Vsi čari ekobrutalizma in kje ga je danes najlepše doživeti v živo

Vsake toliko časa me nekaj vizualno pripelje nazaj k brutalizmu. Film Clockwork Orange si skozi leta redno ogledam znova in vsake toliko časa se pojavi kakšen nov film, ki ga navdihuje ta estetika (kot je to lani bil Brutalist). Pogosto se znajdem v pogovorih o zapuščenem kompleksu Haludovo na Krku, ki je še vedno obiskan (stojim v tej vrsti), ker vsakič vzbudi zanimive spomine na svojo preteklost, čeprav od njega danes ni ostalo nič. Med nedavnim obiskom Londona je bil Barbican Center na mojem seznamu mest, ki jih moram videti. Povem vam, brutalizem danes, čeprav je svojo zlato dobo doživel po drugi svetovni vojni, sredi prejšnjega stoletja, doživlja svoj novi trenutek v središču pozornosti.

Brutalizem si je v svojem bistvu prizadeval za iskrenost materiala in oblike, brez okrasja, z idejo, da bi morale biti stavbe “iskrene”, da bi kazale, kar so, brez olepševanja. Francoski izraz béton brut, ki pomeni “grob beton”, je precej dobro opisal material, ki je postal simbol tega sloga. Zdaj se k njemu vračamo z nekakšno tiho nostalgijo, zlasti med mlajšimi generacijami umetnikov, arhitektov in fotografov. Njegova surova estetika in močna vizualna prisotnost se vračata v ospredje, vendar z novim pomenom. Ekobrutalizem je trenutno zelo priljubljen in doživlja ponovni porast javnega zanimanja. To je deloma posledica estetike modernosti, ki jo generacija Z samozavestno zavrača, pa tudi družbenega premika k potrebi po zaščiti našega planeta in zatekanju k trajnostnim rešitvam, kjer koli je to mogoče, mi pripoveduje Olivia Broome, avtorica knjige Brutalist Plants (ki jo je izdala neodvisna britanska hiša Hoxton Mini Press), ki je ob lanskem izidu zasedla pomembno mesto na policah ljubiteljev brutalizma.

Tokrat je poudarek na zelenem trenutku, na katerega je brutalizem čakal vsa ta leta, da bi ga nove generacije lahko razumele, viralni #ekobrutalizem je odigral svojo vlogo v digitalni družbi. Svet je prenaseljen in večina od nas živi v mestih v majhnih betonskih prostorih. Brutalizem s poudarkom na trajnostnem ali biofilnem dizajnu nam pomaga prinesti naravo v naše domove in mnogim daje upanje, da lahko sobivamo s planetom v harmoniji., deli z menoj Olivia, ki je podobno kot avtorica knjige Forgotten Architecture, s katero sem se pogovarjala o pozabljeni arhitekturi, našla uspeh prek spletne skupnosti. Najprej sem naletela na podobe spomenikov in zapuščenih brutalističnih stavb, ki so jih ponovno odkrili urbani raziskovalci. Moč teh spominskih mest in spomenikov me je navdušila, zato sem jih leta 2018 začela objavljati na svojem Instagram profilu @brutalistplants. Od takrat naprej sem začela zbirati vedno več slik in zgradila skupnost podobno mislečih ljudi – ljubiteljev arhitekture in narave, ki so delili enako zanimanje za ekobrutalizem.Uspeh njene knjige Brutalist Plants mi je dal idejo, da raziščem, kje je danes ekobrutalizem najbolje doživeti.

Če ste ljubitelj arhitekture, potem je spodnji seznam vreden vaše pozornosti in načrta za potovanje.

Barbican Center, London

Med masivnimi betonskimi bloki je Barbican pravo mestno zatočišče. Čeprav je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarjen kot klasičen brutalistični kompleks, ga danes obdaja zelenje – sprehajalne poti, vrtovi in ribniki harmonično sobivajo z betonskimi oblikami. “Beton in narava nista nujno v konfliktu,” pravi Olivia, “Barbican je dokaz, da lahko skupaj ustvarita harmonično urbano krajino.”

The Barbican Conservatory, London, United Kingdom. Architect: Chamberlin, Powell and Bon Credit: © Taran Wilkhu

Les Étoiles d’Ivry, Pariz

Na obrobju Pariza so “Zvezde Ivryja” terasasti kompleks stanovanj, pisarn in trgovin, ki izžarevajo skupnost in odprtost. Čeprav so bile zgrajene pred pol stoletja, so videti, kot da pripadajo najnovejšemu zelenemu gibanju, kjer beton zmehča bujna vegetacija in človeško merilo.

Les Étoiles d’Ivry, Paris, France. Architect: Jean Renaudie Credit: © pp1 / Shuterstock

Bosco Verticale, Milano

Dva stanovanjska stolpa, porasla z več kot 900 drevesi in tisoči rastlin, ustvarjata pravi vertikalni gozd v središču Milana. Ta “živi” kompleks ni le vizualno osupljiv, temveč tudi čisti zrak, zmanjšuje hrup in ustvarja zdravo mikroklimo za svoje prebivalce.

Courtesy of Stefano Boeri Architetti

Muzej Calouste Gulbenkian, Lizbona

Skrit v zelenju bujnega parka v Lizboni, ta betonski dragulj iz leta 1969 velja za enega prvih primerov ekobrutalizma. Čeprav sta park in vrtovi trenutno zaprta zaradi prenove, ostajata odprta za sprehode in navdih. Zaradi večjih prenov je muzej trenutno zaprt za javnost, vendar so vrtovi in parki okoli njega še vedno odprti za obiskovalce, idealni za sprehod in navdih. Odprt je bil tudi Center moderne umetnosti (Centro de Arte Moderna), katerega prenova še dodatno poudarja filozofijo povezovanja človeka in narave z uvedbo japonskega koncepta “engawa” – arhitekturnega prehoda, ki briše meje med notranjim in zunanjim prostorom.

Calouste Gulbenkian Museum, Lisbon, Portugal Credit: © Irving Bartlee – @irvb @beau%ful_brutalism

Vse fotografije so del knjige Brutalist Plants by Olivia Broome @brutalistplants, ki jo je izdala založba Hoxton Mini Press, razen projekta Bosco Verticale.