Ekipa beguncev: Simbol upanja in odpora

Ko sem bila mlajša in sem naletela na pet znanih krožnic logotipa najbolj uglednih športnih prireditev, sem vedno mislila, da simbolizirajo mir in enakost, ki naj bi vladala v športu. Teoretično sem bila blizu resnici, saj bi tako tudi moralo biti. Vendar pa, ker svet, v katerem živimo, pogosto ni pravičen, je jasno, da ideja o enakosti ni povsem uresničena.

Spominjam se, ko sem prvič gledala film „Swimmers“ (na voljo je na Netflixu in ga resnično priporočam vsem), kakšen vtis je name naredil. Ta film pripoveduje neverjetno zgodbo o sestrah Mardini, katerih ljubezen do plavanja ni poznala meja. Ko sem gledala film, sem pomislila: „Bog, kakšne deklice!“ Koliko moči, vztrajnosti in predanosti je bilo potrebno, da sta se sestri Mardini borili in vztrajali v težkih življenjskih pogojih. Yusra Mardini in njena sestra Sara sta plavalki z statusom begunke, ki sta morali zaradi upanja na boljše življenje in zaščite osnovne eksistence zapustiti vojno razrušen Damask. Ko so motorji na čolnu, napolnjenem z ljudmi, odpovedali daleč od obale, sta Yusra in njena sestra s svojo mladostno močjo in vero ure plivali po Egejskem morju, potiskali čoln in pomagali vsem okoli sebe, da so prispeli do grških tal, kjer sta iskali azil. Nato sta se pripravljali za Olimpijske igre v Riu. Yusra je na Olimpijadi 2016 zmagala v prsnem slogu na 100 metrov, njena zmaga pa ni bila le zmaga zanjo, ampak tudi za vse, ki so se uspeli rešiti, in tiste, ki se niso. Ko je medalja visela na njenem vratu, njeno sporočilo miru pa se širilo po vsem svetu, je bila Yusra stara le 18 let In popolnoma je nemogoče, da ne bi bili navdušeni nad močjo njene strasti in odločnosti.

Scena iz filma “Swimmers”

Vendar pa mi je gledanje tega filma odprlo mnoga vprašanja. Koga pravzaprav predstavlja športnik s statusom begunca? Za katero državo tekmuje – za tisto, iz katere prihaja, ali za tisto, ki ga je „rešila“? In koliko cinizma se skriva v vseh teh vprašanjih? Ali je mogoče omejiti ljubezen do športa? Kdaj je politika postala pomembnejša od talenta in strasti, šport pa odraz moči svetovnih političnih tokov? Morda je bilo tako že od nekdaj.

Čeprav je dolgo časa ostalo neurejeno vprašanje, za koga bodo tekmovali najboljši, ki so trenutno med dvema življenjema, novim in starim, med dvema državama, dvema dresoma, dvema reprezentancama, je leto 2016, ki mu je sledila verjetno največja begunska kriza, ki jo je Evropa doživela, odprlo vprašanje oblikovanja ekipe beguncev na Olimpijskih igrah. Prav v tem letu, ko je Yusra plavala, je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Thomas Bach, ustanovil ekipo beguncev kot simbol upanja za vse begunce po svetu, brez potrebe, da se vključijo v nacionalno ekipo ali skrbi, da jim vojna v njihovi domovini onemogoči sodelovanje. Od tega leta je ekipa beguncev sodelovala na Olimpijskih igrah, nato v Tokiu 2020, letos pa bo v Parizu največja doslej, kjer se začenja velika borba in tekmovanje na dolge proge.

Med raziskovanjem o ekipi beguncev sem razmišljala, ali se športniki počutijo manj vredni, ker ne nosijo zastav svojih držav. Ali morda razmišljajo, da bo nanje svet gledal s pomilovanjem? Ali se bojijo, da ne bodo sprejeti in da ta status pomeni, da nimajo domovine in nikamor ne pripadajo? Iskreno verjamem, da ne. Namesto ene zastave nosijo zastavo upanja in svobode ter nas spominjajo, da obstajajo in da jim je uspelo priti do tja, kar je pomembneje od katere koli nacionalne zastave. Te so že tako ali tako prinesle preveč slabega. Spraševala sem se tudi, ali ekipa beguncev zdaj predstavlja novo entiteto, če je že pridobila priznanje največjega športnega dogodka na svetu. Morda je to na nek način narod v nastajanju, ki podobno kot romska populacija v Evropi, tvori državo zase, razpršeno po vsem svetu.

Kot me je nekoč navdušila Yusra, je letos moj fokus usmerjen proti Eyeru Tesfoam Gebru. Eyeru je profesionalna kolesarka iz Etiopije, ki je poleg tega simbol upanja in odpornosti za mnoge. V deželi, kjer so bile možnosti za ženske v športu skoraj neobstoječe, se je Eyeru soočila z mnogimi izzivi, vendar je njena odločnost in strast do kolesarjenja omogočila njen napredek. Kot mladi deklici je kolo, ki ji je služilo kot prevozno sredstvo, hitro postalo mnogo več – pobeg od negativnosti in pot do varnosti. Eyeruina predanost športu ni ostala neopažena niti v Etiopiji. Začela je sodelovati na lokalnih dirkah, njen izjemen talent in nepopustljiv duh sta ji hitro prinesla sloves najboljše. Vendar pa jo je politična nestabilnost v njeni domovini prisilila, da beži in išče boljše življenje drugje. Po letih borbe in prečkanju poti iz Etiopije v Evropo, ki si je skorajda ni mogoče predstavljati, Eyeru letos nosi baklo del poti do glavnega mesta Francije in s svojim primerom spominja, da ogenj, ki ga nosimo v sebi, gori tudi v najtežjih pogojih.

Njena zgodba ni le zgodba o športu, ampak tudi o pogumu, vztrajnosti in izjemni moči žensk. Eyeru Gebru dokazuje, da sanje lahko postanejo resničnost kljub oviram, četudi včasih ne izgleda tako. Medtem ko svet gleda, kako nosi baklo, predstavlja upanje za vse tiste, ki v strahu sedijo v kolonah, z malo ali nič hrane, ki se vozijo v prenatrpanih tovornjakih in čolnih ter sanjarijo, da bo nekoč vse v redu. Njena pot od begunke do olimpijske junakinje je navdih za vse nas, saj nas spominja, da je moč v vseh nas, le odvisno je, koliko kilometrov na uro prevozimo.

Njena priča nije samo o sportu, već o hrabrosti, upornosti i ogromnoj ženskoj snazi. Eyeru Gebru pokazuje da, bez obzira na prepreke, snovi mogu da se ostvare iako nekada uopšte ne deluje tako. I dok je svijet gleda kako nosi baklju, ona predstavljala nadu za sve one koji u strahu sede u kolonama, sa malo ili nimalo hrane, koji se voze u prepunim kamionima i brodovima, i maštaju da će jednom sve biti u redu, i njen put od izbeglice do olimpijske heroine je inspiracija za sve nas, podsećajući nas da je snaga u svima nama, samo zavisi koliko kilometra na sat  idemo.