delu “Béton Brut” združujemo brutalistično arhitekturo in breakdance, v delu “#FOMO” smo raziskovali naše odnose z zasloni, digitalnim svetom in vedno smo poskušali narediti stvari drugače, ne zato, da bi bili posebni, ampak da bi preučili neke druge perspektive in razsežnosti. In ko smo prišli do „Zeitgeista“, smo že imeli dobro preizkušena orodja in metodologijo za pristop k problemu in ideji. Nič ni nemogoče“, zaključi svojo misel Valentin.

Vprašam ju, kaj zdaj počneta, za katero idejo gre zdaj? Zanimalo me je, v katero smer bo šel odgovor … „Naše zadnje delo se ukvarja z besedilom in govorom. S tem se še nismo ukvarjali“, pravi Dušana. “Nihče od nas ni formalno izobražen igralec, vokalist ali kaj podobnega, vendar se ukvarjamo s tem. Verjamemo, da je nekaj čarobnega v odkrivanju novih veščin, potrebnih za performans. Enako se nam je zgodilo z najbolj osnovno stvarjo na „Zeitgeistu“, dihanjem. Morali smo se naučiti dihati, zadrževati dih, ga nadzorovati pod vodo dlje časa. Takšne veščine zagotovo niso nekaj, česar se naučiš v gledališču.“

Kako daleč sežejo z raziskovanjem v gledališču, so kakšne meje, kaj počnejo z njimi?„Zdaj preučujemo tudi človeško podobne identitete v digitalnem svetu. Če poznate izraz NPC, tj. non-playable character,bi ga lahko primerjali s tem. Raziskujemo te preproste like in karakterje. Umetna inteligenca nas kopira in to, kar počnemo pri svojem delu, je kopiranje digitalizirane umetne inteligence. Ja, sliši se malo noro. Naj Dušana nadaljuje“ ji Valentin poda žogico medtem ko nejeverno poslušam, v katero smer gredo raziskave za njihovo novo gledališko delo in mislim, da doživljam razsvetljenje. A Dušana se tam ustavi in ​​odkriva praktične stvari; kdaj je premiera in kdaj bo predstava predvajana; 9. in sicer 10. oktobra v Salzburgu ter novembra na Dunaju. V trenutku si zapisujem datum v Google koledar, saj izvedba na Dunaju nikakor ne smem zamudilti. Zavedam se, da me čaka večji spektakel od „Zeitgeista“ in ko sem gledala to predstavo in to na posnetku, sem dobila kurjo polt. Hungry Sharks je treba videti v živo. Premikajo meje, postavljajo vprašanja, rešujejo probleme, razvijajo ideje in sklenejo celotne kroge. Nekaj ​​podobnega morskim psom v vodi, morju. Medtem ko plavajo, živijo.