Filmi, ki so me naučili vsega, kar vem o ženskah

Filmi so bili včasih napol znano, nekateri bi rekli skrivnostno področje. Na zadnjih straneh časopisa samo naslov v hrvaščini, trajanje, ime režiserja, žanr in en, morda dva igralčeva priimka. No, zdaj pa vedi kaj boš naredil in kako boš. Vseeno so bila to formativna leta, ki so, gledano z vidika naslova tega besedila, ponudila malo dobrega.

Gledano s pozicije moškega srednjih let je morda nenavadno, da je podpisnik srečno zaljubljen in ljubljen (seveda enkrat ločeni) oče, ki za svojo najstniško hčerko, edinko, skrbi po najboljših močeh. Torej, v teh zadnjih tridesetih letih sem se nekaj naučil, ne vem pa, koliko so za to zaslužni filmi.

Ko sem pristal na pisanje takega besedila, nisem vedel, v kaj se spuščam. Najlažje bi bilo zagnati iskalnike, izbrati par naslovov in zapeljivo poentirati z nekaj pametnimi stavki. Toda to bi bilo goljufanje, lažja pot – dolgočasen način. To me ne veseli. Tako kot ni razveseljivo niti dejstvo, da sem se cele dneve mučil s seznamom filmov, za katere lahko suvereno rečem: to so ti.

Odraščati v preteklem stoletju je pomenilo odrasti v svetu, ki je današnjim moškim lahko ponudil zelo malo v pogledu odnosa do žensk. One so bile plen, mi pa lovci. Ali rešitelji, ubogih, v težavah. Takšnih filmov smo se nagledali za nekaj življenj – predvsem v domači kinematografiji. Ljubezen je bila praviloma izjema in je bila zreducirana na poželenje in strast, vse to pa je redno izgledalo kot incident, po katerem so lahko sledile aretacije, zagotovo pa obnova spalnic, vrat in podbojev.

Genialni Rajko Grlić je v filmu V čeljusti življenja (po romanu Dubravke Ugrešić) pokazal klasičnega balkanskega frajera. Seveda je dosegel nekaj izmed njih: enega avtista, ki le pleza v gore, enega, ki ga je treba najprej nahraniti, da deluje, in enega, ki mora piti, da dobi navdih. In ona, naša Štefica, hrepeni in hrepeni po ljubezni, po poželenju, po strasti.

Na mednarodni ravni naloga ni nič lažja. Spet osvajalci in rešitelji, včasih s pridihom ekshibicionizma, vsekakor samoljubja. In potem se mi je posvetilo – kaj mi je uspelo izvedeti o ženskah skozi filme!

Najprej sem napačno pogledal in pomislil – imel sem v mislih svojo potrebo, da se poistovetim z glavnimi junaki, čeprav bi se moral spomniti vseh tistih čudovitih žensk, ki sem jih videl na velikem platnu. Moral bi se spomniti Julianne Moore v filmu Konec afere (The End of the Affair, Neil Jordan, 1999) in njene absolutne žrtve za tistega, ki ga ljubi. Moral bi se spomniti Minnie Driver in vsega sranja, ki ga je njen lik moral pogoltniti v Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, Gus Van Sant, 1997).

Ko smo že pri sranju – kaj pa Patricia Arquette v Pravi romanci (True romance, Tony Scott, 1993)!? Hudo je, kaj so moški naredili z njenim likom … In ti samci so ponavadi uničeni, moteni liki, ki nimajo pojma o ničemer. Galerijo takih moških najdemo v Lepih dekletih (Beautiful girls, Ted Demme, 1996), kjer sploh ne razumejo, s kakšnimi čudovitimi ženskami so obkroženi.

Nič boljše niso razmere niti v evropskem arthouse miljeju. Antologija Tri barve Krzysztofa Kieślowskega prinaša zgodbe o treh ženskah, ki so, po vrsti: oropane, razočarane in izdane.

Filmska devetdeseta me niso naučila kako ženske osvajati ali reševati, ampak kako jih videti in prepoznati. Poslušati in slišati. Sprejmati jih, a tudi sebe. In ne, to ni odprta zgodba brez močnega sidra. No easy way out!

Film, ki najbolje govori o negotovih moških, ki iščejo svojo popolno partnerko, prihaja iz leta 1996 in se imenuje Svingerji (Swingers, Doug Liman). Glavni igralec in scenarist Jon Favreau je briljantno orisal minsko polje moških in ženskih odnosov na robu novega tisočletja. Da si dovolite prepoznati trenutek, zlomiti inhibicije in strahove ter biti najboljši v tem, kar ste – svoji. In enako pričakujte (a tudi sprejmite!) od tiste z enakimi kromosomi v žilah.