Zaradi teh filmov "plešem" po robu z živci in si ob tem poskušam zapomniti recept iz filma, saj ga bom zagotovo poskusila poustvariti v lastni kuhinji, takoj po ogledu.
Tena Razumović Žmara25 februarja, 2024
Filmi o hrani, ki me držijo priklenjene na ekran ter povzročajo rahlo tesnobo, filmi, kjer živčno čakam na vsako naslednjo sceno, kjer je napetost mogoče rezati z nožem v zraku?
Da, trilerji in drame, kjer so jedi, kjer je hrana tako pomemben lik kot katerikoli drug, ki ga igrajo igralci, so morda eden bolj zapostavljenih žanrov, ko pomislim na filme in hrano, a zagotovo eden najbolj napetih in razburljivih. Zaradi njih “plešem” po robu z živci in si ob tem poskušam zapomniti recept iz filma, saj ga bom zagotovo poskusila poustvariti v lastni kuhinji, takoj po ogledu filma. Odlično se ujema; napetost in zadovoljitev čutila okusa.
The Menu je film, ki je drama, triler, grozljivka in komedija hkrati, pri čemer prevladujeta triler in grozljivka. Film sledi mlademu paru Margot in Tylerju (igrata jo Anya Taylor Joy in Nicholas Hoult), ki odpotujeta na otok, da bi večerjala v ekskluzivni restavraciji, kjer je kuhar Slowik (igra ga Ralph Fiennes) pripravil razkošen meni, skupaj z več šokantnimi (in življenjsko nevarnimi !) presenečenji. Z vsakim gibom kuharice in kuharja v kuhinji, z vsako postreženo jedjo postaja napetost vedno močnejša.
Medtem ko se The Menu nekoliko poigrava s strahovi in zaskrbljenostjo glede hrane, nam dejansko pokaže, kako deluje “fine dining” restavracija. Hkrati se ta film naslanja na dolgoletno tradicijo grozljivk o kreativcih, umetnikih, ki ponorijo zaradi zahtev kritikov in potrošnikov ter na koncu izgubijo razum in v tem primeru postanejo zlikovci. Cela zasedba v filmu je dobra, a Ralph Finnes je odlično upodobil kuharja Slowika, prav tako pa je odlično prikazal, kako izgleda “nori znanstvenik” v kuhinji.
Boling Point je film, ki vrvež, nemir in nevrotičnost profesionalne kuhinje odlično prenese skoraj v resnični prostor pred ekranom! Režiser Philip Barantini gledalce popelje skozi fascinantno popotovanje gurmanske kulinarike, igralec Stephen Graham pa je odlično odigral vlogo kuharja Andyja, ki v uri in pol filma živi pod neverjetnim stresom. Njegovi luksuzni restavraciji so pravkar odvzeli dve zvezdici, restavracija je polna rezervacij zaradi praznikov, njegov nekdanji mentor, ikona kulinarike, pa je pravkar vstopil v restavracijo z gastro kritikom.
Ob gledanju filma samo čakam na ta “boiling point”, tisto »točko vrelišča« ali morda bolje rečeno v tem primeru; “točko streljanja”. Ker je ves čas vse videti, kot da bo zdaj zdaj počilo, razpadlo. Napetost je neznosna.
Film Hunger je režiral Sitisiri Mongkolsiri. Zgodba spremlja Aoy, mlado žensko, ki se je iz vsakdanjega življenja kuharice v družinski ulični restavraciji z rezanci odpravila v eno najboljših kuhinj v Bangkoku, Hunger. Na čelu je Chef Paul, diktator, ki nadzoruje svojo brigado z natančnostjo močnih generalov, za katere kuha. Ko se Aoy poglobi v svet vrhunskih restavracij, se sooči s strupenostjo industrije in strank, za katere kuha. Toksičnost kot motiv, ki se vleče skozi svet »fine dining« industrije, obravnava tudi ta film. Ampak nikoli dovolj dobrih motivov! Predvsem tistih, ki spodbujajo napeta in vznemirljiva dela, kot je ta film.
V filmu igrata Bradley Cooper in Sienna Miller. Zadosten razlog za ogled. Ko k temu dodamo, da Bradley igra lik propadlega kuharja, ki se vrne, da bi zasedel svoje mesto pod kulinaričnimi “reflektorji” in na tej poti izvemo vse o njegovi čustveni, ljubezenski in odvisniški prtljagi iz preteklosti. Na platnu se odvija vznemirljiva, na trenutke komična, filmska zgodba.
Film je prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Film je danski in ta prepoznavna skandinavska estetika prežema tudi ta film. Film je bil premierno prikazan v Cannesu leta 1987. in takoj osvojil občinstvo in kritike ter leta 1988 osvojil oskarja. Ta film sem odkrila med lockdownom, ker sem slučajno naletel nanj, ko sem na internetu iskala nekaj v zvezi z lockdownom. Pravzaprav je ta »ključna beseda« tako specifična za ta film, da bi bilo morda bolje, da o filmu ne razkrijemo preveč. Z ogledom bo vse jasno. Film nam pokaže, da ko pazimo, kaj jemo in temu posvečamo več pozornosti, lahko z manj dosežemo več!
