Kaj se skriva za novo obsedenostjo generacije Z z estetiko v 2010-ih?

Ko zdaj pomislim na leto 2014, je to pogosto pogojeno s kakšno najstniško dogodivščino, a dejstvo je, da je bil ta čas nekaj posebnega in, če sem iskrena, precej nepojasnljivega. You just had to be there. To je bil čas, ko sem bila v popolni starosti, da je lahko vse, kar je bilo takrat aktualno, imelo poln odmev na moje življenje, moja največja želja pa je bila, da grem na Tomorrowland in da se moje ime znajde na Starbucks plastičnem lončku nekega amerikaniziranega naročila, recimo pumpkinspice latte, za katerega še danes nisem povsem prepričana, kaj sploh je (imate vso pravico na svetu, da me obsojate). Uganili ste, bila sem v srednji šoli. Spomnim se svoje prve objave na Instagramu, ki je danes globoko arhivirana: sončni zahod v Los Angelesu, rožnat filter, ki je vse spreminjal v pravljico, in dekle v kabrioletu v daljavi. Takrat sem mislila, da sem najbolj kul oseba na svetu. Ta trenutek je bil preprosto neulovljiv, s svojimi vizualnimi in kulturnimi podrobnostmi, zaradi katerih je svet deloval bolj pisan in lahek, kot je bil v resnici. Pa je bilo res tako?

@emcatastrophe

Prevrtimo deset let naprej in vidimo, kako nostalgija po preteklih časih postaja univerzalni gonilnik kulture. Generacija Z danes romantizira leta 2014, 2015, 2016 (in to mi pri osemindvajsetih daje občutek, kot da sem tik pred penzijo, a to je tema za kdaj drugič). Tako kot smo mi v svojih najstniških letih znova odkrivali zgodnja 2000. Danes se zdi, da je neon spet in, ozke kavbojke se vračajo (še vedno zavračam, da bi v to verjela), filtri s slabšo kakovostjo kamere, kot so stari iPhoni, in Instagram krajine s sončnimi zahodi, all–starke in pisani nohti prevladujejo na TikToku, nostalgija pa je postala valuta. Zakaj prav sredina 2010-ih? Takrat je mlajši del generacije Z imel deset, enajst let in to je ravno tisti čas, ko nam svet izgleda kot neskončna igra, varen in svoboden. Ta blur rožnat filter, ki danes preplavlja TikTok, ni le estetska izbira, ampak vrsta eskapizma. Algoritmi in družbena omrežja takrat niso bili tako hitri, vsebina ni bila instantna, občutek svobode pa se je iluzorno ohranjal v vsaki objavi. Seveda je bilo vse to le delna iluzija, saj je bil svet že takrat do neke mere v stanju, v kakršnem je zdaj – vojne, protesti, krepitev desnice – a se v kolektivni zavesti mlajše generacije zdi kot čas, ki je bil manj nevaren, preprostejši in bolj krotek.

@margotlaufersweile

Ta vrnitev ni le čustvena reakcija, ampak tudi kulturni in ekonomski fenomen. Kot piše novinarka Kirsty Thatcher, je nostalgija “igranje na varno” v nepredvidljivem pejsažu zabavne industrije; rebooti, remakei in vrnitev starih trendov delujejo, ker “nostalgija preprosto prodaja, še posebej, ko se občinstvo počuti izgubljeno v kaotičnem svetu”. Znamke so prepoznale, da sta neon estetika, iPhone 6/7 doba, glasba in ikone tistega časa kapital, ki prinaša angažiranost in dobiček. Nostalgija je postala tako produkt kot izkušnja, nekaj, kar se načrtuje in distribuira prav tako skrbno kot novi trendi. A ni zgolj blago. V psihološkem smislu ima nostalgija vlogo tolažbe. Raziskave kažejo, da obujanje preteklih trenutkov aktivira dele možganov, povezane s čustvi in nagrajevanjem, sprošča dopamin in zmanjšuje stres. Svetlana Boym v svoji knjigi iz leta 2001 The Future of Nostalgia nostalgijo opisuje kot nekaj, kar je lahko tako strup kot zdravilo, včasih eskapistična fantazija, drugič mehanizem preživetja. V tem smislu estetika leta 2014 ni le retro trend, ampak tudi simptom generacijskega občutka, poskus, da bi v negotovosti sedanjosti našli zatočišče v preteklosti

Nostalgija pa ima vseeno to prekletstvo, da se redkokdaj uspe približati originalu (odličen primer za to je serija And Just Like That.., ki je doživela polom na več frontah, reboot kultnega filma Devil wears Prada pa bomo zagotovo pričakali polni upanja, da bosta vsaj Miranda Priestly in Andy Sachs ohranili svoj sijaj preteklih časov). Kar ostaja močno, je spomin, narativ, ki ga ustvarjamo o preteklosti. Tako tudi “2014 era” ni toliko vrnitev v realnost tistega časa, kot je kolektivno ustvarjanje filtra, skozi katerega jo želimo pomniti. Vračanje v čase, v katerih morda sploh nismo živeli ali so daleč za nami, osvetljuje naše negotovosti in želje, ponuja občutek kontinuitete, čeprav iluzorne, in ponuja pripoved, skozi katero poskušamo razumeti svet. V času, ko se vse pospešeno ruši, vojne skorajda lahko spremljamo v živo, regija pa sama doživlja napetosti, ki so nam žal vsem še predobro znane, postaja imaginarium boljše in lepše preteklosti varno zatočišče, estetika leta 2014 pa popolna kulisa za to.