7 filmov o lepoti vsakdanjega življenja, ki smo jih ta vikend uvrstili na must-watch seznam filmov

Pred kratkim sem sedela s prijateljico in pogovarjali sva se o tistem: pazi, kaj si želiš, morda se ti celo uresniči. Sodobni svet supersenzacij in hiperspecifičnosti nam pogosto zamegli pogled in šele ko se znajdemo v njegovem vrtincu, pomislimo, kje je zdaj lepota preprostosti? Potem, prekleto, si vzameš teden dni monotonega vsakdana, a te takoj začne nekaj motiti, počasni in ponavljajoči se rituali postanejo dolgočasni, če ne že utrujajoči, in namesto lahkotnosti obstoja je pod prsti le še teža. Vprašanje, ki se postavlja, je – kdaj se bomo naučili uživati tudi ​​v stvareh, ki niso nič posebnega? Vsi smo prvi v spodbujanju engagementa na TikToku z objavami, kot je “Skoraj sem pozabil, da je to bistvo,” ko pa dobimo priložnost, da preprosto obstajamo, brez velikih idej ali želja, pogrnemo na tem testu.

Ti filmi raziskujejo ciklične rutine, ki oblikujejo naše dni. Nekateri se zdijo brezupni in tesnobni, večina pa poskuša najti tolažbo, smisel in izpolnitev v vsakdanjem življenju ter nam pokazati, kako sprejeti življenja, ki jih živimo. Včasih je v redu obstajati brezciljno, dihati, se uleči, delati majhne korake. Uživati. Vadite to ta vikend z izborom filmov brez vrtoglavih zapletov (smo že omenili močno vizualno estetiko?).

Perfect Days (2023)

Wim Wenders je ustvaril pesem o rutini: Hirayama je moški, ki vsak dan čisti stranišča v Tokiu, ob svoji glasbi na kasetah, drevesih, ki jih fotografira v prostem času, in tišini, ki jo nosi kot oklep. Njegovo življenje ni velika zgodba, je pa natančna in dosledna, kot da bi vse imelo smisel ravno zato, ker se ponavlja. In potem, nekje med brisanjem ploščic in preoblačenjem uniform, se zalotiš, da jokaš. Iz osamljenosti. Tišine. Ali spomini, da si nekoč znal biti srečen. Nepričakovana srečanja počasi razkrivajo več o njegovi preteklosti v globoko ganljivi in ​​poetični zgodbi o iskanju lepote v svetu okoli nas.

Paterson (2016)

Paterson je voznik avtobusa, ki piše pesmi. Vsako jutro vstane ob isti uri, poje isti zajtrk in vozi po isti poti. Njegova žena sanjari o slavi, odlikovanju in spremembah. On pa samo gleda, posluša, beleži zapiske – stavke, skrite v običajnih pogovorih. Film Jima Jarmuscha nam na glas ne pove ničesar, a po njem nekako vse odmeva. Kot takrat, ko preživiš čas z nekom v tišini, a te ta nekdo razume bolje kot kdorkoli drug.

Frances Ha (2012)

Kaj povedati o tem kultnem filmu? Frances je kaotična, nepretenciozna in nerodna – a čudovito resnična. New York je hiter, njeni prijatelji so korak pred drugimi, ko gradijo svoje življenje, ona pa še vedno poskuša nekam priti, le da ne ve več natančno kam. Vse se zdi kot niz neuspehov, a film Frances ne pomiluje – vabi nas, da jo pogledamo z nežnostjo. Lepota se skriva v njenih negotovih poskusih in nenehnih potezah. Črno-beli posnetki še dodatno poudarjajo občutek, da je v redu biti izgubljen, da ni vse v velikih uspehih, ampak tudi v tistih majhnih trenutkih, ko greš kljub vsemu še vedno naprej. Film je poklon vsem tistim življenjskim fazam, ki se zdijo kot neuspehi, a nas v resnici oblikujejo.

Photo: Courtesy of IFC Films

Boyhood (2014)

Fant odrašča pred našimi očmi 12 let, brez večjega pompa, posebnih učinkov in dramatičnih preobratov. Spreminjajo se le starši, otroške sobe dobijo nov prostor, glas, ki mutira, obraz, ki se spremeni. Vse pa je tako oprijemljivo – tako otroštvo kot zmeda in trenutki, ki jih pozabiš takoj, ko se zgodijo, a jih nosiš s seboj za vedno. Film se dotakne vseh stopenj fizične, čustvene in psihološke rasti, ki vključuje soočanje z družino, svetom in lastnimi negotovostmi. Nemogoče se je ne poistovetiti z Masonom in si zaželeti, da bi ga preprosto le objel.

Drive My Car (2021)

Tri ure tišine, vožnje, čakanja. Drive My Car je subtilna, globoko čustvena drama o izgubi, tišini in povezovanju skozi neizrečeno. Film spremlja Jasukeja Kafukuja, gledališkega režiserja, ki po smrti žene sprejme angažma v Hirošimi, kjer pripravlja novo igro. Zaradi zakonskih predpisov dobi mlado in tuho voznico Misaki, ki ga vsak dan vozi v rdečem Saabu. Med temi tihimi vožnjami, v skrbno odmerjenih dialogih in dolgih tišinah, se med njima vzpostavi zaupanje. Izkaže se, da oba nosita globoke rane – on iz zakona, polnega skrivnosti, ona pa iz travmatičnega otroštva. Ta film ne ponuja tolažbe, ponuja pa prostor za žalost. In za spravo. S seboj, z drugimi, s tistim, česar nismo imeli časa povedati na glas.

Lost in Translation (2003)

Sofia Coppola ve, kaj pomeni biti osamljen med ljudmi. Hotel v Tokiu. Dva neznanca – eden v krizi srednjih let, drugi v zgodnjih dvajsetih – se srečata v trenutku, ko še nič nima oblike. Niti čustev, niti odnosov, niti mesta, skozi katerega blišč oba le tavata. Vse je zamegljeno, belo, hotelsko, začasno. In prav v tej praznini se pojavi nekaj iskrenega. Ne kot ljubezenska zgodba, ampak kot priznanje: ne razumem te, ampak te čutim. In včasih je to dovolj. Film ne poskuša do konca razložiti vseh občutkov – veliko ostane v pogledu, v tišini hodnika in v neizrečenih stavkih.

Courtesy of Rex Features

Licorice Pizza (2021)

Tisti občutek, ko ne veš točno, o čem film govori, ampak veš, kakšen občutek v tebi vzbuja. Kot takrat, ko si bil star šestnajst let in si cel dan preživel zunaj, zgodilo se ni nič posebnega, ampak se spomniš vsakega kadra. Dva mlada človeka v sedemdesetih letih v Kaliforniji – vozita, padata, tečeta, zgrešita, poskušata. Njuna dinamika se nenehno spreminja: enkrat sta prijatelja, nato tekmeca, nato nekaj vmes – nikoli popolnoma opredeljena, tako kot onadva sama. Film je tako neorganiziran kot resnično življenje – brez jasne strukture, brez pomembnih poant, a poln trenutkov, ki bi jih vsi radi ustavili. Ni nostalgičen. Samo nežen do minevajočega časa in ljudi, ki ne vedo, kaj hočejo.