Filmski festival v Cannesu 2025: letos tekmuje sedem režiserk

Spominjamo se veselja, s katerim smo lani predstavili filme režiserk, izbranih za uradni tekmovalni izbor festivala v Cannesu. Pred grozljivko The Substance Coralie Fargeat je bilo čutiti evforijo pomešano z grozo, tiho veselje ob srečanju s poetičnim svetom Andree Arnold v filmu Bird, pa očarljiva toplina, ki jo je prinesla sestrska saga All We Imagine As Light Payal Kapadie. Vse skupaj pa spremlja tudi zadovoljstvo, da so ženske, ki jih je oblikoval in začaral svet realnosti, končno dobile svoj filmski izraz skozi Diamant brut Agathe Riedinger.

Letos število režiserk narašča … čeprav so še vedno boleče v manjšini (7 režiserk v primerjavi s 15 režiserji). Med njimi je nekaj znanih imen (Kelly Reichardt, Julia Ducournau), pa tudi nekaj, ki jih komaj čakamo spoznati (Mascha Schilinski, Carla Simón). Najprej pa – naj vam jih predstavimo.

Carla Simón (Romería)

Študirala je na Avtonomni univerzi v Barceloni, Univerzi v Kaliforniji in London Film School. Carla Simón je pozornost pritegnila s svojim prvim filmom Été 93 (2017), v katerem združuje resničnost in fikcijo. Film je navdihnilo njeno otroštvo in smrt njenih staršev, ki sta v zgodnjih devetdesetih umrla zaradi aidsa, film pa je dosegel velik uspeh in bil izbran za predstavnika Španije na podelitvi oskarjev. Ta uspeh je katalonsko režiserko in scenaristko spodbudil k snemanju njenega drugega celovečernega filma Nos soleils (Alcarràs, 2022), ki je na Berlinalu osvojil zlatega medveda. Film spremlja kmečko družino med njihovim zadnjim poletjem v sadovnjakih na ravnini Alcarràs, preden jih nadomestijo sončne celice.

Z Romeríom je Simón lahko znova zasijala s svojim sončnim in čutnim filmskim jezikom – tokrat zunaj meja svoje države. “Presenečena sem, ker je film zelo oseben, brez znanih igralcev,” je povedala za El País dan po objavi uradne selekcije za festival v Cannesu 2025. “Vse se je odvrtelo v zadnjem trenutku, pod zapletenimi roki. Dvomila sem do samega konca,” je dodala režiserka, ki bo letos Španijo zastopala ob boku Olivierja Laxeja, ki se za nagrado prav tako poteguje s filmom Sirat.

© Quim Vives – Elastica Films

Chie Hayakawa (Renoir)

Chie Hayakawa v Cannesu ni neznanka. Leta 2014 je bil njen študentski film že uvrščen v izbor Cinéfondation. Nato je leta 2022 njen prvi celovečerni film Plan 75 pritegnil pozornost izbirne komisije, ki ga je uvrstila v program Un Certain Regard. Tistega leta so filmski navdušenci na Croisette odkrili vznemirljivo dramo, ki je mejila na distopijo in se ukvarjala s starajočim se japonskim prebivalstvom. Projekt, ki se osredotoča na skupino žensk v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pritegnil tako svojo izvirno temo kot izjemno režijo, za kar je prejel posebno omembo na podelitvi nagrade Caméra d’or.

Japonska režiserka in scenaristka se letos na festival vrača s svojim drugim filmom – Renoir.

© Loaded Films

Hafsia Herzi (La petite dernière)

Hafsia Herzi, dobitnica nagrade za najboljšo igralko na podelitvi nagrad César 2025, ki je potekala to zimo, upravičeno nosi naziv ene najbolj vsestranskih osebnosti sodobne francoske kinematografije. Samo v letu 2024 je zaigrala v kar treh filmih: Les Gens d’à côté Andréja Téchinéja, La Prisonnière de Bordeaux Patricie Mazuy in Borgo Stéphana Demoustierja.

Letos se na festival v Cannesu vrača kot režiserka. Po ganljivem in preciznem prvencu Tu mérites un amour (2019) ter nagrajenem filmu Bonne mère (2021) Herzi predstavlja svoj tretji celovečerni film – La petite dernière, adaptacijo avtofikcijskega romana Fatime Daas iz leta 2020. V tem besedilu Daas z močno intimnostjo in lucidnostjo preučuje svoj odnos do islama, v katerem je odraščala, pa tudi svojo spolnost, natančneje svojo lezbično izkušnjo. Film spremlja notranji boj in sobivanje teh identitet ter opozarja na kompleksno dinamiko med vero, pripadnostjo in osebno svobodo.

©️ June Films – Katuh Studio – Arte France – mk2 Films

Julia Ducournau (Alpha)

Verjetno gre za najbolj pričakovano režiserko letošnje, 78. izdaje festivala v Cannesu. Julia Ducournau – druga ženska, ki je osvojila zlato palmo (po Jane Campion za Leçon de piano leta 1993 in pred Justine Triet za Anatomy of a Fall leta 2023) – je v Cannesu pustila močan pečat zaradi svojega radikalnega, avtorskega pristopa h grozljivkam, ki neusmiljeno raziskuje meje filmskega žanra. Štiri leta po šoku, ki ga je povzročil Titane, se Ducournau vrača na rdečo preprogo s filmom Alpha, ki bo svetovno premiero doživel v Palais des Festivals. V tej produkciji, ki se dogaja v New Yorku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – v času, ko AIDS začne uničevati mesto in družbo – se soočita Golshifteh Farahani in Tahar Rahim.

Produkcijski hiši FilmNation in Charades sta razkrili, da gre za “Julijin najbolj intimen in globok film doslej” – delo, ki obljublja, da bo znova pretreslo občinstvo, tako čustveno kot vizualno, saj prinaša njeno prepoznavno kombinacijo bolečine, telesa in neizogibne preobrazbe.

© Mandarin & Compagnie – Kallouche Cinéma – Frakas Productions – France 3 Cinéma

Kelly Reichardt (The Mastermind)

“Rada delam v tišini,” preprosto prizna Kelly Reichardt, danes ena najpomembnejših avtoric ameriškega neodvisnega filma. Reichardt, ki je doma iz Oregona, preučuje pokrajine in ljudi okoli sebe s posebno pozornostjo in mirnostjo, a tudi s skrivnostno distanco. Ta minimalizem je postal njen zaščitni znak, zaradi katerega je ustvarila subtilne, a močne filmske portrete, kot so Old Joy, Certain Women ali Wendy and Lucy.

Prav z Wendy and Lucy je prvič nastopila na filmskem festivalu v Cannesu leta 2008. Vrnila se je leta 2019 kot članica žirije, nato pa spet leta 2022, ko je bil njen film Showing Up uvrščen v uradni tekmovalni program.

Letos se s svojim devetim celovečernim filmom The Mastermind, v katerem igrata Alana Haim in Josh O’Connor, poteguje za zlato palmo. Zgodba je postavljena v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v senco vietnamske vojne in vzpona gibanja za pravice žensk – okvir, ki obljublja Reichardtino najbolj politično in morda najambicioznejše delo doslej.

© 2025 Mastermind Movie Inc All Rights Reserved

Lynne Ramsay (Die My Love)

“Lynne Ramsay velja za eno najbolj pristnih in zanimivih osebnosti sodobnega britanskega neodvisnega filma,” piše v uradni biografiji režiserke na spletni strani filmskega festivala v Cannesu. Ramsayjeva, stara znanka festivala, je leta 1996 za svoj diplomski film Small Deaths osvojila nagrado žirije, dve leti pozneje pa je bila z isto nagrado nagrajena za kratki film Gasman.

Njen prvi celovečerni film Ratcatcher je bil prav tako dobro sprejet v Cannesu, kjer je bil prikazan v selekciji Un Certain Regard in osvojil posebno nagrado žirije. Po mogočnih delih, kot sta We Need to Talk About Kevin in You Were Never Really Here (A Beautiful Day), ki je leta 2017 prejelo nagrado za najboljši scenarij, se Ramsay letos vrača na Croisette z Die My Love, priredbo istoimenskega romana argentinske pisateljice Ariane Harwicz – motečo in surovo študijo ženske na robu zloma.

© Kimberly French

Mascha Schilinski (Sound of Falling)

Mascha Schilinski prvič prihaja na filmski festival v Cannesu. Berlinska režiserka bo predstavila svoj drugi film Sound of Falling. Film spremlja štiri generacije žensk v nemški vasi in je napovedan kot močna vizualna zgodba, ki se ukvarja s spominom, identiteto in časom ter raziskuje, kako bolečina in izkušnje preteklih generacij vplivajo na sedanjost.

© Fabian Gamper – Studio Zentral

vogue.fr