5 filmov, ki nam pomagajo prepoznati nezdrave odnose

Ko sem začel pisati to besedilo, sem pomislil, da bi moralo govoriti o fiktivnih situacijah v filmih in o ljubezni, ki se popači v nekaj drugega. Potem pa sem ugotovil, da govori pravzaprav o tistem trenutku, ko v želodcu začutiš, da nekaj ni v redu, v glavi pa ti glas reče: Ah, pretiravam. Pop kultura nam pogosto postane vaja za življenje, prostor, v katerem se na tujih napakah učimo prepoznavati svoje. Če smo pozorni, filmi, knjige in serije zelo jasno rišejo vzorce, ki nas vodijo v nezdrave odnose – le da jih pogosto gledamo kot dobro dramo.

Teh pet naslovov ne razumem kot seznam, ki ga je treba odkljukati, temveč kot majhno šolo intuicije. Še posebej ko gre za trenutek, ko je treba reči: dovolj je. Vsak izmed njih ponuja drugačno lekcijo o tem, kako izgleda, ko se meje nekoga premikajo milimeter po milimeter, tako nežno, da komaj opaziš, da so izginile. Čeprav so nekatere situacije v teh zgodbah nerealne ali pretirane, lahko zelo preprosto služijo kot metafora za veliko resničnejše odnose, v katerih skoraj neopazno izgubljamo tla pod nogami. In morda jih je prav zato pomembno gledati brez iluzije, da so samo zgodbe. Nekje pod zapletom se skriva nekaj, kar je skupno vsem nam: trenutek, ko spoznaš, da tvoja reakcija ni pretiravanje, temveč znak, da si predolgo verjel v zgodbo, ki te počasi potiska stran od samega sebe. Ti naslovi nas opominjajo, da intuicija ni muhavost, da nelagodje ni naključje in da nihče ne rabi čakati dramskega vrhunca, da bi lahko rekel, da je dovolj.

Blue Valentine (2010)

Na začetku se Dean, ki ga igra Ryan Gosling, zdi kot vse, kar logika romantičnih komedij obožuje: čustven, predan, spontan. Njegova sentimentalnost in potreba, da “reši” Michelle Williams oz. Cindy, dajeta njuni zvezi nežno patino. Ko film skače med začetkom in koncem njune zgodbe, postane jasno, da ta nežnost drsi v posesivnost in stagnacijo. Kritiki že leta poudarjajo, da se film pravzaprav ukvarja z odnosom, ki je bil disfunkcionalen že od samega začetka. V enem prizoru je to posebej očitno. Cindy, izčrpana in popolnoma razgaljena, potiho izreče I’m so out of love with you, kot sramežljivo resnico, ki jo je dolgo potiskala stran. Dean pride, da bi ji “pomagal”, a se vse skupaj konča tako, da se prepira z njo pred osebjem, meče stvari in v kaotičnem izbruhu besa udari zdravnika. V tem prizoru ni ne skrbi ne nežnosti. Le njegova potreba, da ohrani privid nadzora, in njen poskus, da se končno izvleče iz vsega, kar jo je leta tiščalo. To je trenutek, ki v gledalcu sproži tisti specifični ick, saj razkrije, koliko je bil kaos pravzaprav del njune vsakdanjosti. Če ste se kdaj znašli v vlogi nekoga, ki pristane, da “bo vse v redu”, samo zato, da bi atmosfera ostala mirna, potem Blue Valentine zadene naravnost v polno.

Marriage Story (2019)

Marriage Story, film, ki je na papirju videti kot zgodba o razvezi, je v resnici pripoved o tem, kaj se zgodi, ko partnerja prenehata biti ekipa in postaneta tekmeca. Film je postal tako kulten v meme kulturi, da tudi če ga niste gledali, gotovo poznate vsaj nekaj prizorov. Eden najbolj znanih je prizor velikega prepira med Charliejem in Nicole, ki ju igrata Adam Driver in Scarlett Johansson, v stanovanju, pogosto citiran kot primer brutalno dobre igre, pa tudi iskrenega razpada odnosa. Toda tisto, kar je zares vznemirljivo, ni vpitje, temveč način, kako drug proti drugemu uporabljata najbolj intimne informacije. V tem prizoru je tudi trenutek, ki gledalca skoraj fizično stisne v želodcu in je eden najbolj šokantnih v celotnem filmu. Charlie, povsem iz sebe, izčrpan in razsut, Nicole izreče stavek, ki ga noben partner ne bi smel nikoli slišati: Every day I wake up and hope you’re dead. Njuna igra je tako prepričljiva, da postane nelagodje otipljivo, kot da ste skupaj z njima zaprti v isti sobi. To ni le stavek iz besa, temveč priznanje, kako daleč lahko gre potreba, da prizadaneš nekoga, ki si ga nekoč ljubil. Ta trenutek razkrije, da je odnos že zdavnaj zgorel od znotraj. Laura Dern, ki igra odvetnico Noro, kasneje v filmu reče, da sistem nagrajuje slabo vedenje, pri čemer misli na razvezo kot pravni boj. A film pravzaprav pokaže, kako se isto načelo zlahka prenese v vsakdan razmerja: ko začneš zbirati partnerjeve napake kot orožje, ko paziš, kaj boš rekel, ker veš, da se ti bo vrnilo kot obtožba.

The Invisible Man (2020)

Grozljivka, katere čustveni okvir je veliko bližje vsakdanjemu življenju, kot bi si želeli priznati. Elisabeth Moss, ki igra Cecilio, beži iz razmerja z Adrianom, bogatim in uglajenim moškim, ki je navzven videti popoln, navznoter pa deluje kot mojster nadzora. Ne pušča modric, temveč jo drži v stalnem stanju strahu, negotovosti in dvoma vase. Groza se začne v trenutku, ko ji uspe pobegniti, saj šele takrat doumemo, da je Adrianova največja moč v njegovi sposobnosti manipuliranja s pripovedjo, ne le z ljudmi. Cee poskuša razložiti, kaj ji je počel, kako jo je izoliral, gaslightal, zasledoval in nadzoroval, a okolica želi urejeno zgodbo, ne resnice, ki je preveč grozljiva. Najbolj pretresljivi so trenutki, ko govori popolnoma racionalne stvari, ko govori povsem racionalne stvari, a se sliši noro, ker so jo tolikokrat naučili, naj ne zaupa lastni percepciji.. Film to dobesedno spremeni v grozljivo mehaniko, vendar fizična nevidnost ni tisto, kar je najbolj strašno. Najbolj grozljivo je prepoznavanje dinamike, v kateri partner natančno ve, kako te pripeljati do točke, ko ne veš več, kaj je resnično. Prizor v restavraciji, eden najšokantnejših v filmu, pokaže, kako lahko Adrian, celo mrtev, vpliva na to, kako drugi vidijo Cecilio. Ta trenutek morda deluje ekstremen, a bistvo je znano: nasilnik zna uporabiti ranljivost kot dokaz proti žrtvi. To je gaslighting v njegovi najbolj izpopolnjeni obliki.

The Girl on the Train (2016)

The Girl on the Train je film, ki se na prvi pogled bere kot kriminalni triler,  v resnici pa je študija o tem, kako zgleda, ko nekdo leta in leta razgrajuje tvoj občutek za resničnost. Rachel, ki jo igra Emily Blunt, je alkoholičarka, ki verjame, da je sama kriva za vse, kar se ji je zgodilo, saj jo je njen nekdanji mož Tom prepričal, da je nasilna, nestabilna, nezanesljiva in da ga je večkrat osramotila. Najtežje je sprejeti, celo kot gledalec, kako dolgo živi v njegovi različici preteklosti. Eden najpomembnejših trenutkov filma je tisti, ko Rachel začne spoznavati, da večina “spominov”, ki jih nosi s seboj že leta, ni njenih, temveč Tomova konstrukcija. Tako spretno je izkoristil vsak njen padec, vsako slabost in vsak deciliter alkohola, da bi prepisal zgodbo, v kateri je on vedno žrtev. Ona pa postane ženska, ki se nauči opravičevati, tudi kadar ni prepričana, kaj je sploh storila. Tolikokrat je manipuliral njenimi občutki krivde, alkohol pa uporabljal kot dokaz, da ji ni mogoče zaupati. Gaslighting, ki traja dovolj dolgo, da postane arhitektura celotnega odnosa. In to je tisto, kar film najbolj jasno razkrije. The Girl on the Train nas opominja, da toksičen odnos ne rabi navzven videti dramatičen. Včasih je najnevarnejše prav tisto, kar deluje tiho, urejeno in nadzorovano, a te postopoma spremeni v osebo, ki ni več prepričana, kje je njena resnica.

Promising Young Woman (2020)

Promising Young Woman pogosto opisujejo kot zgodbo o maščevanju, a jedro filma je veliko bolj prizemljeno in boleče. Gre za kulturo, ki normalizira nasilje tako, da ga predstavlja kot nesporazum, malomarnost ali mladostniško napako. Cassie hodi v klube, pretvarja se, da je pijana do onemoglosti, in opazuje, kako hitro se bo pojavil moški, ki jo želi “rešiti”, samo zato, da bi jo lahko odpeljal domov in izkoristil. To niso pošasti iz grozljivk, temveč ljudje, ki sebe vidijo kot dobre. Najnevarnejši med njimi je Ryan. Nekdanji kolega s faksa, zdaj zdravnik, šarmanten, duhovit, nekdo, ki deluje kot popolno nasprotje vsemu, kar Cassie prezira. Prav zato je njegova rdeča zastavica tiha in skoraj nevidna. Cassie mu predvaja posnetek napada iz študijskih let in mu da priložnost, da pove resnico. Da prizna, da je vedel, kaj se dogaja. Da se spomni. Da mu je žal. Namesto tega Ryan takoj umakne pogled, poskuša zamenjati temo in ji reče, da “pretirava”. Humor uporablja kot obrambni mehanizem, distanco pa kot način, da ohrani svojo pozitivno samopodobo. To je trenutek, ko postane jasno, da je njegova prijaznost obstajala le dokler ga ni stala ničesar. Ko se prvič sreča z lastnim deležem odgovornosti, izbere umik. To je vzorec, ki ga tudi v resničnem življenju prepoznamo prepozno. Ko nekdo raje relativizira, kot da bi se iskreno zazrl vase. Ko ga bolj skrbi lasten ugled kot posledice, ki jih je njegovo dejanje pustilo na drugih. Ko ob prvi priložnosti zbeži pred resnico, namesto da bi jo prenašal. Promising Young Woman zato deluje kot triler, a ostane v mislih, ker pokaže nekaj veliko pogostejšega: kako lahko prelahko verjamemo fantu, ki je videti v redu, samo zato, ker smo naučeni, da prijaznih mask ne postavljamo pod vprašaj.