Kdo ima danes pravico biti lep?

“Hej, kaj se je zgodilo z Lindsay Lohan?” je vprašanje, ki se je pred nekaj dnevi prikradlo v moj natrpan nabiralnik, skupaj s fotografijo, ki namiguje, da je igralka nenadoma videti “neprepoznavna”. “Nimam pojma, pravi, da je vloženo peso,” odgovorim po seriji bliskovitega googlanja, pri čemer izpustim ostale čudežne sestavine, ki jih prav tako našteva, med katerimi so korenje, jabolka, limona, olivno olje in ingver. Da ne omenjam hladne brisače, s katero si takoj po prebujanju zbudi lica. Tudi Christina Aguilera je videti senzacionalno. Pa Kris Jenner. Kot da si delijo DNK z Benjaminom Buttonom.

Vse odkar smo priča spremembam na obrazih in telesih zvezdnic, znane ženske prisegajo na moč korenaste zelenjave in dosledne skincare rutine, pod pritiskom radovedne javnosti pa nam, da bi dokazale, da so popolnoma “naravne”, kažejo rezultate ultrazvokov, rentgenske posnetke svojih zadnjic in celo dejstvo, da niso pomežiknile na detektorju laži. So nam znani in slavni dolžni javno naštevati vse specifikacije svojih kozmetičnih popravkov, je vprašanje, o katerem se nikoli ne bomo strinjali. Kar se mene tiče, je njihova pravica, da se odločijo, kaj in kdaj bodo delili, vendar težko resno jemljem trditve, da so za novo strukturo ličnic odgovorna chia semena in mokre brisače. Po drugi strani pa Kylie Jenner na TikToku deli vse podrobnosti svojegaboob joba, ki se meni, ki o tem nimam pojma, slišijo kot šifrirane kode, ki so se pošiljale čez berlinski zid. 445 cc, moderate profile, half under the muscle!!! Silicone!!! Garth Fisher!!!,, igrivo razkriva Jennerjeva, dekleta pa se ji zahvaljujejo in ji pošiljajo virtualne high-five petke. Sveti gral popolnega oprsja, ki ‘izgleda naravno’, je končno razkrit.

Čeprav uporabnica družbenih omrežij menijo, da je poteza Kylie Jenner plemenito dejanje, je dejstvo, da si rekonstrukcije dojk v luksuzni kliniki v Beverly Hillsu pri dr. Fisherju mnoge od njih ne morejo privoščiti. Prav ta misel se mi kot rodeo podi po glavi zadnjih nekaj dni. Ne glede na to, ali znane ženske z nami delijo podrobnosti svojih estetskih updateov ali ne, vse več spretnih kozmetičnih in drugih posegov dviguje lepotne standarde na nove, frustrirajoče ravni. Tako kot pri Chanelu ali Pradi je nošenje “podpisa” dr. Fisherja ali dr. Levina, na čigar zlate roke prisega Jenner klan, statusni simbol.

Izpolnjevanje minimalnih standardov lepote zahteva vedno več časa in denarja. Če pa je že mogoče kupiti lepoto, in jo je, kaj to pomeni za tiste, ki si je ne morejo privoščiti?

Čeprav gre za družbeni konstrukt, lepota ni le stvar okusa, temveč tudi nekakšen družbeni kapital. Številne psihološke in sociološke študije potrjujejo, da je fizična privlačnost neposredno povezana s številnimi družbenimi privilegiji. Ljudje, ki jih drugi imajo za privlačne, lažje najdejo službo, hitreje napredujejo v karieri, zaslužijo več, so manj strogo kaznovani na sodiščih in so na splošno bolj družbeno sprejeti kot tisti, ki jih družba ne dojema kot privlačne. Če imate super luštno prijateljico, potem verjetno veste, da ne plačuje kazni za prekoračitev hitrosti in da po nekem čudežu nenehno rešuje nerešljive težave. Čeprav pretty privilege kot oblika kognitivne pristranskosti, ki je večinoma nezavedna, daje privlačnim ljudem nezaslužene prednosti in preferencialno obravnavo, se lahko strinjamo, da gre za neenakosti, ki ne izhajajo iz truda, spretnosti ali osebne izbire, temveč iz biološkega naključja. Ali, če govorimo o lepoti, podprti z estetskimi postopki, potem to pomeni dodatno poglabljanje razrednih razlik. Neenakost se ne kaže več le v številu nepremičnin, arzenalu dizajnerskih torbic, dostopu do boljše izobrazbe in zdravstvenega varstva, temveč tudi v odsotnosti gub in elegantnih obrisih nosu. Tisti, ki si lahko privoščijo lepoto, s svojim denarjem kupujejo še en družbeni privilegij, ki ostaja nedostopen “manj srečnim”. Lahko se pretvarjamo, da temu ni tako, toda v svetu, ki (preveč) ceni lepoto, lahko znatno odstopanje od družbenih standardov resno vpliva na življenjske izide.

Če je vloga socialne države pomagati tistim, ki jim je vesolje razdelilo “slabše karte”, da bi vsaj nekoliko izenačila njihove možnosti za uspeh in srečo, se mi zdi povsem upravičeno vprašati: zakaj je lepota izvzeta iz tega okvira?

Vem, zveni provokativno na prvo žogo. Vsak človek ima pravico do življenja, svobode, varnosti in umetnih nohtov enkrat na mesec. Kot bi šlo za slogan kozmetičnega salona, ​​ki se je malce preveč “poigral” z oglaševanjem. Čeprav se na začetku morda sliši nekoliko bizarno, pravica do lepote kot element socialne pravičnosti ni nova ideja. Zamisel, da je lepota človekova pravica, sega v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je kirurg Ivo Pitanguy prepričal takratnega brazilskega predsednika Juscelina Kubitschka, da je pravica do lepote prav tako pomembna kot katera koli druga zdravstvena potreba. Precej prepričljivo je trdil, da je odstopanje od družbeno sprejemljivih standardov videza lahko vir psihološke bolečine in da bi morala država, če želi biti pravična, obravnavati takšne krivice. V knjigi A Right to Beauty se Alexander Edmonds spominja lepljivih poletij v Riu de Janeiru in kako ima Pitanguy skoraj status svetnika. Njegov trud, da bi “svet naredil boljši kraj”, se še danes praznuje na karnevalih, “v procesijah plesalcev sambe v perju in bikinijih”.

No, za razliko od Brazilije, kjer je dostop do kozmetičnih posegov zagotovljen prek sistema javnega zdravstva, so v večini držav kozmetični posegi odobreni le, če so medicinsko indicirani. Na primer, operacija nosu se izvaja zaradi deviiranega septuma, blefaroplastika pa le, če povešene veke ovirajo vidno polje. Ušesa, ki so preveč oddaljena od glave, veljajo za estetski problem, ki ga ni treba medicinsko indicirati za “korekcijo”. Država vam bo običajno ponudila pomoč in rekonstrukcijo, če ste zaradi raka izgubili dojko ali ste preživeli kakšno nesrečo, ki je poškodovala vaš videz obraza, če pa ste se preprosto rodili z “neugodno” lastnostjo – in ta ne ogroža vašega zdravja – je edino, kar lahko storite, da poiščete srečo v zasebni kliniki. Na lastne stroške. Zakaj? Ena od vlog socialne države je, da poskuša omiliti posledice neenakih začetnih položajev. Če vemo, da so nekateri privilegirani zaradi svojega videza, drugi pa so diskriminirani, zakaj je fizični videz izvzet iz tega posega? Z naraščajočo priljubljenostjo kozmetične kirurgije in fascinantnimi možnostmi, ki jih danes ponuja, se mi zdi le, da se rane, ki jih je pustila ruleta genetske loterije, lahko zacelijo samo, če imaš denar.

Horst P. Horst, Vogue 1936

V svetu, ki pogosto spominja na “diktaturo lepote”, bi bilo pretvarjanje, da fizični videz ni pomemben, čisto ignoriranje realnosti. Če menite, da fizični videz ne more biti vir trpljenja, vprašajte najstnico z aknami, kaj si misli o tem. Če želi biti socialna država resnično pravična, bi morda morala razmisliti o ponovni opredelitvi izraza “nepravično izhodišče”, oceniti vlogo fizičnega videza pri poglabljanju razredne vrzeli in se vprašati: ali obstajajo kakšne kategorije, ki so zdaj izključene iz enačbe in si zaslužijo socialno podporo?

Čeprav se ta ideja sliši logično (ko enkrat sprejmemo, da ni tako provokativna), pa pravica do lepote prinaša številne etične pasti.

Kdo in kako bi lahko sodil tistemu, do katerega vesolje ni bilo dovolj radodarno, je le eno od vprašanj. Kdo bi sestavljal ta Odbor za lepoto in kaj bi pomenil estetski bare minimum? Bi takšna možnost še bolj stigmatizirala tiste, ki bi bili ocenjeni kot ustrezni? Bi večja dostopnost estetskih posegov še bolj utrdila obstoječe kanone lepote in nas spremenila v kopije? In kaj pa viri? V državi, kjer ljudje čakajo sedem mesecev na pregled z magnetno resonanco v Gospiću, ali obstaja finančni in časovni okvir, v katerega se lahko uvrstijo estetske operacije nosu? In končno, kje je meja med željo in nujnostjo?

Veliko je vprašanj, vendar to ne pomeni, da je treba idejo popolnoma zavreči. Rešitev je morda v kombinaciji pristopov: v individualni oceni primerov, kjer je psihosocialna škoda znatna (kot smo že storili v primeru ušes ali razcepljene ustnice), hkrati pa vlagati v ozaveščanje družbe, da bi destigmatizirali razlike in zmanjšali težo, ki se pripisuje fizičnemu videzu. Medtem ko to pišem, se počutim, kot da sestavljam neko utopično brošuro, zaradi katere se posmehujem sama sebi. Mimogrede, “težo, ki se pripisuje fizičnemu videzu, je treba zmanjšati”. Kako? Kako je to mogoče, ko živimo v svetu, kjer je izpolnjevanje lepotnih standardov tako pomembno, da estetske posege krasi feministična retorika? Ali gre res za opolnomočenje in izbiro, če to izbiro usmerjajo družbeni pritiski, bom temo pustila za nekaj kasnejših brošur. Videz je preprosto pomemben. Tako zelo, da celo moja upokojena soseda ne objavlja več fotografij s svojimi vnuki na Instagramu, razen če se ni, kot pravi, “vsaj malce zrihtala”. Po drugi strani pa so estetske operacije še vedno pogosto povezane z družbeno obsodbo. To je predvsem eden od razlogov, zakaj niso vsi tako odprti kot Kylie Jenner. Damned if you do, damned if you don’t – bi rekli naši starejši. Morda je najbolj pravično priznati, da za večino teh dilem nimamo ne odgovorov ne rešitev. Če že vemo, da živimo v družbi, ki tako zelo ceni fizični videz, je edino, kar lahko storimo, da jo poskušamo spremeniti po lastni izbiri ali pa se držimo konvencij večine in igramo modro, da nas svet ne bi vrgel na stran. Obe odločitvi imata določene posledice. Obe se mi zdita v tej neusmiljeni konstelaciji precej pravični.