Filmski festival v Cannesu odpira romantična komedija Partir un jour

Ko je začela snemati film Partir un jour (Posvetitev dnevu), si Amélie Bonnin ni mogla predstavljati, da bo njen film deležen takšne pozornosti, kot jo je bil deležen na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu. Otvoritev največjega filmskega dogodka na svetu, in to s svojim prvim filmom, je vedno spektakularna priložnost. “Kaj sem občutila, ko sem izvedela, da je bil moj film izbran za festival v Cannesu? Vrtoglavico,” nam je zaupal režiserka nekaj dni prej v Parizu. “Zdelo se mi je popolnoma neprimerno. Seveda sem ob tem čutila tudi neizmerno veselje.”

Ljubezen, pesem in komedija

Priredba njenega kratkega filma, ki je leta 2023 prejel nagrado César, film Partir un jour spremlja pevko Juliette Armanet kot Cécile, zmagovalko kulinaričnega tekmovanja Top Chef, ki se čez dva tedna pripravlja na odprtje svoje prve gastronomske restavracije. V tistem trenutku se mlada kuharica umakne v kuhinjo svoje restavracije, kjer odkrije, da je njen test nosečnosti pozitiven. Novica je ni preveč razveselila, a nima časa razmišljati o tem, saj jo pomemben družinski dogodek prisili, da se vrne v domači kraj, kjer že leta ni bila. Tam jo sprejmejo njen ljubljeni pes, starši (igrata ju Dominique Blanc in François Rollin) in številni ljudje iz njene preteklosti. Med njimi je Raphaël (briljantno ga igra Bastien Bouillon), njena mladostna ljubezen.

„Humor se mi zdi kot prostor, skozi katerega prehaja bližina.“ — Amélie Bonnin

© Pathé – France 3 Cinéma

Z zamenjavo vlog iz kratkega filma, v katerem je Bouillon igral uspešnega pisatelja, ki pomaga staršem pri selitvi, Armanet pa nekdanjo ljubezen, ki je ostala na vasi, se Bonnin znova ukvarja s temami, ki jo zanimajo (zlasti prehodom iz enega družbenega razreda v drugega), in ustvarja povsem samostojno delo. “Sploh ni bilo vnaprej načrtovano! Najprej so moji producenti menili, da je treba raziskati še več,” pojasnjuje režiserka.

Tako nastaja nova romantična komedija z glasbenimi trenutki, ki so še vedno močno prisotni. Ob znanih uspešnicah frankofonske pop scene (kot so Femme Like U od Kmaro, Pour que tu m’aimes encore od Céline Dion, Ces soirées là od Yannicka) se liki srečujejo in soočajo drug z drugim, z odprtimi srci. Več žanrov in generacij vstopa v dialog z nasmehom, polnim melanholije, a vedno pripravljenih na šarmantne šale. “Humor zavzema velik del mojega življenja,” pravi Bonnin. “Zame je to vrhunec privlačnosti. To je tisto, kar me prepriča pri ljudeh – bodisi v ljubezni bodisi v prijateljstvu. Bilo je očitno, da se bomo v filmu dobro nasmejali. Kjer je ljubezen, je tudi humor.”

Ženska izkušnja v ospredju

Čeprav ima film lahkoten ton, Bonnin brez zadržkov ponuja izjemno sodoben pogled na žensko izkušnjo. Film se ponosno opira na ustaljene vzorce romantične komedije, kot jo poznamo in imamo radi, a v njegovem središču je 40-letna ženska, brez otrok, ambiciozna in polna negotovosti. “To so dileme, ki sem jih sama doživela, slišala ali prebrala v pogovorih s prijateljicami,” pravi Bonnin (ki je tudi umetniška direktorica feministične revije La Déferlante). “To je obdobje, ko je še vse odprto, čeprav nam družba govori, da je to začetek konca. Za seboj imamo varnost let – kariero, samozavest – in vseeno vedno bolj dvomimo v lastno telo in sposobnosti.”

„Zgodb o ženskah v kinematografiji še vedno manjka.“ — Amélie Bonnin

© Pathé – France 3 Cinéma

V filmu vprašanje materinstva – oziroma natančneje, njegove odsotnosti – močno vpliva na glavno junakinjo, katere življenjske odločitve dovolj odstopajo od norme, da izzovejo komentarje okolice. “Težko je sprejeti in javno izjaviti, da si ne želiš otrok. Lahko to poveš jasno, mirno, natančno – ampak nekdo bo vedno poskušal vplivati ​​na tvojo odločitev. S tem ni miru,” pojasnjuje režiserka. Po njenem mnenju je “želja po otrocih ali ne v Franciji še vedno tabu tema.” Dodaja: “To so pravice, ki so nenehno ogrožene. Mnogi pa še vedno verjamejo, da je naravno povezovati odraslost na heteroseksualno razmerje in otroke.” Z zamenjavo glavnih vlog Bonnin prinaša bolj intimno zgodbo, v kateri so politične izbire hkrati globoko osebne dileme.

Amélie Bonnin priznava, da je njen strah pred predvajanjem filma Partir un jour v Cannesu verjetno povezan s to osebno dimenzijo. “Film se piše leta, samostojno ali v paru, kot v mojem primeru, v intimnosti svoje sobe, kjer si polovico časa v pižami, kadar koli podnevi ali ponoči,” pravi. “To so trenutki, ko popolnoma popustimo. Nenadoma je misel, da si ga bodo ljudje ogledali, imeli mnenje, obsojali – zelo strašljiva. Ta film je moj pogled na življenje.”

© Pathé – France 3 Cinéma

vogue.fr