Ni Gisèle Pelicot odgovorna za spremembo diskurza o posilstvu, a morda bo kljub temu to naredila

Pogumna, drzna, navdihujoča – toliko besed je bilo v preteklih tednih uporabljenih za opis Gisèle Pelicot in nobena se ne zdi povsem ustrezna, kajne?

Na primer, ne morem si predstavljati duševno trdnost, ki jo je morala imeti 72-letna Francozinja, da je osem tednov vsak dan sedela v sodni dvorani v Avignonu, medtem ko so podrobnosti o grozljivih spolnih napadih, ki jih je preživela, prišle v javnost. Ni čudno, da je vsak dan prišla na ovacije in aplavz. Izraz “prelomni trenutek” se pogosto napačno uporablja, vendar se sprašujem, ali smo temu trenutku priča prav zdaj.

Mnogi od nas so se gotovo spraševali, ali bi lahko pokazali enako moč, če bi bili na njenem mestu, in upam, da tega nikoli ne bomo izvedeli. Nekaj ​​pa je gotovo: vsi bi morali biti očarani nad to žensko in njeno odločenostjo, da spremeni način, kako govorimo o spolnem nasilju, nesebično in popolnoma proti vsem pričakovanjem.

Dejstva njenega primera so zdaj dobro znana, a zaradi tega ni nič manj grozljiv, nič manj nočna mora. Gisèlein mož Dominique je obtožen, da je svoji ženi podmetal mamila v hrano in vabil moške, ki jih je spoznal na spletu, v njun dom in spalnico, da bi jo posilili. Ničesar ni vedela, dokler pred štirimi leti na njena vrata ni potrkala policija, oborožena z video dokazi o napadih, ki so jih našli na njegovih računalnikih, potem ko so ga ujeli, kako je v supermarketu snemal pod krila ženskam.

Poleg njenega moža se sodi še 50 moškim, obtoženim posilstva Gisèle. Številni zanikajo, da so vedeli, da je bila nezavestna, ali pa trdijo, da so mislili, da je to bil del “igre”, da se je strinjala z njo.

Do tega tedna Gisèle Pelicot ni neposredno spregovorila na sodišču, vendar so njena dejanja povedala veliko. Njena zavrnitev tajnosti sojenja je pomenila, da se obtoženi posilstva ne morejo bati za zaprtimi vrati, zaščiteni pred javnostjo. Njena odločitev, da se odpove anonimnosti, je veliko pripomogla k odpravi ideje, da morajo žrtve nositi breme sramu.

“Ko si posiljen, privede do sramu in ni na nas, da se sramujemo, ampak na njih.” – Je povedala sodišču v sredo, ko je končno pričala. “Želela sem, da bi vse ženske, žrtve posilstva – ne samo zadrogirane, posilstvo obstaja na vseh ravneh – lahko rekle: gospa Pelicot je to storila, to zmoremo tudi me.”

Pozabite na to, da je najpogumnejša ženska, ona je trenutno najpogumnejša oseba. Saj ne, da ji je to pomembno. “Res je, da slišim veliko žensk in moških reči, da sem zelo pogumna,” je povedala na sodišču. “Jaz pravim, da to ni pogum, ampak volja in odločenost spremeniti družbo.”

Morda bo uspelo. Pripoved o tem, kako se “normalni” moški obnašajo v kulturi neranljivosti in skupinske toksične moškosti, se že spreminja. Ker posiljevalci niso “pošasti”, ki se skrivajo v temi, lahko so vodovodarji, vozniki tovornjakov, novinarji, mizarji, kmetijski delavci in zdravstveni delavci, tako kot moški, obtoženi zlorabe Gisèle. Moški, stari od 26 do 74 let, mnogi z ženami in partnericami. Lahko so tisti tip moških, ob katerih si, kot je ta teden rekla Gisèle o svojem možu, predstavljate, da bi se “postarali”.

“Profil posiljevalca ni nekdo, ki ga srečaš na parkirišču pozno zvečer.” – je povedala na sodišču v sredo, potem ko so sorodnice nekaterih obtoženih uporabile svoja pričevanja, da bi jih označile za “izredne moške”. “Posiljevalec je lahko tudi v družini, med našimi prijatelji.”

In soočiti se je treba z drugimi težkimi resnicami. Ne morem se znebiti občutka, da če bi Pelicot prijavila svoja posilstva leta po tem, ko so se zgodila, morda ne bi bila slišana na enak način. Dejstvo, da jo je policija nanje opozorila z video dokazi, spremeni način, kako jo dojemajo kot žrtev – brez vprašanja, zakaj ni spregovorila prej? ali “zakaj je ostala?” ki prihajajo poleg številnih “njene besede proti njegovim” primerom, ki so zasenčili velik del #MeToo gibanja. Če želimo, da bo to res ključni trenutek – ​​in da bo odločenost Gisèle Pelicot obrodila sadove – so to pogovori, ki jih moramo imeti. Nujno.

Ne moremo pričakovati, da bo ena ženska čez noč spremenila kulturo posilstva. To ni njena dolžnost ali odgovornost in upajmo, da ne čuti pritiska, da mora biti zagovornica vseh preživelih, povsod. Po koncu sojenja si bo morala znova sestaviti življenje. Kot je povedala ta teden: “Sem ženska, ki je popolnoma uničena in ne vem, kako naj se rešim iz tega.”

Upamo pa, da ji bo v tem boju dodatno moč vlilo spoznanje, da je že spremenila diskurz (da ne rečem rešila življenja): ta nesebična ženska, ki nam ne dolguje ničesar, a ji zdaj dolgujemo ogromno.