Gledal sem bosanskohercegovskega kandidata za oskarja, dokumentarni film o jugoslovanskem velikanu

Pred nekaj dnevi sem na družbenih omrežjih videla odlomek iz filma Office Space z Jennifer Aniston, v kateri ji Ron Livingston pove, da se je odločil, da preprosto ne bo več hodil v službo. Za to nima niti posebnega razloga – preprosto se mu ne gre več. Moja začetna reakcija je bila, da mi ni všeč ta lik, ki je len in drzen, toda ko sem se za trenutek ustavila, sem ugotovila, da je morda težava v meni. Resnično, zakaj bi moral še naprej delati kot le še eden izmed delavcev v velikem podjetju, če do tega čuti takšen odpor? Kdaj smo ustvarili družbo, v kateri moramo imeti pisarniško službo, ki iz nas izsesa vse življenje v korist nekega šefa, za čigar blaginjo delamo, hkrati pa ne vemo niti, kako izgleda? Ko sem razmišljala o tem, sem se počutila, kot da se je kapitalizem prikradel v vsako poro mojega bitja in kot da bi morala nemudoma pod mrzel tuš, da sperem ta izkoriščevalska prepričanja. Ravno zato bi rekla, da sem film Blum – Gospodari svoje budućnosti (Blum – Gospodarji svoje prihodnosti), bosansko-hercegovskega kandidata za oskarja, gledala ob pravem času.

Povezano: Ogledala sem si hrvaškega kandidata za oskarja – najbolj gledan dokumentarni film v zadnjih 30 letih

“V današnji krizi kapitalizma se sprašujemo, kakšne so naše alternative. To je zgodba o Emmericku Bloomu in ljudeh, ki so ustvarili in živeli alternativo,” so besede s katerimi se začne ta dokumentarni film. Uvod, ki poleg tega, da prinaša odmerek spletk, hkrati zelo lepo povzame tudi bistvo celotnega filma. Režiserka Jasmila Žbanić prinaša še eno družbeno angažirano izjavo, tokrat kot komentar na trg dela in pomanjkljivosti organizacijskih politik.

Emerik Blum se je rodil leta 1911 v Sarajevu, mestu, kamor se je vrnil po študiju v Pragi. Diplomiral je iz elektrotehnike in skupaj z drugimi jugoslovanskimi velikani, kot sta Meša Selimović in Vojo Dimitrijević, ustanovil Collegium Artisticum, ki še danes velja za eno najpomembnejših kulturnih ustanov v Sarajevu. Po izjemno težki izkušnji v drugi svetovni vojni, v kateri je preživel zapor v koncentracijskem taborišču, se Bloom vrne v rojstni kraj. Bil je eden od ustanoviteljev podjetja Elektroprojekt leta 1951, iz katerega se je kasneje razvil regionalni velikan Energoinvest, ki je v središču tega filma. Energoinvest se je ukvarjal z projektiranjem hidro- in termoenergetskih objektov po vsej Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, kasneje pa tudi po vsem svetu. Ta film predstavlja razvoj in pot do neverjetnega uspeha podjetja, ki je cvetelo v drugi polovici 20. stoletja in izpostavlja Blooma kot človeka, ki je uvedel poseben sistem in neizmerno cenil vse svoje delavce.

“Želim igrati vlogo pri razvoju družbe, neposredno v skupnosti, v kateri živim. Človek živi in želi ne le biti svoboden, ampak biti gospodar svoje prihodnosti.”

Courtesy of Deblokada

Kot izvemo iz izjav delavcev, ki so sodelovali v tem dokumentarcu, je bil Bloom strog, a pošten, ambiciozen, a fer. Na delovnem mestu je obstajala hierarhija, vendar ne, ko je šlo za ljudi. Za vse nas, ki smo odraščali v državah nekdanje Jugoslavije, ta opis delovnega mesta ne zveni pretirano nenavadno, predvsem zato, ker še vedno obstajajo žive priče, ki so nam pripovedovale o svojih izkušnjah z delom v podobnih, socialističnih podjetjih – in mnogi še danes živijo v stanovanjih, ki jih zagotavljajo ista podjetja. A ne glede na to koliko se nam zdi logičen, jugoslovanski socializem ni znan celemu svetu. Veliko ljudi sploh ne more razumeti koncepta. Kot poudarja film, celoten koncept kombinacije komunističnih načel in lastnine ni bil jasen tujcem niti v času, ko je bil Energoinvest na vrhuncu in je izvajal projekte po vsem svetu. Ta osredotočenost na delavce je podjetju dejansko povzročila težave na svetovni ravni, a Bloom je bil podjetnik, ki mu je spretno uspevalo premagovati stereotipe. Njegov svetovni nazor je bil tako drugačen od kapitalističnega, da mislim, da bi se današnji svetovni milijarderji onesvestili, če bi slišali za njegova načela.

Bloomov primarni cilj kot direktorja Energoinvesta ni bil ustvarjati dobiček ali se obogatiti, temveč doseči napredek, ki lahko koristi vsem, ne le podjetju in peščici ljudi na najvišjih položajih, temveč tudi mestu, državi in družbi. Najbolj zanimiva in morda najbolj šokantna stvar pri celotni zgodbi je, da mu je to uspelo. Bloom je zgradil uspešno podjetje, ne na hrbtih “navadnih” delavcev, ampak z njimi ob svoji strani, s čimer je pokazal predvsem kvaliteto, ki je v današnjem svetu, ki ga poganja kapital, resnična redkost kot ideal – človečnost. Jasmila Žbanić, ki prinaša njegovo zgodbo na svetlobo, predano zagovarja prepričanje, da je z znanjem in voljo mogoče doseči velike stvari, ne da bi kogarkoli izkoriščali. Toda o Bloomovem uspehu ne pričajo le številke in projekti, ki jih je Energoinvest prejel na drugi strani oceana, temveč tudi priznanja ljudi, ki jih je poznal, trajno zabeležena v tem filmu. Ne gre le za njegovo vnukinjo – ki povsem naravno govori o svojem dedku z veliko naklonjenosti – ampak tudi za množico zaposlenih v Energoinvestu, ki danes nikoli ne bi imeli stika z direktorjem, medtem ko so takrat imeli celo vzpostavljen odnos. Še posebej se me je dotaknilo, da se delavci več kot štirideset let po njegovi smrti še vedno z žalostjo spominjajo njegovih besed, s katerimi jih je motiviral in spodbujal v njihovi karieri.

Čeprav se nekomu, ki je odraščal na naših prostorih, Blum – Gospodari svoje budućnosti na prvi pogled zdi kot še en v seriji filmov, ki poveličujejo nekdanjo državo, če pogledamo širšo sliko, Jugoslavijo ter Bosno in Hercegovino v globalnem kontekstu, za takšen film ne le, da obstaja mesto na svetovnem filmskem zemljevidu, temveč je tudi potreben. Ne le kot pokazatelj in dokaz nekdanjih uspehov naših narodov, ampak kot opomnik, da lahko stvari izgledajo drugače, da niti kapitalizem niti komunizem nista absolutna, temveč da obstaja pot za drugačno – in v mnogih pogledih boljšo – družbeno organizacijo. Ne zato, ker bi odkrili kakšno skrbno varovano skrivnost popolnega obstoja, ampak kot nežen potisk v pravo smer ali vsaj v drugo smer.