To jesen berem kot Rory Gilmore. 12 knjig, ki so se znašle na mojem seznamu
Sonja Knežević
24 septembra, 2025
Sonja Knežević
24 septembra, 2025
Rada bi, da lahko rečem, da ko pade na tla prvi škrlaten list, v moji glavi začne igrati prepoznavna melodija iz Gilmore Girls – zasanjana La La pesem – a resnica je, da to serijo gledam neodvisno od letnega časa. To je moja comfort serija in vedno, kadar se počutim preobremenjeno in kot da so moje misli razmetane na vse strani, samo prižgem katerokoli epizodo. Težko se je ukvarjati z lastnimi mislimi, ko poskušaš razumeti, o čem Lorelai in Rory govorita s tempom 300 na uro.
Kakorkoli že, mnogi ljudje Gilmore Girls povezujejo z jesenskim obdobjem in jasno mi je, zakaj. Majhno mesto, knjige in veliko, veliko kave resnično izžarevajo jesensko vzdušje. Ne vem, ali si je kdo kdaj upal prešteti, kolikokrat Gilmore dekleti omenita kavo v sedmih sezonah – moja domneva je, da številka teži k neskončnosti – a mnogi ljubitelji branja so se odločili prešteti vse knjige, ki jih Rory prebere skozi serijo. Mnenja so deljena, saj ni jasno, ali štejejo samo knjige, ki jih je Rory dejansko brala na ekranu – kot je zbirka pesmi Allena Ginsberga, v kateri ji je Jess pustil sporočila na robovih – ali pa lahko štejemo vse knjige, ki jih je kdaj omenila. V vsakem primeru je seznam obsežen in šteje več kot 400 naslovov. Ja, resnično.
To jesen sem se odločila zastaviti si majhen izziv in brati kot Rory Gilmore. Čeprav redno berem, ne verjamem, da bi lahko prebrala 400 knjig v tako kratkem času. Vendar pa je dobra novica ta, da se Rory pogosto odloča za klasike, ki sem jih že prebrala, kar precej zmanjša moj seznam. V nadaljevanju izpostavljam 12 knjig, ki jih bere Rory Gilmore, med katerimi sem jih šest že prebrala, šest pa jih načrtujem prebrati to jesen – v primeru, da se tudi vi odločite preživeti prihajajočo sezono v pravem Gilmore stilu.
Danes enako priljubljen kot v času, ko ga je brala Rory, Stekleni zvon, edini roman Sylvie Plath, bi moral biti na polici vsakega ljubitelja branja. Zgodba spremlja Esther Greenwood, pametno, nadarjeno in uspešno mlado dekle, ki končno dobi službo svojih sanj. Vendar pa njeno resnično življenje ni takšno, kot se je zdelo, da bo, ko je sanjala o svoji emancipaciji. Estherin duh počasi začne pešati, Plath pa njen duševni zlom prikaže na tako pretresljiv in vseobsegajoč način, da romana ne boste mogli odložiti. V tem romanu Plath zapiše svojo znamenito metaforo o smokvinem drevesu, ki je popolnoma osvojila online svet, saj popolno opisuje občutek razpetosti, ki ga mnogi mladi doživljajo ob vstopu v odrasli svet, in tako kot Esther in Rory spoznavajo, da življenje nikoli ni takšno, kot smo si ga zamislili.
Verjamem, da je roman 1984 Georgea Orwella klasika, ki so ga prebrali tudi tisti, ki ne berejo tako intenzivno kot Rory Gilmore, a na tem seznamu ga izpostavljam zato, da bi lahko, v stilu Jadena Smitha, rekla: “Lahko govorimo o političnem in ekonomskem stanju v svetu?” Vedno aktualna, se mi ta knjiga zdi še posebej relevantna v tem trenutku, ko se zdi, da živimo v distopičnem svetu, na katerega nas je Orwell že zdavnaj opozarjal. Verjamem, da bi razmere v svetu in v naši regiji na mnogo načinov pretresle celo samega pisatelja, ki si je poskušal že zdavnaj predstavljati te najbolj črne dni. To jesen se mi 1984 zdi popoln roman, h kateremu bi se morali mnogi vrniti, in če ga še niste prebrali, verjamem, da vas bo navdušil, morda celo prestrašil, kot ogromno, surovo ogledalo družbe.
Opozorilo: če vam Rory v kasnejših sezonah ni bila simpatična, vas bo morda Emma, eden najbolj subtilnih likov Jane Austen, navdušila. Junakinji si delita nekatere (po mojem mnenju opravičljive) slabosti, zaradi katerih njuna zgodba uspe ostati napeta in zabavna do samega konca. Tako kot Rory je tudi Emma Woodhouse razvajena, lepa in prevzetna, a hkrati neizpodbitno duhovita. Dogajanje romana je postavljeno v majhen, miren kraj (zveni znano, kajne?), kjer se Emma iz dolgčasa igra ženitnega posrednika ter združuje nenavadne pare. Okej, Rory Gilmore tega nikoli ni počela, večinoma zato, ker je vse postavne fante želela zase, a vsekakor zveni kot dejavnost, ki bi se je lahko tudi sama lotila.
Če bo kdaj napočil dan, ko nihče na svetu ne bo priporočal kakšnega Márquezovega romana, vedite, da mene več ni. Nenavadno je, da je nadrealizem daleč od moje najljubše literarne smeri, a vsako knjigo tega pisatelja, ki sem jo kdaj imela priložnost prebrati, sem prebrala na en mah, skrbno vpijajoč vsako zapisano besedo. Če bi obstajal način, da bi mi te romane vbrizgali v krvni obtok, bi privolila. In Sto let samote, roman, ki ga bere Rory v seriji, je odlično izhodišče za vse, ki želijo zapluti v čudoviti svet Gabriela Garcíe Márqueza. Zgodba spremlja generacije družine Buendía v mistični izmišljeni vasi Macondo in vsak trenutek je čaroben. Le priporočam, da imate med branjem pri sebi vedno sliko družinskega drevesa Buendíev. Verjemite mi, potrebovali jo boste.
Roryin seznam me je spomnil na vse romane, ki bi jih rada ponovno prebrala. Kdorkoli je sestavil njen seznam, je imel dober okus. Neznosna lahkotnost bivanja je eden tistih romanov, ki jih želite prebrati večkrat v življenju, analizirati, kako se nanj odzivate v različnih obdobjih. Zgodba spremlja mlado žensko, ki zares ljubi moškega, razpetega med globoko ljubeznijo do nje in svojo nepopravljivo nagnjenostjo k prešuštvu in drugim ženskam. Po drugi strani roman prinaša tudi zgodbo o eni izmed njegovih ljubimk in njenem odnosu s ponižno zvestim fantom. To je pravi koktajl medosebnih odnosov, ki nikoli ne izhaja iz obsodbe, temveč skuša vse težnje prikazati kot neizpodbitno človeške. Kundera spretno prepleta oddaljene kraje, različne like, igriva razmišljanja in zanimive sloge ter ustvarja zares zabavno in ganljivo delo. In zdaj, ko pomislim na vse te zapletene odnose, moram priznati, da so tudi ti zelo gilmoreovski.
Če bi bila Rory resnična oseba, bi bila nekoliko let starejša od mene, a vseeno se je na njenem seznamu znašel roman, ki je na mnogo načinov zaznamoval mojo mladost. Trdno verjamem, da je Charliejev svet knjiga, ki bi jo moral prebrati vsako otrok, da bi razumel, da ni v nobenem problemu sam, da je popolnoma v redu, če nisi kot tvoji vrstniki, in da vedno lahko najdeš nekoga, ki te bo resnično imel rad. Ljubezen ni samo romantična, najdemo jo tudi v družinskih odnosih, v čokoladici, razdeljeni na pol s sestro, v osebi, ki ti prihrani mesto v klopi ob sebi v šoli. Sprejemamo ljubezen, za katero mislimo, da si jo zaslužimo. Te besede iz romana so bile moja vodilna zvezda, ko sem bila mlajša, a mislim, da jih nikoli nisem razumela tako, kot jih razumem zdaj. Po mojem mnenju je to še ena mojstrovina na Roryinem seznamu.
Čeprav je bila njena polica polna klasik in fikcije, je Rory Gilmore brala tudi publicistiko. Čeprav se Rory ne more povsem poistovetiti z naslovom, ker mislim, da jo je v celotni seriji zavrnil le eden od fantov, medtem ko so vsi ostali plesali okoli nje in ji ponujali svoja srca na pladnju, se je v njeni zbirki znašla tudi knjiga Mu pač ni do tebe. Ja, gre za knjigo, na kateri temelji hit film He’s Just Not That Into You. Verjamem, da so mnoge teze iz te knjige še vedno izjemno uporabne in bi nam lahko bile posebej koristne v dobi situationshipa.
Rory Gilmore je rada brala spomine in biografije znanih, močnih žensk. Memoirs of a Dutiful Daughter je prva knjiga iz avtobiografske trilogije pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir. V njej opisuje svoje otroštvo in mladost v Parizu, odraščanje v konzervativni, buržoazni družini ter svoj intelektualni razvoj. Jasno je, zakaj se je knjiga Rory zdela privlačna, saj avtobiografija spremlja Simonein odnos z materjo, strogo katoliško vzgojo, prebujanje zavesti o družbenih in spolnih neenakostih ter prve korake v izobraževanju in prijateljstvih, ki so jo oblikovala. Vendar pa je, za razliko od Rory, De Beauvoir iskrena in introspektivna ter pogosto analizira svoje lastne slabosti, kar bo po mojem mnenju všeč mnogim gledalcem, ki so bili nezadovoljni z Roryinim končnim razvojem.
Poznate tisto misel, da največ izveste o človeku, če pogledate njegove police s knjigami? V tem pogledu me je Rory Gilmore zelo presenetila. Na seznamu knjig, ki jih je prebrala, je veliko del o serijskih morilcih in velikih znanih zločinih, ki bodo zagotovo pritegnila ljubitelje true crime žanra. Hladnokrvno je znana knjiga Trumana Capoteja, ki jo mnogi štejejo za prvi pravi primernon-fiction novel žanra. Capote v njej rekonstruira brutalni umor družine Clutter v Kansasu leta 1959 in usodo dveh morilcev, Perryja Smitha in Richarda Hickocka. Knjiga temelji na večletnem raziskovanju, pogovorih z lokalnimi prebivalci, policijo in samimi morilci, Capote pa jo je napisal v obliki romana – z liki in atmosfero, ustvarjajoč literarno intrigantno delo, ki temelji na grotesknih in zloveščih dejstvih.
Goli obed je najbolj znan roman Williama S. Burroughsa in eno ključnih del t.i. beat generacije. Prav tako je bil naslov, ki me je presenetil na Roryinem seznamu. Knjiga je napisana v fragmentarnem, nelinearnem slogu, brez klasične zgodbe, raziskuje pa teme odvisnosti, nadzora, paranoje in družbenih represij. Zgodba spremlja protagonista, ki potujeta skozi halucinantne, pogosto temne in groteskne scene, srečujeta različne like, kriminalce in droge. Goli obed je provokativen, satiričen in kritičen do družbe, zakona in moči. Ob času izida je roman sprožil številne polemike in cenzuro zaradi eksplicitne vsebine, a je kasneje priznan kot revolucionarno delo moderne književnosti, ki je odprlo prostor za eksperimentiranje z naracijo in obliko.
Roman Franny and Zooey mnogi štejejo za eno najboljših del J. D. Salingerja; Rory je brala tudi njegovo najbolj znano knjigo Varuh v rži. Sestavljen je iz dveh povezanih zgodb, Franny in Zooey. Knjiga spremlja mladega študenta in njegovo sestro, člana intelektualne družine Glass, medtem ko se spopadata z vprašanji vere, identitete, smisla življenja in hinavščine v sodobni družbi. V zgodbi Franny mlada študentka doživlja duhovno in eksistencialno krizo, frustrirana zaradi praznine in površinskosti akademskega in družbenega sveta (zveni, kot da bi ji kdo lahko zastavil frustrirano vprašanje: Why did you drop out of Yale?). V delu jo Zooey njen starejši brat poskuša razumeti in ji pomagati skozi pogovore, ki razkrivajo filozofske, duhovne in čustvene plasti njune družine.
Srce parajoče delo neizmerne globine je avtobiografski roman Dava Eggersa, ki združuje humor, eksperimentalni slog in čustveno iskrenost. Knjiga spremlja Eggersa, ki v zgodnjih dvajsetih prevzame skrb za mlajšega brata po smrti staršev, pri čemer poskuša uravnotežiti odraščanje, izgubo in odgovornost. Roman je znan po igrah z narativom, komentarjih, kjer pisatelj govori sam o sebi, ter združevanju fikcije in resničnih dogodkov, kar ustvarja edinstveno in intenzivno zgodbo o družinski ljubezni, odraščanju in identiteti. Samo ne razumem, kako je Rory prebrala tako intenzivno zgodbo in še vedno menila, da je njej najhuje.