Digitalna umetnost zagrebških avtorjev 60-ih je del razstave v Tate Modern

V Tate Modern so odprli razstavo Electric Dreams, ki prikazuje, kako so umetniki pred internetom uporabljali najnovejše tehnologije tistega časa za širjenje kulturnih obzorij in oblikovanje prihodnosti, v kateri živimo danes. Gre za dela, ki dokazujejo, da je umetnost vedno korak naprej – že dolgo nisem videla bolj vznemirljive razstave.

Včasih imam občutek kot, da čas ni obstajal pred internetom. Razlog je zelo preprost; vse tisto, kar je bilo pred njim, je dokumentirano in oddaljeno en, dva, največ tri klike stran. Nič več brskanja po enciklopedijah, pogostega obiskovanja knjižnic in izposoje knjig, iz katerih smo počasi in temeljito izvedeli za stvari. Najhitrejši prenos informacij je bila televizija in že takrat nismo bili prepričani, ali gledamo in poslušamo objektivne informacije. Dobili smo to, kar so nam postregli. Če se je pojavila kakšna radovednost okoli nečesa, smo se morali dodatno potruditi, da smo prišli do informacij. O umetnosti sem se učila iz knjig, ki so se pogosto delile med kar nekaj ljudmi. Vem, da ta stavek zveni metuzalemsko, a ne morem si izmisliti preteklosti. Knjigi Art Today iz leta 1995 in Art Tomorrow iz leta 2002 Edwarda Lucie-Smitha so bile biblije sodobne umetnosti in nihče ni bil srečnejši od mene kot jaz, ko sem jih kupila. Podajale so pregled in razlago umetnosti, ki je ves čas balansirala na robu sedanjosti in prihodnosti. Razložile so, kaj pomeni in kaj se zgodi, ko začneta umetnost in tehnologija delovati skupaj, v sinergiji.

Internet je bil počasen velikan, prihajal je z dražečim zvokom in ko omenim dial-up, je družba na splošno razdeljena na dva pola: na tiste, ki jih preveva nostalgičen smeh (čeprav nas je v tistem trenutku prevzela strašna nestrpnost in živčno pričakovanje) in tiste, ki in nas, ki se smejimo, gledajo z vprašaji nad glavo. Da, zagotovo so slišali za to, vendar se mi zdi, da ne razumejo, kako je obstajala takšna, pravzaprav grozna tehnologija. Samo predstavljajte si stopnjo frustracije; vse je na voljo, skoraj na dlani, a je drago in počasi.

Julio Le Parc, Double Mirror, 1966. Atelier Le Parc

Brati o optični, kinetični, digitalni umetnosti iz knjig Edwarda Lucie-Smitha in hkrati gledati tisto žico, ki teče iz sobe, čez hodnik in do vtičnice, plazeč se po stanovanju kot stara in utrujena kača; tisto kar berem in vidim v knjigah daje vtis prihodnosti, medtem ko tehnologija, ki jo imam doma, nekako zaostaja za vsem tem. Vsaj takrat se mi je tako zdelo. Čudna in zapletena situacija. In prav zato je izjemno intrigantna. Komaj sem čakala, da vidim, kaj se dogaja in nastaja v tej novi dobi poglobljenih okolij in umetniških del, ki se ukvarjajo s (takrat) najnovejšimi tehnologijami.

Zdaj, z (velikim) časovnim odmikom, bom ta dela opazovala z druge perspektive in zelo me zanima, kakšna bodo zdaj, kako jih bom doživljala. Tate Modern namreč odpira razstavo z naslovom Electric Dreams: Art and Technology Before the Internet, ki združuje mednarodno mrežo preko 70 umetnikov, ki so delovali med 50. leti prejšnjega stoletja in v začetkih internetne dobe in so črpali navdih v znanosti za ustvarjanje umetnosti, ki širi in preizkuša čute. Razstavo si lahko ogledate do 1. junija.

Samia Halaby, Fold 2 1988, still s podobe na Amiga računalniku. Tate © Ljubaznošću autora Sfeir-Semler Gallery, Beirut / Hamburg

Te umetnike lahko upravičeno imenujemo pionirji v umetnosti, saj so se njihova dela odzvala na vse večjo prisotnost tehnologije z iskanjem novih načinov za delo z napravami, ki so jih pogosto prevzeli iz rok vojske in podjetij, ki so jih oblikovala. Razstava prikazuje več kot 150 del, od katerih so mnoga prvič predstavljena v Veliki Britaniji, kar ponuja redko priložnost doživeti neverjetno vintage tehnološko umetnost; od hipnotizirajočih psihedeličnih instalacij do zgodnjih eksperimentov z domačimi računalniki in video sintetizatorji.

Electric Dreams raziskuje, kako so umetniki uporabili najnovejša orodja za širjenje kulturnih obzorij in predstavljanje prihodnosti, v kateri živimo danes. So pravi popotniki skozi čas in zdaj, s časovnim odmikom, to povsem jasno razumem. Fotografije, ki dokumentirajo ikonično Electric Dress Atsuko Tanake iz japonske skupine Gutai, bodo razstavljene poleg njenih osupljivih risb, podobnih električnim vezjem. Nemški umetnik Otto Piene predstavlja Light Room (Jena), neprekinjen ples ali kot sam imenuje “balet” svetlobe, medtem ko venezuelski umetnik Carlos Cruz Diez z instalacijo Chromointerferent Environment ustvarja mrežo gibljivih linij, ki provocira zaznavo barv in prostora. Domača mehanska naprava Brion Gysina, Dreamachine no.9, povzroča sanjsko stanje s kalejdoskopskimi vzorci, medtem ko Tatsuo Miyajima iz Japonske prinaša osem metrov dolgo stensko instalacijo utripajočih LED luči, Lattice B, ki meditira o konceptu časa.

Eduardo Kac, Horny, 1985. Tate. Sposojeno od fundacije Tate Americas, z dovoljenjem Latin American Acquisitions Committee 2018 © Eduardo Kac

Razstava predstavlja tudi skupinske prostore, ki združujejo umetnike iz zgodovinsko pomembnih razstav, ki poudarjajo skupna zanimanja za abstrakcijo, kinetiko, percepcijo, informacijsko teorijo in kibernetiko. Med njimi so zgodnje razstave skupine ZERO, pa tudi domača, izjemno vplivna serija umetniškega gibanja Nove tendence (za razstavo v Londonu prevedeno v New Tendencies) iz 60. let, ki je Zagreb postavila kot epicenter kinetične in digitalne umetnosti. Na ogled bodo dela Aleksandra Srneca in Julia Le Parca ter članov italijanske skupine Arte Programmata, med katerimi sta italijanski umetnici Marina Apollonio in Grazia Varisco. Razstavljen bo tudi del o londonski razstavi Cybernetic Serendipity, katere odmev tokratna razstava raziskuje ob delih ameriškega umetnika Harolda Cohena (njegova programska oprema AARON iz poznih 70. let je bila predhodnica današnjih umetniških AI sistemov).

Razstavo zaključujejo zgodnji umetniški eksperimenti z virtualno resničnostjo, ki so tlakovali pot sodobnim digitalnim tehnologijam. Instalacija Liquid Views Monike Fleischmann in Wolfganga Straussa obiskovalcem omogoča interakcijo s svojo podobo, ki se odraža na digitalnem vodi podobnem touch screenu, medtem ko kanadski umetnik Lawrence Paul Yuxweluptun prinaša posnetke virtualnega okolja Inherent Rights, Vision Rights, prikazane na starinskem CRT monitorju.

Harold Cohen, AARON #1 Drawing, 1979. Tate, KupljenO leta 2015 Z dovoljenjem Harold Cohen Trust © Harold Cohen

Hkrati pa je kontradiktorno in nepopisno zanimivo opazovati ta dela, postavljena v kontekst te razstave kot nekaj minulega ali celo vintage, ko je vsakomur jasno, da gre za umetnost, ki se je takrat v času nastajanja nevarno spogledovala s prihodnostjo. In to še ne tako dolgo nazaj.

Hiroshi Kawano, KD 29 – Artificial Mondrian, 1969. © Hiroshi Kawano, Photo, ZKM Center for Art and Media Karlsruhe

Katsuhiro Yamaguchi, Fujitsubo (Barnacle), 1966. Z dovoljenjem Annely Juda Fine Art, London

Liliane Lijn, The Bride, 1988. © Liliane Lijn

Marina Apollino, Dinamica Circolare 6S+S, 1966. Tate. Z dovoljenjem umetnice.

Samia Halaby, Spooling Up 4, 1988, still z Amiga računalnika. Tate © z dovoljenjem avtorja Sfeir-Semler Gallery, Beirut / Hamburg

STEPS (1982) by Rebecca Allen. Still iz videa. Z dovoljenjem umetnika.

Suzanne Treister, Fictional Videogame Stills/Would You Recognise A Virtual Paradise? Not Enough Memory 1991-2. Fotografije z originalnega Amiga računalniškega zaslona 16 x 20” / 50.8 x 40.64 cm. Z dovoljenjem umetnika, Annely Juda Fine Art, London i P.P.O.W. Gallery, New York

Alberto Biasi, svetlobna prizma (Cinereticolo spectrale), 1962-1965. Photo © ZKM Center for Art and Media Karlsruhe, Photo: Franz Wamhof

Monika Fleischmann i Wolfgang Strauss, Liquid Views, 1992. Liquid People v “Arte Virtual”, Metro Opera, Madrid, Spain, 1994 (detajl). ZKM Karlsruhe. © Monika Fleischmann in Wolfgang Strauss

Suzanne Treister, Fictional Videogame Stills/Are You Dreaming? 1991-2. Fotografije originalnega Amiga računalniškega zaslona 16 x 20” / 50,8 x 40,64 cm. Z dovoljenjem umetnika, Annely Juda Fine Art, London i P.P.O.W. Gallery, New York

Kiyoji Otsuji, Tanaka Atsuko, Electric Dress, 2nd Gutai Exhibition, 1956. Tate © Tetsuo Otsuji, Musashino Art University Museum & Library. Z dovoljenjem YOKOTA TOKYO

Sonia Landy Sheridan, Drawing in Time, 1982-83. Zbirka Daniel Langlois Foundation Cinémathèque Québécoise. Sredstva Sonia Landy Sheridan. Photo: Cinémathèque Québécoise

François Morellet, Naključna porazdelitev kvadratov z uporabo decimalk števila π, 50% lihih modrih števil, 50% sodih rdečih števil, 1963. pogled na instalacijo, AAtkinson Museum, Porto, 2023. © François Morellet. Fotografija z dovoljenjem Atkinson Museum.