Najbolj zanimivi filmski naslovi leta 2025, ki prikazujejo female gaze pomen v filmu

Laura Mulvey je esej Vizualno ugodje in pripovedni film objavila leta 1975 in prvič ponudila svetu termin, ki bo (šele) desetletja kasneje postal del splošne kulture: male gaze, oziroma moški pogled. Svojo teorijo je Mulvey utemeljila na psihoanalizi, čeprav Freudovo učenje ni ključno za njeno razlago: da narativni film inherentno služi moškemu gledalcu. Ženska je na ekranu pasivni objekt pogleda, vizualni spektakel, medtem ko je moški aktivni nosilec tega pogleda, lik, s katerim se občinstvo identificira. Skoraj pol stoletja je bilo potrebnega, da je ta akademski koncept prodrl v besednjak mainstreama, toda ko se je to končno zgodilo, smo dobili nov okvir, skozi katerega gledamo in govorimo o filmu.

Francoska filmska teoretičarka Iris Brey je esej z naslovom The Female Gaze objavila (šele) leta 2020. Danes ta teoretska razprava ni več ujeta na straneh akademskih revij, temveč se (skoraj vsakodnevno) odvija pred našimi očmi na kinoplatnih in premierah.

Kaj se dogaja za rdečo preprogo?

Nedavno se je zaključil 82. Beneški filmski festival, glamur ceremonij in projekcij pa je, kot vedno, uspel za trenutek skriti sistemske razpoke. A medtem ko se je nazdravljalo umetnosti, je glavni sponzor festivala, Mastercard, izkoristil svojo platformo, da v ospredje postavi vprašanje enakosti spolov. Ob deveti obletnici partnerstva s festivalom je podjetje predstavilo ključne vpoglede iz svoje študije Women in Film.

Mastercard

Izvedena je bila med 6.000 ženskami iz filmske industrije po vsej Evropi, številke pa so neizprosne. Skoraj polovica (43 %) anketirank razmišlja o opustitvi kariere, kot glavne razloge pa navajajo pomanjkanje samozavesti, omejen dostop do profesionalnih mrež in nezadostno financiranje. Čeprav so ženske morda vidnejše na ekranu, jih kar 70 % verjame, da enakost vlog za kamero – od scenaristk do direktoric fotografije – še vedno ni dosežena.

Prav zato se Mastercard ni ustavil pri objavi podatkov. S pobudo Women in Film podjetje aktivno poudarja pomen vidnosti, mentorstva in dostopa do virov za mlade avtorice. Njihova predanost presega sponzorstvo; gre za sistemsko podporo in ustvarjanje priložnosti, da bi se slišalo čim več avtentičnih ženskih glasov ter odpravile strukturne ovire, s katerimi se sooča naslednja generacija.

Mastercard

Festivalska jesen v znamenju avtoric 

Toda kot v vsaki dobri filmski zgodbi pa po temnem zapletu sledi žarek upanja. Raziskava razkriva tudi velik optimizem: skoraj 7 od 10 anketirank verjame, da bo naslednja generacija imela boljše priložnosti. In kakšne zgodbe želijo ženske videti? Na vrhu seznama so: potovanja skozi duševno zdravje, zgodbe, osredotočene na ženske izkušnje, ter boji delavskega razreda. Študija, ki bi si jo moral vsak hollywoodski producent uokviriti nad svojo pisalno mizo.

Filmi, katerih prihod na kinorepertoarje pričakujemo do konca leta 2025, so praktični primeri te tihe, a tektonske revolucije v načinu pripovedovanja.

Hamnet, Chloé Zhao

Prvi na seznamu je novi film Chloé Zhao, adaptacija romana Hamnet. Kitajska režiserka se po filmu Nomadland vrača z adaptacijo nagrajenega romana Maggie O’Farrell in s pripovedjo o Agnes (ali Anne), soprogi Williama Shakespeara, osredotočeno na njeno življenje, zaznamovano z žalostjo po smrti njunega sina Hamneta. Film je že osvojil prestižno nagrado People’s Choice Award na festivalu v Torontu (TIFF).

Photo: Agata Grzybowska / © 2025 FOCUS FEATURES LLC

Eleanor the Great, Scarlett Johansson

Eden najbolj intrigantnih režijskih prvencev leta je film Scarlett Johansson Eleanor the Great. Premierno prikazan v sekciji Un Certain Regard v Cannesu, film spremlja 90-letno Eleanor Morgenstein (ki jo mojstrsko upodobi June Squibb). Johansson je izbrala zgodbo o vitalnosti, prijateljstvu in tretjem življenjskem obdobju – temah, ki so v Hollywoodu redko v ospredju.

The Testament of Ann Lee, Mona Fastvold

Z 82. Beneškega festivala prihaja naslov The Testament of Ann Lee režiserke Mone Fastvold, ambiciozni religijski mjuzikel z Amando Seyfried v glavni vlogi. Film je nedvomno dokaz, da se avtorice ne bojijo tvegati. Fastvold se spopada z velikimi temami vere, fanatizma in ženske duhovnosti, ustvarjajoč delo, ki ga bodisi obožujete bodisi razumete – a vas v vsakem primeru ne pusti ravnodušnih.

Photo: Venice Film Festival

Die, My Love, r. Lynne Ramsay

Konec leta bo nedvomno zaznamoval povratek ene najbolj nepopustljivih avtoric današnjega časa, Lynne Ramsay, z njenim novim filmom Die, My Love. V adaptaciji romana Ariane Harwicz Jennifer Lawrence upodablja žensko na robu norosti, ujeto v ruralni Franciji, ki se bori s poporodno depresijo in zadušljivimi okovi zakona. Ramsay, znana po svojem visceralnem in skoraj otipljivem stilu, globoko zareže v žensko psiho ter ponudi portret duševnega zloma, ki je hkrati zastrašujoč in globoko empatičen.

After the Hunt, r. Luca Guadagnino

Na seznam dodajamo še napeti psihološki triler After the Hunt, ki ga je režiral Luca Guadagnino po scenariju Nore Fingscheidt. Film prinaša vrnitev Julie Roberts, ki igra profesorico na elitni univerzi, njen svet pa se zruši, ko zvezda v vzponu med študenti obtoži njenega kolega neprimernega vedenja v vrtincu gibanja #MeToo. Fingscheidt žanr trilerja uporabi za raziskovanje zapletene dinamike moči in resnice, v ospredje pa postavi žensko, ki je prisiljena soočiti se z lastno preteklostjo in moralnim kompasom.

Photo: Venice Film Festival

Lahko je biti ciničen in reči, da je vse to le še en (prehodni) hollywoodski val. Toda podatki in, kar je še pomembneje, sami filmi govorijo drugače. Odgovarjajo na lakoto (ženskega) občinstva po avtentičnih, večplastnih zgodbah, ki se ne bojijo biti težke, nežne, čudaške ali provokativne.

Članek je nastal v sodelovanju z blagovno znamko Mastercard.