Najboljši ljubezenski roman v regiji zadnjih let sploh ni ljubezenski roman

Cimetna pisma, dijamantna stvorenja je nov roman bosanskega pisatelja Faruka Šehića. Zame to ne bi bila tako velika novica, če ne bi vedela, kako in kaj piše Faruk. Ta pisatelj je eden redkih, ki ima sposobnost, da iz branja naredi transcendentalno izkušnjo, beseda v njegovih knjigah pa je neka vrsta šifra, kode, s katero se odpirajo in razbijajo najtežje in največje skrivnosti, a ne samo tega sveta in tega življenja, ampak vseh svetov, vseh dimenzij, vseh časov.

Na primer, v njegovi novi knjigi ima lik Prve vojne človeško podobo, moško, patriarhalno in – trpi za želodčnimi težavami. Prva vojna ima otroke-šrapnele; Corteza Corteza in Cinnamon Girl, lika, ki sta, laično rečeno, čista ljubezen. Zgodba se odvija v apokaliptičnem svetu, galaksijah z vesoljskimi ladjami, v razkoraku med prostorom in časom. A če zaradi tega kratkega opisa (namenoma kratkega, ker je dogajanja nemogoče strniti v tako malo znakov) mislite, da gre za neko apokaliptično zgodbo, se motite. Tu gre za večno in neuničljivo ljubezen. Morda največji ljubezenski roman v regiji zadnjih let, pa vendar, ki to ni.

V uradnem opisu knjige piše, da Faruk Šehić v tem delu izkazuje sposobnost, da bralca postavi v položaj, da vidi vse z ene točke, pri čemer se nanaša na Aleph, zgodbo velikega Jorgeja Luisa Borgesa. Njegov Aleph je točka, ki vsebuje vse točke. Mesto, kjer iz enega kota vidiš vse konce sveta in se nahaja (priročno) v kleti neke hiše. V opisu še piše, da je treba iti v temo, da bi se naučili videti in da Faruk počne prav to.

Absolutno se strinjam. In dodala bi, da ima Faruk Šehić čudovito, edinstveno sposobnost – sposobnost prelivanja čustev na papir, ne da bi bil sestavljen samo iz črk in stavkov, ampak da ta čustva, ko beremo besedilo, vidimo, slišimo, občutimo, tudi na svoji koži kot dotik, kot da so naša, kot da so od bližnjih ljudi, kot da so od tujca. Morda bi v slovarjih ob besedah ​​empatija in ljubezen moralo pisati za razumevanje prebrati Cimetna pisma, dijamantna stvorenja Faruka Šehića. Zato sem se odločila, da se z njim pogovorim, da iz prve roke slišim (oziroma bolje rečeno občutim) o knjigi.

Začela sem s precej vsakdanjim vprašanjem, pravzaprav komentarjem, želel sem stvari razčleniti na preproste dejavnike. – Občutek imam, kot da si vzel preteklo vojno in jo postavil v nekakšno ZF. – Takoj sem obžalovala svoj komentar, ker ne glede na to, da imam jaz, moji možgani, potrebo po tem, da stvari razbijem na preproste faktorje, sem ob tem pomislila, da mogoče to tukaj ne velja, da se tega ne sme početi, da ne bi zmanjšali pomena zgodbe. Imela sem občutek, da s svojim stavkom ločujem, režem, filetiram čustva tega romana od golega zapleta zgodbe. In takoj so me moje besede prizadele. Toda Faruk je komentar sprejel, ne da bi trenil z očesom in začel govoriti: Da, da, da. Po eni strani lahko rečemo, da gre za širitev na področju boja, torej literarnega boja, nekega napredka, pisateljske rasti, mene kot pisatelja, to je tisto, kar me zanima. S tem, da je zadnji, prejšnji mali roman, Greta, vseeno malo drugačen, ker ima vseeno neko kronologijo. Poljska pisateljica, nobelovka Olga Tokarczuk je nekoč rekla, da mi iz Vzhodne Evrope pišemo takšne eksperimentalne knjige … Njeno izjavo sem vzel kot osvobajajočo, navdihujočo in kot, da je to moje poslanstvo. V tem smislu ima roman Greta nekoliko linearno izkušnjo, vendar se nič v življenju ne zgodi tako čudovito linearno.

Nič v življenju ne gre naravnost v eni liniji.

Vedno je nekakšen cik-cak, odidemo daleč, pa se vrnemo, pa je vedno slabše, pa potem pod gorami, pod morjem, kajne? Ne odpovedujem se literarni realnosti in njeni kombinaciji s fantazmagorično neopisljivo domišljijo.

Kako torej izgleda tvoj proces pisanja? – Vprašala sem, ker če je pristop k vsemu nelinearen, sem si takoj predstavljala, da gre za strukturo pisnega načrta, ki je videti kot pajkova mreža in zanimalo me je, kako izgleda, ko se pletejo tisti zadnji, najširši krogi, kako se niti povezujejo in od kod izvirajo ti deli fantazmagorične domišljije. Čeprav je pajkova mreža urejena oblika, se mi struktura knjige zdi, kot da je sestavljena iz različnih smeri, ki se zdijo spontane, ponekod se križajo, zlivajo, prehajajo ena nad in pod drugo ter se nadaljujejo vsaka naprej sama zase, vendar skupaj tvorijo eno trdno in stabilno strukturo. Recimo, za ta roman sem imel neko skico. – pravi Faruk. – Ki sem jo naredil leta 2015. Napišem, kaj želim: kakšen bi bil zaplet, kakšni so liki, tu sta dva neka plačanca, pripovedovalec, tu je Cortez, killer, ki doživi preobrazbo v svoji ljubezenski zvezi s Cinnamon Girl. On preneha biti on v smislu vojaka, on se spreminja in postaja veliko bolj moderna različica moškega. Morda ne bolj moderna, a drugačna. Imel sem ta nekakšen osnovni načrt, kdo so, kam morajo iti, ne vem pa, kaj je njihova naloga.

Preteklost je čudna dežela.

Po orisu romana je Faruk nadaljeval z razlago romanesknega zapleta, ki vam ga ne bom posredovala, ne želim spoilati zgodbe, je pa njegova razlaga časa bistvena za razumevanje plasti knjige. Faruk citira ameriškega pisatelja, katerega imena se v tem trenutku ni mogel spomniti, stavek pa se glasi – Preteklost je čudna dežela. Ne morete si kaj, da se ne bi zamislili. Čas, ki je prostor. Preteklost obstaja. Sedanjosti, ki jo mi poznamo, ne obstaja v vesolju, ker je to naša sedanjost, ki jo določa gravitacija, tj. upogibanje časa in prostora. Samo pomislite, pojasnjuje Faruk, mi smo v istem časovnem pasu. Toda v New Yorku, Tokiu so nekateri pred nami, nekateri zadaj in nekateri vmes. Na planetu Zemlja obstaja nekaj, kar imenujemo realnost, vendar ne obstaja splošna enačba, s katero bi lahko razložili sedanjost. Zato obstajajo neštete sedanjosti. In to je tisto, kar je Faruku všeč, njegov roman je knjiga o – vsem. Tako kot njegova Knjiga o Uni iz leta 2011. Ta roman sem omenila, ker je med tema dvema romanoma minilo precej časa; Zanimalo me je, koliko časa traja pisanje tako kompleksnega romana, ali piše dolgo? Da, pisanje traja dolgo. Sočasno in vmes počnem še druge stvari, pišem za časopis, napisal sem Greto. Delam na več projektih hkrati. Ko pa gre za kompleksno zadevo, vzame veliko časa. Sprva sem vedel, kam grem s tem, vsaj približno. Ampak ja, potreben je čas. Konec koncev je fikcija, treba je ustvariti vse te svetove. Ko pišem, moram imeti popoln mir. Ko začnem pisati roman, sanjam o njem. Ne morem se izklopiti.

Roman je ves čas v mojem backgroundu. Jaz se uležem, on stoji poleg mene.

Faruk meni, da bodo mnogi njegovi oboževalci nad to knjigo razočarani. Iskreno povedano, nekako dvomim, ampak dajmo, zanimalo me je, zakaj: Ta knjiga rahlo razočara horizont pričakovanj, veliko je likov, zgodb. Mislim, da se moti, ampak konec koncev niti ni pomembno, če bo nekatere razočaral, bo druge razveselil. Tako kot je mene na primer.

Vrnimo se k vprašanju časa. Za Faruka je preteklost pomembna, celo ključna. Ker če si predstavljamo, da ta preteklost obstaja, potem vsi tisti, ki so mrtvi, še vedno obstajajo. Preteklost je spomin. Pred kratkim je umrl Farukov oče in nekdanje dekle Marijana, o čemer je napisal knjigo, čisto slučajno. Tega ni nameraval napisati, zgodilo se je. In tako je nevtraliziral to travmo. Enako velja za njegove vojne kolege. Zato je zelo pomembno, da ta teorija obstaja, on dobesedno verjame vanje in da preteklost obstaja, da ni izginila. – Oni so živi, naši ljubljeni. – Ko je govoril, se mi je v grlu naredil cmok in občutek takojšnjega olajšanja. Kot da bi Faruk v pogovoru posredoval in razkril recept za življenje, za sedanjost.

Preteklost je vedno tukaj, a za našim hrbtom. Mi gremo naprej, ona pa je tukaj, zadaj.

Faruk omenja puščico časa, ki gre vedno naprej. Problem puščice s časom je ena najglobljih skrivnosti fizike. Na eni strani imamo svet, v katerem ima čas izrazito smer. Po drugi strani pa imamo temeljne zakone fizike, ki so invariantni glede spreminjanja smeri časa. Vprašanje je, kako to dihotomijo uskladiti, pomiriti. Ko poslušam Faruka, se zdi, da začenjam razumeti, da je to mogoče. Preteklost so točke v prostoru. – citira Faruk in nadaljuje. – Sedanjost in preteklost sta ločeni, preteklost se spušča navzdol in pride prej kot preteklost, potem se vrne in gre naprej. Povsem se je ločila in ima svojo sedanjost. Enako je v knjigi. Ima 11 zaključkov, koncev. Zato je zame pomembno, da si lahko predstavljam, da preteklost obstaja. Če ta vzporedna vesolja obstajajo, če ti in jaz obstajava v drugem vesolju, sva nekaj drugega, zdaj se ne pogovarjava, ne poznava se, ne vem, kaj delava, kdo sva, kje svain kdaj sva? To je tisto, kar je zame zanimivo.

Faruk spada v srednjo generacijo pisateljev v Bosni in Hercegovini, regija je v razcvetu z mladimi novimi pisatelji in zanimalo me je, ali v nekaterih od njih vidi modrost, ki jo išče v svojih vplivih in v svojih delih. Mislim, da je veliko mladih odličnih pisateljev in pisateljic. Delam tudi kot urednik, pri čemer bi izpostavil nekatere pisateljice, kot sta Lana Bastašić in Elvira Mujčić. Vendar takoj preide na vprašanje literarne identitete in identitete nasploh. Smernice, ki določajo postjugoslovansko ali bosansko-hercegovsko so zanj omejujoče, majhne. sam se predvsem percipira kot svetovljanski, etnični delež zanj ni odločilen. Moji vzorniki so globalni, tukaj ni meja. Meni je vse to isto: hrvaščina, srbščina, bosanščina. Olgo Tokarczuk razumem, ko jo berem v poljščini. Razumem, ko berem slovanske avtorje, najdem nekaj, kar razumem. Nikoli nisem bil v Latinski Ameriki, sem pa bral Márqueza, v 80-ih smo vsi uživali v njem, potem pa Borgesa, ki sem ga odkril med vojno, razumeli smo knjige, prestopali smo te tako imenovane meje identitet. Mislim, da je danes glavni problem ta zaprtost v te nacionalne in državne meje. Kaj bi bilo, če ne bi bilo države, če ne bi bilo meja, če bi se lahko vrnili v neka stanja zavesti?

Cimetna pisma, dijamantna stvorenja, Fraktura

Photo: Amer Kuhinja (uvodna fotografija), Brigita Ercegović (naslovna fotografija), Fraktura (naslovnica knjige)