Pogledala sem film, ki je srbski kandidat za oskarja - o odporu človeka proti korporacijam, ki spreminjajo državo v opustošenje

Niz eksplozij odjekne po rudnikih. Sprememba kadra. Starejši moški igra harmoniko. Kontradikcija med uničujočo in ustvarjalno človeško naravo. (Ne) moreš odvrniti pogleda. Dohitela te bo, potrkala bo tudi na tvoja vrata, prej ali slej. Že v prvih nekaj kadrih je jasno, da film Sunce nikad više, srbski kandidat za oskarja, govori o posamezniku, ki se upira mogočni korporaciji, katere delovanje ogroža nepovratno uničenje narave in njegovega doma. V tem pretresljivem vzdušju je najbolj pretresljivo to, da film temelji na resničnih dogodkih. Režiser David Jovanović, navdihnjen z lastnim otroštvom in poletji, preživetimi v bosanski rudarski vasi, ter s priredbo pesmi The Ballad of Hollis Brown v različici Davida Lyncha, ustvari film, ki na avtentičen način povezuje realistični duh jugoslovanskega Črnega vala s fantastičnimi elementi. In te nevidne, mistične niti kot da se prepletajo in razpletajo okoli naših udov, stiskajo, pritiskajo, žulijo vse naše nemire.

Zgodba filma, v katerem glavno vlogo igra Dušan Jović, se odvija v vasi Krivelj pri Boru, kjer delujejo rudniki in se širijo tik ob naseljih. Nekateri prebivalci sprejmejo ponudbo, da prodajo svojo zemljo in jo zapustijo, da bi pobegnili pred onesnaženjem in tresenjem tal, ki ga povzročajo eksplozije. Vid je trmast in načelen človek, ki noče sprejeti, da se njegov način življenja počasi ugaša, dih za dihom. Dule (Rastko Racić) na očeta gleda z občudovanjem. Skupaj gradita rastlinjak: za Vida je to dejanje kljubovanja in upora proti bližajočemu se uničenju (a imeti prav še ne pomeni biti zmagovalec); za Duleta je to zatočišče domišljije. Za enega je moč v vztrajnosti, za drugega v sanjarjenju. Za brezupno mater Ado (Nataša Marković) je lahko predaja prav tako močna – še posebej, ko gre za preživetje družine.

Photo: Pointless Films

Tisto, kar je nujno poudariti, je, da je zgodba o težki človeški usodi, soočeni s prisilno selitvijo in opustošenjem narave, prikazana z edinstvenim vizualnim jezikom – nevidne plasti te pripovedi se razkrivajo skozi simbole, zvok in podobo. David svoj film gradi premišljeno, skozi počasne, dolge, elegantne premore, ki običajnemu dajejo skoraj čarobno dimenzijo: dež, ki udarja ob opeke, rušenje hiše, veje dreves, ki se zibajo pod sivim nebom, tihi, harmonični prizori v popolnem kontrastu z opustošenjem, ki jih obdaja. Rudniki in življenje v rudarskih vaseh delujejo neresnično, kot zapuščeni planeti brez življenja. Vsakodnevne eksplozije, porušene hiše, črna voda, ovenelo rastlinje, bolni ljudje – nič od tega se ne zdi resnično, pa vendar je. Meja med resničnostjo in fantazijo ne obstaja, saj je to preprosto del vsakdana. Tako nepojmljivo je, da je edini način, da to razumeš, ta, da ga postaviš v sfero fantazije, poudarja sam režiser.

Vse je v dvojnosti, med čudežem in obupom, upanjem in brezupom. Film bi lahko bil krajši, a bi s tem izgubil tisti izčrpavajoči občutek teže in negotovosti. Režiser nam pušča prostor, da vstopimo v film in ga doživimo iz svoje perspektive. In na koncu je, nedvomno, globoko, močno in bistveno človeški – včasih surov, včasih poetičen – medtem ko brani čast vztrajnosti in integritete v trenutku, ko se svet ruši.

Photo: Pointless Films

V resnici je debitantski film (diplomsko delo) Sunce nikad više Davida Jovanovića zgodba o mladostnem uspehu. Z omejenimi sredstvi, zbranimi prek kampanj skupinskega financiranja, je režiser uspel uresničiti zahteven projekt in navdihniti igralsko ter tehnično ekipo, da se v celoti predajo njegovi viziji. V igralski zasedbi so Dušan Jović, Rastko Racić, Nataša Marković, Radovan Miljanić, Joakim Tasić in Svetozar Cvetković v vlogi Boga, pa tudi lokalni statisti, medtem ko glasba Nemanje Mosurovića in oblikovanje zvoka Antonija Andrića popolno spremljata vizualni ton filma. Umetnost montaže podpisujejo sam režiser, pa tudi Branislava Stefanović in Mina Petrović, medtem ko sorežiser Đorđe Kosić dopolnjuje njegovo pripoved.

Svetovna premiera filma je bila konec lanskega leta na Mednarodnem filmskem festivalu v Talinu, srbska pa na 30. Festivalu avtorskega filma (nagrada Vjeruj u sebe v okviru selekcije Hrabri Balkan je pripadla direktorju fotografije Mladenu Teofiloviću in koloristu filma Nikoli Marinkoviću). V produkciji hiše Pointless Films in Fakulteta dramskih umetnosti je film prejel tudi številna priznanja v tujini, med drugim nagrado študentske žirije na festivalu L’Europe autour de l’Europe v Parizu, častno priznanje v selekciji Glocal Images na festivalu Cyprus Film Days ter nagrado za najboljšega debitanta režiserju Davidu Jovanoviću na Prvem balkanskem festivalu filmske režije.

Photo: Pointless Films

Zdaj je ta avtentični debitantski film tudi srbski kandidat za 98. podelitev oskarjev. V obrazložitvi te odločitve je zapisano, da izstopa kot avtorsko delo s sodobno in univerzalno temo trpljenja ljudi in narave zaradi pohlepa ter moči multinacionalnih korporacij, medtem ko je pesniški naturalizem prispeval k njegovi koherentnosti in povezanosti s širšim, globalnim občinstvom.