Filip Koludrović: Svoboda brez meja v desetih letih ustvarjanja

Filipa Koludrovića spremljam že leta. Njegov specifičen slog modne fotografije je pritegnil mojo pozornost že dolgo preden sva se poklicno spoznala. Ni majhen podvig osvojiti British Fashion Award ali ustvariti foto knjigo s 700 fotografijami Amerike, ne da bi kdaj stopil na ameriška tla – da, mislim na njegov projekt I Have Never Been to America, kjer je AI postal njegov spremljevalec namišljeno potovanje.

Trenutek, ko Filip ni več kreativec, ki ga spremljam od daleč, ampak kolega, s katerim bom sodelovala, se je zgodil natanko pred letom dni. In potem me je popolnoma razorožil. Med snemanjem intervjuja z Jasmilo Žbanić mi je postalo povsem jasno – ta kreativna oseba ne gleda na svet le skozi objektiv, ampak skozi prizmo umetnosti, kulture in pretanjenega humorja. Odkar sva postala sodelavca v ekipi Vogue Adria, sem se še bolj prepričala, kako vsestranski in nepredvidljiv je Filip v resnici. Njegove fotografije nikoli niso samo fotografije – so mikrosvetovi, vizualne zgodbe, ki ujamejo trenutek, hkrati pa ga dekodirajo in redefinirajo.

Filip Koludrović: Memoria

Zdaj, ko pripravlja razstavo Memoria v galeriji Kortil na Reki, se mi zdi, da sem priča nečemu velikemu. To ni le retrospektiva njegovega desetletnega ustvarjanja; To je dokaz, kako tekoča je njegova vizija, kako združuje analogno in digitalno, kaj pomeni biti hkrati pristen in inovativen. Filip se ne boji eksperimentirati – ​​pa naj gre za fotografiranje z mobilnim telefonom, z analognim fotoaparatom, najnovejšo, sodobno visokotehnološko opremo ali igranje z umetno inteligenco, ki vodi v popolnoma nove dimenzije vizualnega izražanja.

Torej, če še niste imeli priložnosti spoznati Koludrovićevega sveta, je Memoria vaša vstopnica v prvo vrsto. Zdaj pa se poglobimo v zgodbo – Filip govori, jaz pišem. “Razstava se imenuje Memoria in je pravzaprav postavljena kot nekakšen train of thought. Izvlečen je celoten arhiv, narejena selekcija in dekonstrukcija skozi čas. Dela niso bila izbrana kronološko, niti ideološko, ampak po občutku. Vsebuje vse, povezano. Editoriale, osebna dela, delo iz npr. leta 2016, zraven je slika iz leta 2010. A vse je smiselno, povezuje jih spomin, memoria”. mi Filip takoj razloži, za kaj gre. V njegovem slogu ima vse smisel in red, čeprav ni ravnega, linearnega gibanja skozi dela in razstavo. Niti tematsko niti kronološko. Filip se je znašel v nehvaležnem delu, a ne dvomim, da je s svojimi prijemi dal delom novo, morda še bolj zanimivo plat. Namreč, on sam je s svojimi sodelavci opravil izbor.

Vzel je svoj arhiv, ga razbil na koščke in iz teh delcev sestavil nekaj novega. “Precej čuden je ta proces samoevalvacije. Težko je ostati objektiven. Delo povezujem s situacijami, čustvi, spomini. Spomnim se, kakšen je bil dan, ko sem nekaj posnel, kako so se ljudje obnašali, kakšno je bilo vreme, ali je bilo hladno, na primer. Vse to vpliva na moj vtis, mojo percepcijo dela.” Med pogovorom z njim ugotavljam, da je bilo težko ohraniti distanco. Vendar Filip svojo subjektivnost uporablja kot asset, kot nekaj pozitivnega. Kajti bodimo realni, subjektivnost pri presojanju pogosto ne prinese nič dobrega. Ne glede na to, kaj ali koga se ocenjuje. Filip ne živi in ne ustvarja v črno-belem svetu, pri njem stvari niso binarne. Je fluiden, spremenljiv, povezan z drugimi in okoljem. Preliva se, gre naprej, se vrača ter iz starega ustvari nekaj novega. Zanj ni meja, ni vezan na nič. Njegova dela, bodisi umetniška bodisi komercialna, so popolna svoboda. “Celotne selekcije nisem dokončal sam. Ivana iz Galerije Kortil in Marita sta mi pomagali, a ogrodje sem postavil jaz. V procesu so se zgodile nekatere spremembe, vendar mi je zanimivo slišati drugačne perspektive. Ko si sam s svojim delom, ena na ena, se pogosto zgodi, da dogajanje okoli njega do mene niti ne pride, kot da je prisotno, a hkrati ni. Zanimivo mi je opazovati reinterpretacije. Pri lastnem delu je subjektivnost neizogibna.”

Čeprav je mlad in so pred njim še desetletja ustvarjanja, me je zanimalo, ali je kdaj razmišljal o spremembi kariere. Glede na njegovo vsestranskost in bogastvo interesov si to nekako lahko predstavljam. “Ne, nikoli. Vse, kar počnem na ustvarjalnem področju, to je to, to je moje poslanstvo,” je odločno in jasno dejal ter nadaljeval: “Če bi moral izbirati med umetnostjo in karkoli drugim, bi vedno izbral umetnost.”

Memoria se za javnost odpre 31. januarja v galeriji Kortil na Reki, kar je zelo pomembno. Filip dela po vsem svetu, živi na več naslovih. Pogovarjala sva se tik po njegovem pristanku v Parizu, zadnji postaji ob vrnitvi iz Dubaja. Ko se zaradi službe pogovarjava prek videoklica, je pogosto v Beogradu … Tako da je na nek način tudi nekoliko sentimentalno, da je njegova (subjektivna) razstava Memoria prav tam, kjer se je vse začelo, v njegovi rodni Reki.